Marjan Mačkošek: Gospodarsko rast ogrožajo nizke cene energentov in Volskwagnova afera

Vlada v prvem letu delovanja ni bistveno poslabšala poslovnega okolja, pomembno pa bo drugo leto vladanja. Pričakovanja gospodarstva so visoka, pravi Marjan Mačkošek. Glavni direktor jeklarne Štore Steel je prejšnji teden prvič kot predsednik Gospodarske zbornice Slovenije (GZS) nastopil na 10. vrhu slovenskega gospodarstva.

Ali ste na vrhu gospodarstva od predstavnikov vlade, predvsem gospodarskega ministra dobili želene odgovore?

Na vrhu smo izpostavili številne družbene težave. Opozorili smo na težave zaradi davčne politike, šolskega sistema, financiranja razvoja, pogojev za gospodarjenje in nepovezanega delovanja vseh deležnikov pri promociji slovenskega gospodarstva v tujini. Ministrstvo za gospodarstvo je naše resorno ministrstvo, a ne more rešiti vseh težav. Prepričani smo, da minister, ki prihaja iz menedžerskih vod, razume to problematiko in zato na ministrstvu laže pojasni naše težave.

Ali se je kot prednost izkazalo, da je gospodarski minister Počivalšek vaš nekdanji kolega iz gospodarstva, ki je na prejšnjih vrhih gospodarstva prav tako zahteval ukrepe? Ali pa morda ne?

Vsekakor je to prednost, saj je razumevanje problematike gospodarstva hitrejše. A minister za gospodarstvo je samo eden od ministrov, zato je treba tudi vse druge ministre prepričati o predlogih gospodarstva, ki jih podpira tudi minister za gospodarstvo. Obstaja pa težava, saj v družbi še vedno prevladuje prepričanje, da je pomembna delitev, z ustvarjanjem pa naj se zabava do drug. A treba je vedeti, da je najprej treba nekaj ustvariti, da lahko delimo. Dokler ne bo ta logika prevladala v družbi, vključno z vlado in parlamentom, se bomo srečevali z več težavami, ki sicer ne bi bile potrebne.

Minister za gospodarstvo je na vrhu dejal, da ima vlada posluh za gospodarstvo. Ali se s tem strinjate?

Vlada v tem letu ni pretirano poslabšala okolja, čeprav so se nekateri pogoji poslabšali. Pomembno bo drugo leto delovanja vlade, v katerem ima ta možnosti, da izvede strukturne reforme. Pri tem so naša pričakovanja do vlade relativno visoka. Pokazalo se bo, ali je ta vlada razvojno naravnana ali pa bomo imeli potrošniško naravnane proračune, kar bi pomenilo, da se nam dolgoročno verjetno ne piše najbolje. Nadaljnjega zadolževanja si ne moremo dovoliti. Če bi bili v preteklosti bolj racionalni in ne bi imeli prevelikih pričakovanj predvsem glede optimizacije, pa ne le plač v javnem sektorju, bi zdaj imeli manj stroškov za obresti in bi nam ostalo več denarja. Zadolževanje od leta 2008 je dokaz, da je najprej treba sejati, da potem lahko žanjemo. Mi pa smo poželi in nismo nič posejali oziroma nič privarčevali.

Kateri pogoji so se v zadnjem letu poslabšali?

Velikih sprememb ni bilo. Težavo pa vidimo predvsem v posrednih dajatvah, ki jih čutimo prek taks in obremenitev. Po taksah in prispevkih iz ekologije smo takoj za Danci, zato tu manevrskega prostora za polnjenje proračuna ni. Ker moramo iz tega plačevati višje prispevke kot Nemci, Francozi in drugi, je naše gospodarstvo manj konkurenčno. V družbi ni zavedanja, da smo vsi odvisni drug od drugega. Cena izdelka vsebuje tudi učinkovitost družbene nadgradnje, denimo šolstva, politike, zdravstva in tako dalje. Danes na globalni ravni ne tekmujejo podjetja, ampak države. To sem poudaril tudi na vrhu gospodarstva, a tamkajšnji udeleženci to vedo, drugi pa nočejo slišati.

