Minus 72,7!

Val je pljusknil čez rob; ne moremo reči, da ne bo posledic za Mercator.

Objavljeno
26. april 2017 22.23
Mercator
Božena Križnik
Božena Križnik

Dobro poučeni mediji so javnost že pred dnevi pripravljali na šok, a napovedanih 50 milijonov evrov čiste izgube je bilo precej manj od številke, ki je udarila med znance najboljšega soseda na predpraznično jutro. Mercator je poslovno leto 2016 zaključil z največjo izgubo v svoji novejši zgodovini (odkar je v lasti Agrokorja) - neverjetnih 72,7 milijona evrov. Huje je bilo samo leta 2012 (izguba je znašala 104,6 milijona evrov), ko je Toni Balažič s 75-milijonskimi odpisi in slabitvami dodobra počistil hišo, predenje začrtal nov strateški kurz: osredotočenost, optimizacija, dobičkonosnost in rast.

Zgodovina se ponavlja, tokratni cikel je bil kratek. Novi »čistilec«, Tomislav Čizmić, je sicer del izgube podedoval po odstavljenem predhodniku, večji del pa so mu jo vsilili revizorji – zaradi finančnega zloma Agrokorja in zakona v njegov bran. Če bi odmislili ta potencialni odliv (uprava Mercatorja »bo naredila vse«, da bi Agrokor vsaj del tega zneska poravnal), bi bila izguba bistveno manjša, denarni tok iz poslovanja pa večji.

Prvo obdobje po prevzemu Mercatorja je kazalo, da je ta na dobri poti: finančno se je prestrukturiral, pokasiral sinergije, dve leti je izkazoval dobiček. Kupci mu niso obrnili hrbta, le občasno je prišlo do izpadov nezadovoljstva zaradi »hrvatizacije« dela živilske ponudbe. A censka konkurenca (predvsem diskontov) se je zaostrovala, Mercator pa ji očitno ni dovolj hitro sledil. Balažičevi lanski ukrepi – zniževanje cen, lokalna ponudba, prenova trgovinskih formatov – so prijeli počasneje, kot si je uprava začrtala. Bi se pa bilo ob tem umesno vprašati, koliko samostojna je bila domača ekipa pri odločanju na splošno, o asortimanu in investicijah v cene, koliko žegnov iz Zagreba je potrebovala in kako dolgo je morala čakati nanje. In koliko napak je po drugi strani zakuhala sama. Je Balažič, ki ga je imel gazda Ivica v začetku v čislih, odletel zaradi svojih spodrsljajev, ali zato, ker je videl, kam gre voz, in je Zagrebu odpovedal poslušnost; tega pač ne bomo izvedeli.

Večji problem ta hip je potencialni minus 46 milijonov. To so slabitve celotnih lanskih Mercatorjevih terjatev do Agrokorja, večinoma iz naslova najemnin za Mercatorjeve trgovine na Hrvaškem in v BiH, v katerih posluje Konzum. Ki zaradi okoliščin (lex Agrokor) bolj verjetno nikoli ne bodo plačane – medtem, ko bo moral Mercator enakovredne obveznosti do Agrokorja (najemnine za srbske trgovine in poprevzemno posojilo) vzorno poravnati. Nova uprava tuhta scenarije za izhod iz te godlje, a o podrobnostih, jasno, še molči.

Ali ni to izčrpavanje Mercatorja? Uprava z nadzorniki in revizorji vred trdi, da ni. Da sploh ni možno, ker Mercator varuje sporazum z bankami. Ampak – denarni tok je lahko varen pred Agrokorjem, izguba, nastala zaradi tovrstnih slabitev, pa vendar zmanjšuje premoženje hčere in povečuje tveganja. Se bodo banke, ekonomske lastnice več kot polovice Mercatorja, ob tem kaj zganile, so v sporazumu sploh predvidele tako situacijo?

Kot pravi eden od bankirjev: Val je pljusknil čez rob; ne moremo reči, da ne bo posledic za Mercator. Bodo, vprašanje je le, ali nas je povsem premočilo ali samo poškropilo.