Nepremičnine SŽ prodajajo po napačnem zakonu

Ljubljana – Javno zbiranje ponudb za prodajo nepremičnin »za potrebe gradnje Potniškega centra Ljubljana«, ki so ga Slovenske železnice objavile prejšnji teden, kot kaže, sploh ni potrebno. Povrhu so to zemljišča, ki bodo nekoč tako in tako prešla v last ljubljanske občine.

Slovenske železnice (SŽ) so prejšnji teden objavile sporočilo o javnem zbiranju ponudb za prodajo nepremičnin za gradnjo Potniškega centra Ljubljana (oziroma Emonike), čeprav je investitor – družba Emonika, v kateri imajo SŽ triodstotni delež – znan že vrsto let. Naložbenik mora namreč prav na območju parcel, ki jih železnice prodajajo v paketu za malo manj kot 1,1 milijona evrov (brez davka na promet z nepremičninami), urediti komunalno infrastrukturo, nato pa bodo prešla v last in upravljanje Mestne občine Ljubljana (MOL). Po naših informacijah je bil pred približno tremi leti sklenjen dogovor, da bodo železnice ta zemljišča brezplačno prenesle na MOL, a so se medtem zamenjali vodilni tako v družbi kot na oblasti in dogovor je »pozabljen«.

Zbiranje ponudb ni potrebno

Že glede na navedene okoliščine se postavlja vprašanje, zakaj SŽ kot triodstotni družbenik Emonike zemljišč, denimo, ne prenesejo na to družbo kot stvarni vložek ali pa se o njihovi prodaji ne pogodijo neposredno z naložbenikom, ki je pravzaprav lahko edini resni interesent. Marko Tancar iz službe za organizacijsko komuniciranje v SŽ je pojasnil, da parcele »niso izrecno namenjene gradnji potniškega centra, temveč širitvi Masarykove ceste v Masarykov bulvar s komunalno infrastrukturo«. Stvarni vložek družbe v podjetje Emonika pa so bila lahko le tista zemljišča, na katerih bo zgrajen potniški center.

Kar zadeva objavo javnega zbiranja ponudb, morajo SŽ, ki so v stoodstotni lasti države, vse nepremično premoženje, ki presega vrednost 20.000 evrov, prodati na javnem razpisu, je zapisal Tancar in dodal, da se na razpis lahko prijavijo vsi interesenti. Prosili smo ga za navedbo zakona, na katerega se sklicujejo, in Tancar je pojasnil, da gre za zakon o razpolaganju s stvarnim premoženjem države in samoupravnih lokalnih skupnosti.

Toda ta zakon sploh ne zadeva SŽ, saj se nanaša na občine, državo, pravne osebe javnega prava in druge javne subjekte. O tem smo povprašali tudi predsednika računskega sodišča Igorja Šoltesa, ki pravi, da ta zakon ne velja za gospodarske družbe, ki so v lasti države, imajo pa takšni subjekti tudi lastna interna pravila o razpolaganju s stvarnim premoženjem.

Kdo bo kupec?

O tem, zakaj se niso s SŽ neposredno pogodili za nakup predmetnih zemljišč, smo vprašali še Emoniko. Direktor Csaba Tóth je odvrnil, da se družba s SŽ, MOL in Avtobusno postajo Ljubljana v zvezi s temi parcelami dogovarja in pogaja že od leta 2008. »Pozivali smo vpletene stranke, da se najde rešitev, vendar brez uspeha,« pravi Tóth, ki je prav tako pojasnil, da so parcele namenjene gradnji javne komunalne infrastrukture in bodo nazadnje v lasti MOL, zato za stvarni vložek SŽ niso primerne.

Kmalu po objavi javnega zbiranja ponudb je Dimitrij Podobnik iz SŽ za Dnevnik povedal, da se na razpis lahko prijavi kdorkoli, predvidevajo pa, »da se bosta javili ali Mestna občina Ljubljana ali Emonika«. Direktor zadnje, Tóth, je pojasnil, da »razmišljajo o oddaji ponudbe za nekatera zemljišča pod določenimi pogoji«, medtem ko na dodatno vprašanje o naravi teh pogojev nismo dobili odgovorov. Župan MOL Zoran Janković pa je dejal, da jih občina ne bo kupila, saj bodo »zemljišča, ki se prodajajo, prej ali slej v lasti MOL«. Z Emoniko imajo sklenjeno pogodbo o opremljanju, po kateri je družba »dolžna zgraditi komunalno infrastrukturo in jo skupaj z zemljišči predati v last MOL«.

Skratka, vse kaže, da se pod za zdaj neznanimi pogoji za nakup parcel SŽ zanima le Emonika, zato ni jasno, zakaj se železnice z družbo, v kateri so triodstotne družbenice, o prodaji ne pogodijo neposredno. Zakon, na katerega se sklicujejo, kot smo pojasnili zgoraj, zanje ni zavezujoč. Ker so SŽ v zadnjih dneh objavile še druge razpise za prodajo nepremičnin v Sloveniji in na Hrvaškem, bi lahko sklepali, da potrebujejo denar. Toda prav tako ga, kot kaže, potrebuje 97-odstotni družbenik Emonike, to je madžarsko-kanadski Trigranit.

Dolgovi do grla

Izvedeli smo, da naj bi Emonika oziroma Trigranit od države poskušala pridobiti nepovratna (prva različica) ali evropska sredstva, pri katerih pa mora sodelovati država (druga različica). Na to vprašanje nam na Emoniki niso odgovorili. Je pa Tóth 17. julija v zvezi s tem lobiral pri predsedniku Državljanske liste Gregorju Virantu. Virantovo poročilo o lobističnem stiku, ki ga je oddal Komisiji za preprečevanje korupcije, je sicer jedrnato, a je iz njega jasno razvidno, da se je Tóth pri Virantu oglasil zato, da bi predstavil projekt Emonika in da je izrazil »interes po sodelovanju in pridobivanju evropskih sredstev«.

Na Emoniko smo naslovili tudi vprašanje o deležnikih podjetja Trigranit Holding (Emonika) Limited iz Cipra, ki je 97-odstotni družbenik Emonike. Tóth je pojasnil, da so to eden od ustanoviteljev in predsednik uprave korporacije Trigranit Development Sándor Demján, kanadski poslovnež in filantrop Peter Munk, bankir Sándor Csányi in avstrijska družba Immoeast.

Podatki ciprskega registra kažejo drugačno lastniško sliko. Trigranit Holding (Emonika) Limited ima 3000 evrov kapitala, ki je v lasti edinega družbenika, to je Trigranit Holding Limited s Cipra. Ta družba ima skoraj 43 milijonov evrov kapitala: malo več kot osemodstotni družbenik je singapurska družba CSIM PTE, malo manj kot 25 odstotkov je v lasti avstrijskega Immoeast Beteiligungs, rahlo več kot 25 odstotkov je v lasti ciprskega Northcote Overseas, dobrih 22 odstotkov ima v lasti ciprski Polus Investment in skoraj 19 odstotkov ciprska družba Starcliff.

Toda precej bolj zanimive so zastavne pravice, ki so vpisane v register. Trigranit Holding Limited je med letoma 2004 in 2011, pravzaprav zlasti v tem letu, za posojila pretežno madžarskih pa tudi italijanskih, avstrijskih in nemške banke zastavil svoje delnice v osmih drugih družbah, kažejo podatki registra. Zneski posojil znašajo od deset milijonov evrov do 202 milijona evrov, v seštevku pa več kot 517 milijonov evrov. Vpisi zastavnih pravic so še aktualni.