Na vrhu gospodarstva ste v razpravi izluščili dvanajst predlogov ukrepov. Vsako leto na vrhu politiki predlagate ukrepanje, a letos smo tudi slišali, da nikoli niste uslišani. Zakaj ne?

Politika hoče biti všečna, zato daje bonuse na področju socialne države, kar je dolgoročno kontraproduktivno, saj pri tem ne upošteva finančne in razvojne stabilnosti takšne politike. Slovenska industrija je zelo žilava. Čeprav nikdar ni imela prave politične podpore, je obstala in dela rezultate – torej obstajajo energija, znanje in sposobnosti, da naše produkte lahko prodajamo po vsem svetu. Država je odvisna od izvoza, zato si želimo čim manj ovir. S katerimkoli poslom se kdorkoli začne ukvarjati, mora takoj misliti na izvoz. Po sto kilometrih je namreč že na meji. Moramo pa biti realni: nikoli ne bomo veliki igralci, lahko pa smo veliki igralci na področju nišne produkcije, po sistemu »just-in-time«. Tam moramo imeti najvišje cilje, zanimati nas morajo samo medalje. To so pokazali naši odbojkarji: če postavite dovolj visoke cilje, lahko dosežete nepričakovano.

Napovedali ste zaostrovanje retorike. Kaj to pomeni? Kako jo boste zaostrili?

V zadnjih mesecih se izpostavlja veliko več menedžerjev, ki smo prevzeli določene funkcije, se angažirali v projektu Slovenija 5.0. Tudi tako hočemo pokazati, da ni dovolj le razprava v ozkih strokovnih krogih. Naše mnenje moramo pojasniti v javnosti, da tudi v vladi in sindikatih z argumenti dosežemo, da nas je treba slišati, ne le poslušati. Mi bomo opozarjali in s svojimi primeri poskušali dokazati, da je naše predloge treba upoštevati. Z nekaterimi odločitvami bomo morda presenetili. Treba se je vprašati o smislu ekonomsko-socialnega sveta (ESS). Če bo namen ESS le informiranje in poskušanje plasiranja idej vlade in sindikatov, potem je negotova vloga tretjega partnerja, torej delodajalcev, kaj v takem ESS sploh lahko naredimo.

Na vrhu smo slišali tudi zahtevo po izredni seji državnega zbora.

Ta predlog je legitimen, a vprašanje je, ali je tudi učinkovit. V parlamentu je predvsem politična razprava, dokazovanje koalicije in opozicije, kdo ima bolj prav. Morda je z drugimi načini pritiska za uresničevanje interesov gospodarstva mogoče doseči veliko več, kot le z neko odprto razpravo v parlamentu. Bojim se, da bi se to zgodbo poskušalo politično zlorabiti, vpliv pa bi bil verjetno zelo majhen. A tudi ta možnost obstaja in od nje ne bežimo. Če bo dovolj politične volje vseh političnih strank za resno razpravo, bomo zanjo zelo zainteresirani.

Ali se GZS preveč osredotoča na zahteve državi in premalo na to, kaj podjetja sama lahko naredijo za povečanje donosnosti?

V GZS širimo notranjo informacijsko mrežo. Veliki sistemi imajo potrebne službe in zunanje svetovalce, kar pa si srednja in mala podjetja ne morejo privoščiti. V GZS lahko dosežemo, da je ta informacijski prenos prek združenj in regijskih zbornic precej hitrejši in bolj učinkovit. GZS se je tudi racionalizirala in to bo po potrebi nadaljevala. Našim članom hočemo omogočiti popoln strokovni servis.

Strateška skupina Slovenija 5.0, v kateri sedite nekateri gospodarstveniki, je sprejela manifest industrijske politike. Slovenska industrija je po deležu dodane vrednosti v BDP nad evropskim povprečjem. Ali v Sloveniji obstaja vizija industrije, da bodo podjetja, kot ste prej dejali, lahko na zmagovalnih stopničkah?

