Nevarno udobje državnih jasli

Čeprav je obdobje, ko so podjetja in drugi subjekti lahko skoraj neomejeno trkali na vrata državnih jasli in so ta nekritično prejemala obilne javnofinančne injekcije, minilo, je Slovenija, kot kaže, pri dodeljevanju državnih pomoči še vedno zelo radodarna. Pod pritiskom Bruslja smo na tem področju zaostrili pravila in vnesli določen red, zato se je obseg sredstev za ta namen od leta 1998 do 2007 postopno zmanjševal, a se je v zadnjih sedmih letih spet povečal. Res je, da je ta rast povezana predvsem z ukrepi za odpravljanje finančne in gospodarske krize, tudi če odmislimo to objektivno okoliščino, smo si med članicami Unije po deležu državnih pomoči v bruto domačem proizvodu prislužili srebrno medaljo.

Letna poročila pristojnega ministrstva kažejo, da se tudi oblike državnih pomoči v tem obdobju niso bistveno spremenile, saj še vedno prevladujejo subvencije, torej povratne oblike pomoči. In to kljub temu da je kar nekaj vlad in ministrov ob svojem nastopu obljubljalo spremembo takšne prakse in premik v smeri povratnih državnih spodbud. To kaže na pasivnost dodeljevalcev državnih pomoči – ministrstev in drugih ustanov. Namesto da bi ministrstva prejemnike s povratnimi instrumenti spodbujala k njihovemu plemenitenju, rasti in ustvarjanju dobička, jim z dotacijami omogočajo, brezskrbno zibanje v naročju državnih jasli. S tem pa odpirajo tudi nevarnost, da prejemniki pomoči razvojno zaspijo in poslabšajo svoj položaj na trgu.

Eden najočitnejših primerov ne dovolj premišljenih instrumentov so pomoči, ki jih je država namenila podjetjem v težavah. Mnoga med njimi so se leta pri življenju ohranjala zgolj s pomočjo državnih bergel, a nato končala v stečaju. Le redka med njimi so zlezla na zeleno vejo. Adria Airways in Polzela, ki sta že dobili državno injekcijo, sta na primer spet v težavah. Ocena, da tem podjetjem pomagamo prepozno in pogosto s prenizkimi zneski, lahko celo vzdrži, a potem bi se država morala zamisliti, ali so sedanji ukrepi primerni ali ne, in poiskati druge pristope, seveda v okviru evropskih pravil.

Dilema, ali so državne pomoči potrebne in torej dobre za uspešen gospodarski razvoj posamezne dežele ali ne, v ekonomski teoriji ostaja nerešena. A raziskava ekonomske fakultete je pokazala negativno povezavo med velikostjo subvencije in produktivnostjo podjetij. Po drugi strani pa na produktivnost najbolj pozitivno vplivajo pomoči za raziskave in razvoj, zato je zmanjševanje teh sredstev v zadnjih letih, milo rečeno, nerazumljivo.

Poročilo o učinkovitosti državnih pomoči, ki je narejeno na podlagi samoocenjevanja dodeljevalcev pomoči, kaže na nekritično samozadovoljstvo s sedanjimi shemami. V zadnjih treh letih nobena pomoč ni dobila zadostne ali nezadostne ocene, večina pa kar štirico. Da takšen odsev ni najbolj realen, se končno zavedajo tudi na ministrstvu z finance, kjer že razmišljajo o drugačnih načinih ocenjevanja učinkov. Zanimivo bo videti, kaj bo pokazalo ogledalo.