Tiskane izdaje
Ljubljana − Se bo Mirko Tuš rešil? Bo, če mu bodo banke dale nov odpustek in podaljšale reprogram večstomilijonskih posojil, od česar bo odvisen tudi obstoj tretjega največjega domačega trgovca Engrotuša.
Celjski trgovec Mirko Tuš se že od konca maja s sindikatom skoraj 20 bank pogaja o usodi svojega trgovsko-nepremičninskega holdinga. Rezultat bo morda znan v kratkem, saj je za danes − če se ne bo kje zapletlo − predviden narok v postopku preventivnega prestrukturiranja holdinga Tuš oziroma podpis reprograma milijonskih posojil na osi Tuš-banke upnice.
Dogovor o reprogramu posojil je v tem hipu pravzaprav najpomembnejši del načrta finančnega prestrukturiranja holdinga, ki ga mora Mirko Tuš predložiti sodišču do 29. januarja, ko skladno z zakonom poteče rok za dogovor o preventivnem prestrukturiranju Tuša.
Če dogovora z bankami ne bo, grozi podjetju najbolj črn scenarij, stečaj, kar pa bi lahko imelo negativne posledice za domačo živilskopredelovalno industrijo; predvsem za manjše domače dobavitelje, ki v Tušu vidijo svojega tretjega, nekateri pa celo drugega največjega kupca.
Banke morda ne bodo več tako potrpežljive
In kaj je rezultat več kot pol leta trajajočih pogajanj na osi Mirko Tuš-banke upnice? Kot pravijo bolje obveščeni, so upnice Tušu pripravljene dati nov odpustek v obliki dolgoročnega reprograma posojil vsaj do leta 2018, menda pa niso privolile v Tušev predlog o podaljšanju obstoječega moratorija na odplačevanje glavnice do konca omenjenega obdobja.
To načeloma pomeni, da bo moral Tuš redno poravnavati obresti iz naslova posojil in vsake tri mesece dogovorjeni znesek glavnice. S tem tempom se bo Tuš seveda zelo počasi razdolževal, kar najverjetneje ne bo dovolj, zato bo moral v zameno za reprogram odslej hitreje odprodajati tudi svoje nestrateško premoženje − predvsem tiste nepremičnine, ki jih ne potrebuje za svoje poslovanje.
Zavezati se je moral tudi k prodaji koprskega centra Planet Tuš Koper, nad katerim bedi Heta, slaba banka nekdanje banke Hypo Alpe-Adria. Pri prodaji koprskega centra ima celjski trgovec za zdaj še proste roke (kupca zanj torej išče sam), kar pa bi se lahko spremenilo, če ne bi poravnaval svojih obveznosti skladno z dogovorom o reprogramu. V tem primeru bi se v postopek iskanja kupca aktivneje vključila Heta.
Neuradna informacija, da banke ne soglašajo z (vnovičnim) moratorijem posojil, nakazuje, da upnice niso več pripravljene brezpogojno podaljševati posojil Mirku Tušu in napotuje tudi na vprašanje, ali so banke dogovor s Tušem pogojevale z možnostjo enostranskega odpoklica posojil.
Takšne pogodbene določbe ne bi bile presenetljive, saj je upnikom običajno v interesu, da si zagotovijo možnost izhoda, še zlasti če bi dolžnik kršil dogovorjene zaveze iz načrta preventivnega prestrukturiranja. Torej, če Tuš ne bi plačeval dogovorjenih obveznosti ali če prihodnje poslovanje trgovskega dela holdinga ne bi zadostilo pričakovanjem bank.
Čeprav se je v preteklosti ugibalo tudi o tem, ali bodo banke zahtevale umik Mirka Tuša z vrha trgovskega holdinga, se to najverjetneje ne bo zgodilo, pravijo bolje obveščeni. Zagotovo pa bodo banke odslej še bolj pozorno bedele nad poslovanjem Tuša, morda bodo zahtevale celo imenovanje svojega prokurista.
Brez Hete dogovora ne bo
Dokončen podpis reprograma bi se lahko zamaknil tudi v prihodnji teden, če vse upnice ne bi dobile potrebnih soglasij za podpis reprograma. Ob to oviro bi lahko trčila Heta, ki za podpis dolgoročnega reprograma potrebuje soglasje svoje avstrijske mame.
Pri tem velja opozoriti, da je prav Heta eden ključnih upnikov Mirka Tuša. Celjski trgovec za potrditev načrta finančnega prestrukturiranja namreč potrebuje 75-odstotno soglasje upnikov, kar pa brez Hete, ki ima več kot 20 odstotkov glasovalnih pravic, ne bo mogoče.
Usoda celjskega trgovca seveda zanima tudi domače dobavitelje, ki so Tušu zvesto stali ob strani tudi v času, ko ta ni redno poravnaval svojih obveznosti. Kako bo Tuš saniral odnose z dobavitelji, do katerih ima po neuradnih informacijah za približno 120 milijonov evrov dolga, ni znano, še večja neznanka je, ali dogovor z bankami omogoča razvoj trgovskega dela skupine.
Iz včerajšnjega odgovora Tuša je mogoče razbrati le, da veliko manevrskega prostora ni več. Iz Tuša namreč skopo sporočajo le, da bo dogovor prinesel dolgoročno finančno vzdržnost, bolj podrobno pa pogajanj zaradi zaupnosti niso hoteli komentirati.