V gospodarstvu imamo vizijo. Prepričati hočemo še druge deležnike, da je industrija generator delovnih mest, socialne varnosti in nadaljnje rasti družbe kot celote. Nekatere sisteme je zato treba prilagoditi. Šolski sistem verjetno ni namenjen samemu sebi, zato mora izobraževati zaposljive kadre. Globoko spoštujem družboslovje, a moramo biti realni: koliko kadra z družboslovnim znanjem potrebujemo in koliko z naravoslovnim. Zadnje potrebujemo ne le v industriji in gospodarstvu, ampak tudi v državni upravi za laže razumevanje problematike proizvodnega sektorja. V Sloveniji izvažajo podjetja, ki so v dolinah, denimo v Idriji, na Kozjanskem, pod Pohorjem, pod gorenjskimi vršaci. Tam so ljudje, ki imajo znanja, tradicijo, vizijo in po vsem svetu sklepajo posle. Posel se ne dela v Ljubljani. Ta pa bo z vso družbeno nadgradnjo, ki sprejema odločitve, morala bolj razumeti in bo bolje razumela, če bo imela v svojih strukturah zaposlenih večji delež naravoslovcev. Tudi Evropa je ugotovila, da nujno potrebuje industrijo. Predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker pravi, da mora industrija ustvariti več kot 20 odstotkov evropskega BDP. Zmagovalci so tisti, ki to že imajo, denimo Nemci, Avstrijci, Švedi. V industriji bomo svojo nalogo opravili, pri tem govorimo o avtomatizaciji in robotizaciji. Rezultate znanstveno-raziskovalne in univerzitetne sfere je treba oceniti skozi meter, kaj so naredili za nove produkte, ki smo jih prodali na svetovnem trgu. Zagovarjamo drugačno financiranje razvoja in raziskav, in sicer da smo mi tisti, ki poiščemo ustanove, strokovnjake, razvojnike in univerze, ki nam tako znanje lahko ponudijo. Potem bo konkurenčnost v teh ustanovah veliko večja in ne bo cilj pisanje člankov, ampak ustvarjanje konkretnih produktov, ki bodo unovčljivi na trgu.

Evropska unija, različni »think-tanki« in tako dalje poudarjajo pomembnost digitalizacije, visokih tehnologij, pametnih izdelkov, interneta stvari in tako dalje.

Nekateri samo govorijo, drugi pa delajo. Nemška kanclerka Angela Merkel predstavnike v industriji vpraša: »Kaj pa mi lahko naredimo za vas?« Pričakujem, da se bo to nekoč zgodilo tudi pri nas. Najbolj zmotno prepričanje je, da hoče kapital na račun izkoriščanja delovne sile in naravnih virov delati dobiček. Kdo pa je najbolj zainteresiran, da delamo v čistem okolju? Mi, ki v tem okolju živimo. Kdo pa želi izkoriščati sodelavce, s katerimi preživi veliko časa, ne nazadnje sokrajane? Ta retorika sodi na začetek 20. stoletja, nikakor pa ne globoko v 21. stoletje.

Taka retorika se je nazadnje pojavljala tudi v razpravi o minimalni plači.

Nismo bili proti dvigu minimalne plače, ampak za nespremenjen strošek za delodajalca. Naše plače, tudi najnižje, so pretirano obremenjene. Ko smo predlagali zvišanje neto izplačil ob enakem bruto strošku, smo zaradi dveh razlogov naleteli na gluha ušesa: ker hoče država pobrati bistveno več davkov in prispevkov iz tega naslova, ljudem na minimalni plači pa bi ostal dodatek kot drobiž. Pa še članarina sindikatov bi se zvišala.

Ministra Mramor in Počivalšek sta napovedala razbremenitev stroška dela najproduktivnejših, po drugi strani pa minister za finance napoveduje ukinitev določenih olajšav pri davku na dohodek pravnih oseb, saj »ne ciljajo, na kar bi morale, in so zato sporne«. Ali je to za vas sprejemljivo?

