Lastniki tovarne sladkorja še ob zadnjih 10,6 milijona?

Ormož – Sodišče v Ljubljani naj bi 13. junija začelo razsojati, ali lahko lastniki Tovarne sladkorja Ormož (TSO) dvignejo iz Nove KBM še svojih 10,6 milijona evrov bančne garancije ali pa jim jih bo speljalo kmetijsko ministrstvo v slovenski državni proračun.

Razumevanje zapleta med TSO in državo potrebuje podrobnejša zgodovinska pojasnila, saj so nekateri mediji navajali, da gre za nekakšno državno kazen, ki naj bi jo zaradi nedosledne razgradnje TSO morali plačati slovenski davkoplačevalci. Lastniki tovarne (83 odstotkov tuji, 17 odstotkov domači) so po sprejetem programu razgradnje (potrdilo ga je slovensko ministrstvo za kmetijstvo) morali na Novo KBM položiti okrog 43 milijonov evrov gotovine (to je 120 odstotkov od predvidenih 36 milijonov evrov, kolikor bodo dobili za razgradnjo, ko bo ta končana) kot bančno garancijo, da bodo po drugi strani prejeti denar za razgradnjo tovarne res porabili za razgradnjo.

Ta denar kot odškodnina za razgradnjo je prihajal iz posebnega evropskega sklada, ki so ga napolnile tiste evropske tovarne sladkorja, ki so se odločile sladkor delati še naprej – po 415 evrov so morale plačati v enem zamahu za vsako tono odmerjene letne kvote za proizvodnjo. V skladu se je tako zbralo okrog 5,5 milijarde evrov in še danes je okrog 600 milijonov evrov neporabljenih. Če bi se bili lastniki odločili, da bo TSO delal naprej, bi bilo treba za kvoto 52.963 ton takoj plačati v ta sklad okrog 23 milijonov evrov.

Za državo tovarna predraga

Tuji lastniki so takrat tovarno celo ponujali v odkup, a je država ni hotela kupiti za postavljeno ceno 23 milijonov evrov, na katere bi morala plačati še naslednjih 23 milijonov v evropski sladkorni sklad, da bi Ormož lahko delal naprej. Ker niso našli kupca, so se odločili za razgradnjo in za to dobili denar (okrog 36 milijonov evrov) iz evropskega sklada. A ta ni šel iz sklada naravnost lastnikom (in niti ne odškodnine kmetom, ker niso mogli več sejati sladkorne pese), ampak iz evropskega sklada na račun slovenske Agencije za kmetijske trge in razvoj podeželja; ta pa ga je potem po obrokih (kolikor je bil izpolnjen načrt razgradnje tovarne) izplačevala lastnikom. TSO pa je sočasno lahko iz banke dvigal ustrezne deleže tam deponirane gotovinske varščine.

Avgusta 2010 je TSO oddal končno poročilo o razgradnji, agencija si je prišla ogledat opravljeno delo in po njenem zapisniku iz marca 2011 je bilo delo opravljeno po programu. Rok za končanje razgradnje je bil zadnji september 2010, zadnji del bančne garancije pa je moral v banki počakati še leto dlje, torej do zadnjega septembra 2011. Ko so lastniki TSO že pričakovali, da bodo denar lahko dvignili, pa je 9. septembra 2011 v Ormož ponovno prišla slovenska kmetijska inšpekcija in na izredno začudenje lastnikov v svoje poročilo zapisala, da razgradnja ni končana, ker niso podrli upravne stavbe, proizvodne hale in dimnika. Teh treh objektov ni predvidel za podiranje niti prvotni načrt za razgradnjo, ki ga je sprejelo kmetijsko ministrstvo, niti pozneje nekoliko spremenjeni načrt (silosi), ki ga je prav tako potrdilo isto ministrstvo. Evropska inšpekcija, ki je bila v Ormožu poldrugo leto poprej, podiranja teh treh objektov ni niti omenila, kaj šele zahtevala. Tudi zdaj so nam na agenciji potrdili, da njihov »obstoj za evropsko komisijo ni bil sporen, ker je šlo za 'prazne školjke'«. A so se kljub temu držali ugotovitve slovenskega kmetijskega inšpektorata, da bi pri popolni razgradnji morali porušiti tudi te stavbe.

Kmetijski minister ni hotel ali upal podpisati vloge

Direktor TSO v razgradnji Jurij Dogša pojasnjuje, da so se lastniki TSO po tem zapisniku kmetijske inšpekcije celo odločili, da bodo omenjene tri objekte podrli, za kar bi porabili približno milijon evrov, hkrati pa bi s tem sprostili 10,6 milijona evrov svojega denarja v banki, ki je ostal kot garancija tudi po preteku zadnjega določenega roka, ker nesporazumi še niso bili razrešeni. Kmetijskemu ministrstvu je TSO poslal vlogo za porušenje objektov, ki pa je takrat novi kmetijski minister Dejan Židan ni hotel ali ni upal podpisati, brez njegovega podpisa pa objektov ni bilo mogoče porušiti (saj je bilo zato treba dopolniti načrt razgradnje).

V vlogi je jasno pisalo, da bodo lastniki TSO sprožili vse postopke, ki naj bi pokazali, ali bi bilo rušenje upravne stavbe, proizvodne dvorane in dimnika res nujno in zahtevano po predpisih ali n. In če bi se pokazalo, da to ni bilo treba, bi od ministrstva za kmetijstvo zahtevali plačilo stroškov in škode v zvezi s tem.

TSO se je na odločbo agencije, da bo pobrala 10,6 milijona evrov varščine lastnikov v NKBM za državni proračun, pritožil, a jim agencija ni odgovorila v zakonitem 30-dnevnem roku. TSO je nato na Okrožnem sodišču v Ljubljani dosegla začasno odredbo, da agencija ne sme pobrati denarja. Na sklep sodišča se je pritožilo Državno pravobranilstvo, zatem pa je upravno sodišče naložilo agenciji, da TSO odgovori v 60 dneh. A ta je odgovorila, da ne bo odgovorila.

Tudi na naša vprašanja smo dobili polovične odgovore: »Zaradi hudih finančnih posledic (10,6 milijona evrov), ki jih ima lahko odločitev o pritožbi za proračun RS oziroma TSO, je ministrstvo k zadevi pristopilo posebno skrbno, zato čas reševanja pritožbe nekoliko odstopa od povprečja. Veliko večino pravnih dilem je ministrstvo že razrešilo, zato je pritožbeni postopek v sklepni fazi.« A je postopek v resnici na sodišču, ki bo moralo odločati namesto agencije in ministrstva, zato reševanje pritožbenega postopka ni več potrebno. Ne glede na rešitev sodišče ne bo razsodilo, ali sta kmetijski inšpektorat in agencija s takšnim manevrom hotela le pobrati denar lastnikov TSO v zadnjem trenutku ali imata v načrtih še kakšen »sladki« manever za zavlačevanje ormoške zgodbe za prihodnja leta.