Tiskane izdaje
Miloš Kovačič bo do konca uresničil moje sanje, je dejal ustanovitelj Krke Boris Andrijanič, ko je svojega uspešnega direktorja trženja predlagal za svojega naslednika. In ni se zmotil. Že pred tem je pred dnevi umrli Kovačič, Dolenjci so mu rekli Meloš, vse svoje moči in energijo usmeril v Krko in vse, kar je bilo doma in še posebno v tujini, povezano z njo. In ne samo z njo.
Dolenjskega farmacevtskega velikana je s samosvojim načinom vodenja, kakršnega v Sloveniji pred njim in tudi pozneje, nismo poznali, še odločneje postavil na zemljevid uspešnega izdelovalca zdravil, ki se lahko kosa s svetovno generično konkurenco in odščipne kos pogače tudi veliko večjim in močnejšim farmacevtskim družbam na Poljskem, Češkem in še kje drugje ter še posebno v Kovačiču tako ljubi Rusiji, kjer se je počutil kot doma.
Krka je imela le tri direktorje. Od leta 1954 ustanovitelja Borisa Andrijaniča, legendarnega Miloša Kovačiča in sedanjega Jožeta Colariča, ki uspešno nadaljuje delo predhodnikov. Izstopal je Kovačič, ne le v Krki, ampak tudi med drugimi slovenskimi direktorji v svoji generaciji. Okoli sebe je znal izbrati izjemno ekipo sodelavcev, ki je usklajeno delovala. Poudarjal je pomen raziskav in razvoja, vlaganja v nove laboratorije, tehnologije, tovarne doma in v tujini, nenehnega izobraževanja zaposlenih in seveda tujih trgov, kjer je uspešno sklepal posle, nad katerimi so bili konkurenti presenečeni in so mu jih zavidali. Nenehno je poudarjal, da brez izvoza ni perspektive ter da sta pomembna kvaliteten program in dobra marketinška strategija, za katero je imel še poseben posluh.
Nihče od njega ni odšel praznih rok
V Krki se je zaposlil leta 1964, ko mu je direktor Andrijanič zaradi sklenjenega velikega posla v Rusiji, kakršnega do takrat v Jugoslaviji ni sklenil še nihče, hitro zaupal vodenje komercialnega področja in prav trženje je bilo mlademu diplomantu zagrebške farmacevtske fakultete pisano na kožo. Krki je utrl pot na tuje trge, ki so še zdaj njeni najpomembnejši, kakršni sta Rusija in Poljska, v zadnjem času pa je Krka vse bolj uspešna tudi na zahodnoevropskih trgih.
Leta 1985 je bil imenovan za predsednika poslovodnega odbora, nato tudi za generalnega direktorja. Od 1997 do konca 2004 je bil predsednik uprave in generalni direktor Krke. Po dvajsetih letih uspešnega vodenja je na svoje mesto ustoličil svojega dolgoletnega namestnika Jožeta Colariča. Še eno leto je delal kot svetovalec uprave, konec 2005 pa se je upokojil in se nato na hitro iz domovanja na gradu Otočec, kjer je preživel več kot dvajset let, zato so mu rekli kar graščak, preselil v Ljubljano.
Z odprtostjo in značilno komunikativnostjo je vzpostavljal stik ne le z velikimi kupci, vladnimi uradniki in ministri v srednjeevropskih državah in Rusiji, z zdravstvenimi zavarovalnicami in farmacevtskimi fakultetami, ampak tudi z zaposlenimi, za katere je vedno poskrbel, da so imeli dobre plače. Kot nekdanji športnik, saj je bil slovenski mladinski prvak v namiznem tenisu in vaterpolu, je razumel potrebe športnikov, ki so se nanj obračali za pomoč, od kolesarjev, košarkarjev, nogometašev do smučarskih skakalcev, avtomobilistov in številnih drugih. Praznih rok niso odšli niti predstavniki lokalnih skupnosti, kulturniki, umetniki …
Direktor s karizmo – skrbel za Krkin in svoj ugled
Kovačič se ni razdajal le za Krko. Bil je povsod, od nadzornika v NLB in Telekomu do predsednika organizacijskega odbora v Planici … Brez njega niso minili slovensko-rusko srečanje pri Ruski kapelici pod Vršičem, skoki v Planici, konjeniške dirke v rojstnem Šentjerneju in bolj sproščujoče prireditve, kot so bili srečanje lastnikov pregrešno dragih ferrarijev na Otočcu, izbor mis Bosne in Hercegovine, Sun Mixove ladje lepote po Jadranski obali ter številne druge zabavne in na kožo uživača, kakršen je bil, pisane prireditve.
Kot je znal izjemno dobro poskrbeti za poslovanje Krke, je znal poskrbeti tudi za prijetno razpoloženje, kjer koli se je pojavil na Dolenjskem ali v Sloveniji. Seveda tudi v Rusiji, kjer je bil več kot štiristokrat, na Poljskem, Japonskem, kjer je rad, kot je sam dejal, užival v klubih z gejšami, v Švici, kamor je rad hodil smučat … Povsod je bil v središču pozornosti. Tako ni skrbel le za Krkino dobro ime in ugled, ampak tudi za svojega. Bil je direktor s karizmo, kakršne ni imel noben direktor pri nas.
Upal si je več kot drugi. Rusije v času krize ni zapustil niti takrat, ko je večina velikih farmacevtov tam zapirala predstavništva, in Rusi mu tega nikoli niso pozabili. Krka je dobila plačana vsa zdravila in še več novih velikih naročil, čez nekaj let pa je v Rusiji, v kraju Istra, nedaleč Moskve, postavila tovarno, ki so jo slavnostno odprli leta 2003. In Kovačič ne bi bil Kovačič, če odprtje ne bi bilo prav na njegov rojstni dan. Zdaj v Istri stojita že dve tovarni Krke.
Podarjena BMW in arabski konj
»Z Rusi je treba znati delati. Poleg tega, da ima Krka dobre izdelke, je treba biti vztrajen, se znati pogajati, kdaj popiti kozarček ali dva vodke več kot sicer, in prinesti kakšno darilo. Rusi so slovanska duša tako kot mi, zato se lažje razumemo. Amerikanci tam ne morejo narediti toliko posla kot Krka,« je večkrat govoril o tem, zakaj je Krka uspešna v Rusiji in da je bilo treba včasih tudi po pet, šest ur vztrajati pri sprejemu pri kakšnem pomembnem odločevalcu o nakupu zdravil.
Pa darila. Brez teh nikoli ni šlo, je dejal Kovačič, in večkrat, tudi na televiziji, omenil, kako je s podarjenim avtomobilom BMW podmazal sklenitev stomilijonskega posla. Ali to, da je pomembnežu v Rusiji za rojstni dan pripeljal polnokrvnega arabskega konja.
Krka je tudi po Kovačiču ostala najuspešnejše slovensko podjetje, ki ima že več kot 11.000 zaposlenih, od tega več kot 5000 v Sloveniji, in v slovenski lasti. Tudi zato, ker je Kovačič nasprotoval njenemu lastninjenju na način tajkunskih prevzemov, ki so pokopali prenekatero slovensko podjetje, in tudi prodajo tujcem.