Z ministrom Dušanom Mramorjem sem na ESS imel diskusijo o tem. Dejstvo je, da je davek na dohodek nizek. Nimamo težav, če bi država ocenila, da iz tega lahko pridobi več prihodkov in bi se tako bolj približali drugim državam. Težava je drugje, in sicer da podjetjem z vsemi taksami in dajatvami ne pustimo do dobička. Imamo torej stroške, ki jih naši konkurenti ne poznajo. Zaradi visoke obremenitve dela pa izgubljamo ljudi, ki imajo takšno znanje, ki ga lahko unovčijo na drugi strani meje. Če bi z manjšo obremenitvijo dela dopustili večja neto izplačila zaposlenim, bi se njihova kupna moč povečala, lahko bi več trošili in plačali več DDV. To za državo torej ne bi bil izgubljen denar, samo skozi druga vrata bi prišel v proračun. S tem bi postali zanimivi, v Sloveniji bi se odpirala dodatna delovna mesta, privabili bi ne le Slovence, ampak tudi najproduktivnejši kader iz širše regije. Pri nas imamo tudi težavo, da je že povprečna plača 1500 evrov bruto zelo obremenjena. To povzroča nezadovoljstvo zaposlenih, ki imajo nizko neto izplačilo, strošek delodajalca pa je primerljiv z zahodnimi državami.

S sindikati pa se strinjate, da vlada zniža DDV?

Imeli smo pripombo, da je zvišanje DDV postal stalen ukrep. Ampak, če je to zelo eleganten vir za polnjenje proračuna, mu lahko podaljšajo tudi veljavnost. Po drugi strani pa lahko razbremenimo delo in bo država zaradi večje potrošnje pobrala več DDV.

Išče se najboljši način za prestrukturiranje davčnih bremen. Vlada Alenke Bratušek je z višjo stopnjo DDV iskala dodatne prihodke, tudi zato, ker je pred tem Janševa znižala davek na dobiček.

Verjamem, da je minister za finance v zelo težkem položaju, ko mora uravnotežiti prihodkovno in odhodkovno stran. Še vedno si ne moremo privoščiti povečevanja odhodkov. Poleg tega je v predlogih proračunov za prihodnji dve leti zelo optimistična tudi napoved prihodkov na predpostavki, da se bo gospodarska rast nadaljevala. V gospodarstvu se bojimo, da so pričakovanja preveč optimistična. Poglejmo samo dva argumenta za to trditev. Cene energentov in surovin so zelo nizke. To je za ekonomijo slabo in bo verjetno povzročilo, da se bo gospodarska rast v Evropi začela zmanjševati. Druga zadeva pa je, da afera z Volskwagnovimi dizelskimi motorji ni preprosta in bo verjetno imela hude posledice za dobavitelje v verigi, v katero smo tudi Slovenci zelo močno vpeti. Bojim se, da bodo strošek, ki bo iz tega nastal, plačali predvsem dobavitelji. Kakršnokoli popuščanje zahtevam sindikatov bi zato bilo verjetno igra z ognjem. Ta družba bo morala privoliti tudi v to, da če gredo na ulice, ta nič ne rešuje. Če nimate kje vzeti, potem tudi ulica ne more vzeti.

Ampak vi pravite tudi, da predloga proračunov nista naravnana razvojno, torej da je premalo sredstev za investicije.

Ta predloga proračunov sta predvsem pokritje odhodkovne plati. Nenehno ponavljanje, koliko se je javni sektor odpovedoval v zadnjih letih, je zloraba. Na vrhuncu krize, leta 2009, so se plače v javnem sektorju enormno zvišale. Z dodatnim povečanjem plač in zadolževanjem bi se stroški za obresti še povečali in še manj nam bo ostalo na razpolago v proračunu.

S povečanjem denarja za investicije pa bi se povečal tudi proračunski primanjkljaj.

Zakaj? Ali res ni mogoče zmanjšati drugih odhodkov? Je res vsa javna poraba povsem optimalna? Sredstva je treba drugače razporejati in si drugače določiti prioritete. Ne more biti prioriteta zadovoljevanje v preteklosti pridobljenih pravic, ampak kaj nam bo dolgoročno omogočilo, da bo naša malha bolj polna. Poleg tega investicije ustvarjajo multiplikativen efekt, velik del denarja se obrne v slovenskem prostoru, povečujejo se zaposlenost, BDP in izvoz. Za žetev je treba najprej sejati.

Ob imenovanju za predsednika GZS ste obljubili, da boste zbornico spet postavili na ustrezno mesto, ki mu ga družba zdaj ne priznava. Na katerem mestu želite videti GZS?

