Tiskane izdaje
Ljubljana – Mlinotest bo na podlagi sodbe višjega sodišča danes nakazal denacionalizacijskim upravičencem skoraj 924 tisoč evrov odškodnine zaradi nezmožnosti uporabe nekdanjega gostišča v Vipavi. Zaradi po njihovem krivične sodbe so napovedali pritožbo in uporabo vseh pravnih sredstev, vključno s pritožbo na evropskem sodišču.
Ajdovsko podjetje te nepremičnine nikoli ni imelo v lasti ali uporabi, jo je pa od leta 1982 do leta 1998 uporabljal Mlinotestov TOZD oz. pozneje hčerinska družba M hotel Planika, ki je šla leta 2001 v stečaj. Prvostopenjsko odločbo, da je zavezanec za vračilo gostilne Adria v Vipavi, so prejeli leta 2003, potrditev Vrhovnega sodišča pa leta 2007. Denacionalizacijski upravičenci so dve leti kasneje vložili tožbo proti Mlinotestu, s katero so zahtevali 2,7 milijona evrov odškodnine zaradi nezmožnosti uporabe objekta od leta 1991. V 16 let trajajočem postopku vračanja premoženja je sodišče odločilo, da jim morajo za čas, ko niso mogli upravljati s svojim premoženjem, plačati: 638.189,86 evrov odškodnine, skupaj z zamudnimi obrestmi od 27. 11. 2009 pa kar 924.036,80.
Proti nepravičnemu prelaganju bremena predolge denacionalizacije na posamezna podjetja in ustvarjanju novih krivic so ob napovedanih nadaljnjih pravnih korakih pozvali k skupnemu nastopu v bitki za svoj prav.
Med podjetji, ki so jih že doleteli visoki odškodninski zahtevki, je tudi ljubljansko Žito. Zaradi dolgotrajnega postopka vračanja nepremičnine na križišču Rimske in Slovenske ceste v Ljubljani, bivši Zmajčkov butik, so leta 2012 plačali nekaj več kot pol milijona evrov odškodnine.
Odškodnina za nekaj, s čemer nikoli niso upravljali
Še slabše se piše domžalski Agroemoni, od katere denacionalizacijski upravičenci za nepremičnine oz. objekte, s katerimi nikoli niso upravljali in jih uporabljali, terjajo odškodnino 678.096 evrov in pripadajoče zamudne obresti za čas, ko po zakonu o denacionalizaciji, ki naj bi jim jih vrnil v letu dni, niso mogli upravljati z njimi.
»Objekti so bili res v zemljiški knjigi vpisani kot pravica uporabe Agroemone ampak ves čas jih je uporabljala KZ Cerklje, še prej pa KZ Komenda. Tudi v postopku lastninjenja je bilo izkazano in pridobljena izjava zadruge, da je to njihovo oz. da so oni to uporabljali, prav tako je potrdilo DSU (Družba za svetovanje in upravljanje), da ti objekti niso bili last Agroemone in niso bili predmet lastninjenja.
Kljub temu so dediči zahtevali od nas plačilo odškodnine za nezmožnost uporabe od uveljavitve zakona o denacionalizaciji do izdaje odločbe,« pojasnjujejo v podjetju, ki mu je bila leta 2003 izdana odločba za vračilo nepremičnin, s katerimi so ves čas upravljali v kmetijski zadrugi. To so neizpodbitno dokazali z vsemi papirji – tudi z izjavo vodstva zadruge, da je bila ta ves čas koristnik stavb in zemljišč na denacionaliziranih parcelah – v postopku, ki je tekel (in zaradi pritožbe še traja) na sodišču. Da je za upravičence bolj kot vrnjena lastnina pomembna odškodnina, ki lahko pokoplje podjetje, kaže tudi to, da od leta 2003 z vrnjenim premoženjem nič ne počno.