Nikoli nisem trdil, da se mora vse vrteti okoli gospodarstva in industrije. Moja vizija in videnje pa je, da je temu segmentu treba dati ustrezno vlogo in da naj se gospodarstvo izenači z oblastjo in sindikati. Uspešno je lahko le tripartitno sodelovanje, kar potrjujejo zgledi držav iz višegrajske skupine. Poglejte Slovaško, Češko in Poljsko. Tam so znali najti soglasje med vsemi tremi deli družbe in so temu primerno uspešni. Slovaška je nekdanjo vojaško industrijo spremenila v industrijo osebnih vozil in je danes največja proizvajalka avtomobilov na število prebivalcev. Glavni razlog, da so te države privabile zahodni kapital, je šolski sistem, ki izobražuje kadre, kot jih gospodarstvo potrebuje. Na GZS zato opozarjamo, da je gospodarstvo – ki mora znati narediti izdelke, jih razvijati in na svetovnem trgu prodati – samo en del celote.

Zakaj gospodarstvo po vašem mnenju ni enakovreden partner državi in sindikatom?

Ker hoče gospodarstvo izpolniti svojo nalogo, nikoli pa se nismo šli politike. Vsakdo naj dela svoje, politika svoje, sindikati svoje. Vsi trije pa se moramo zavedati, da smo globoko v 21. stoletju, ne v 20. ali 19. stoletju.

Ste zagovornik prostovoljne zbornice, čeprav so danes prihodki GZS iz članarin približno petkrat nižji kot v obdobju obveznega članstva.

Načelno zagovarjam neobvezno članstvo. Vendar bo treba najti način, pa naj bo to prispevek ali kakorkoli bomo temu rekli, da bodo vsi nečlani neke zbornice, tako gospodarske kot trgovinske ali obrtne, prispevali določen znesek, da bomo zbornice zastopale in poskušale doseči njihove interese. Le en del prostovoljnih članov pokriva stroške, medtem ko imajo koristi od naših dosežkov vsi.

To bi bilo prostovoljno članstvo z obvezno članarino.

Ne, v tujini takšne rešitve poznajo. Lahko rešimo tudi tako, da država prispeva en del sredstev, potrebnih za delovanje zbornice. Tuje politične delegacije so ponavadi tudi gospodarske in takrat se srečamo na zbornici. Imeti morate sogovornike in te imate lahko le, če imate organiziran ta segment družbe, torej gospodarstvo. Mogoče so različne rešitve, zato obvezno članstvo ni nujno.

GZS je pred časom načrtovala prodajo svoje uprave stavbe, tako imenovane Esmeralde, zaradi visokih stroškov vzdrževanja. Postopki prodaje potekajo?

Trenutno še nismo prišli do točke, ko bi razmišljali o prodaji te stavbe. Ta zgradba je bila zgrajena v nekih drugih časih, njena namembnost je bila, da bi bila stičišče gospodarstva in s tem povezanih dogodkov. Arhitektonsko je bila zastavljena zelo ambiciozno, njena funkcionalnost pa je, milo rečeno, vprašljiva.

Ste proti prodaji?

Zakaj ne bi bila ta zgradba stičišče gospodarstva in prostor pred njo trg gospodarstva? Zakaj ne bi bilo v tem kompleksu tudi ministrstvo za gospodarstvo in še katera institucija, ki ima stično točko z gospodarstvom? Vsakdo, ki bi prišel od kjerkoli, bi na enem mestu našel vse informacije in odgovore na vprašanja. Taka rešitev je morda trenutno malo utopična, a dolgoročno lahko gledamo v to smer.

Ob imenovanju za predsednika GZS ste napovedali imenovanje treh podpredsednikov. So ti imenovani?

To so Martin Novšak iz Gen energije, direktor Gorenja orodjarne Blaž Nardin in Igor Zorko, ki je tudi predsednik upravnega odbora združenja za informatiko in telekomunikacije pri GZS. Imenovali smo tudi komisijo za upravljanje premoženja, saj bomo definirali poslovno potrebno in nepotrebno premoženje. Vsekakor se, po gospodarski logiki, optimiramo.