Jožica Rejec: »Nimam potrebe po zadovoljevanju lastnega ega«

Škofja Loka – Po malo manj kot 12 letih vodenja Domela Holdinga Jožica Rejec odhaja iz podjetja. Izpolnila je pogoje za upokojitev in kot pravi, se ji zdi prav, da se umakne in da priložnost drugim. Novemu predsedniku uprave Matjažu Čemažarju predaja moderno in zdravo podjetje, ki ima še veliko priložnosti za rast in razvoj.

Prihajajoči prazniki bodo bolj sproščeni, »prave počitnice bodo«, je povedala Jožica Rejec, ki bo tako kot že zadnjih nekaj let čas med božičem in novim letom preživela z družino.

Prvi delovni dan v novem letu pa boste z mislimi v podjetju?

Tretjega januarja bodo pri nas še otroci, tako da bom polno zaposlena. Potem pa nameravam za 14 dni obiskati hčer, ki živi v Luksemburgu, in bom uživala med vnuki. Ko se bom vrnila, pa bomo videli. Za veliko zanimivih stvari do zdaj nisem imela časa. Rada bi prebrala nekaj sto knjig, še več ur na dan posvetila učenju klavirja, tudi na vrtu bo delo. V mislih imam že kar nekaj projektov. Podjetju pa bom na voljo za vprašanja; če me bodo potrebovali, me bodo dobili.

Mandat predsednice uprave bi vam potekel naslednje leto. Kako, da odhajate prej?

Izpolnila sem pogoje za upokojitev. V tem dodatnem letu kakšnega preloma ne bi bilo, zato se mi je zdelo prav, da se umaknem. Matjaža Čemažarja, zdaj direktorja razvoja, sem že vrsto let videla kot enega od potencialnih naslednikov. Predlagala sem ga nadzornemu svetu in so se strinjali. Čemažar izhaja iz Domela, ima širino, je pripaden, ima rezultate. Tako sem prepričana, da je to prav.

Koliko je Domel drugačen v primerjavi s tistim, ko ste ga prevzeli?

Pod poslanstvo podjetja imamo opredeljeno zagotavljanje kakovostnih delovnih mest. V tem času se je število kvalificiranih delovnih mest, to je z izobrazbo nad srednjo šolo in do doktorata, povečalo s približno 150 na nekaj več kot 300. Prodajo smo povečali za 75 odstotkov, število zaposlenih pa za 25 odstotkov. Z avtomatiziranjem rutinskih delovnih mest smo povečevali produktivnost za pet odstotkov na leto.

Naša vizija je rast, kot globalni razvojni dobavitelj elektronsko komutiranih motorjev (EC), sistemov in komponent pa ohraniti vodilno razvojno pozicijo pri sesalnih enotah. Pri EC se je naš delež povečal z nekaj odstotkov na 27 odstotkov. S proizvodnjo za avtomobilsko industrijo ustvarjamo 27 odstotkov prodaje.

Med vrednotami poudarjamo ustvarjalnost in ambicioznost. Na področju sesalnih enot imamo dva nova svetovna standardna izdelka, ki smo ju razvili v sodelovanju s kupci, in dve EC-sesalni enoti. Pred dobrimi desetimi leti smo s tem programom ustvarili 85 odstotkov prodaje, zdaj jo manj kot 40 odstotkov. Rasli smo tudi na drugih področjih in vrednotah, tako v povezavi z zaposlenimi kot v odnosu do kupcev. Včasih so kupci k nam prihajali predvsem z zahtevami, zdaj nam veliko bolj zaupajo, priznavajo naše kompetence, tako da nas vključujejo v zgodnje razvojne faze izdelkov in tudi sprašujejo za rešitve.

Postali ste moderno podjetje, ki je v svetovnem merilu lahko kosa s drugimi?

Da. S programi pokrivamo bolj tržne niše. Stroškovno nismo najugodnejši, ampak ponujamo inovativne, specialne rešitve, ki jih oblikujemo glede na kupčeve potrebe.

Na kaj pa ste najbolj ponosni kot predsednica uprave? Po čem mislite in si želite, da se vas bodo sodelavci zapomnili?

To bi morali vprašati njih. Recimo po načinu vodenja, ki je malo netipičen, in kot sem brala v neki ameriški kadrovski reviji, se mu reče avtentično vodenje. To pomeni zaupati svojim sodelavcem – kar se ne zgodi čez noč, trajalo je nekaj časa, da smo zaupanje zgradili – in postavljati skupne cilje, potem pa jim pustiti čim več prostora, da lahko sami iščejo rešitve in da ima vsak možnost rasti. Poudarek je na sodelovanju, zaupanju. Sama sem se potem bolj ukvarjala denimo s postavitvijo programskega sveta, Domelovo akademijo, s kontrolingom smo izdelali program za izračun profitabilnosti itd.

Jožica Rejec: »Vse sem dala, kar sem zmogla, ne vem, zakaj bi razmišljala, da se bo svet podrl,
če me ne bo več. Ne bo se.« Foto: Mavric Pivk/Delo

Bi rekli, da je to vodenje s pridihom ženskosti?

Da. Nimam potrebe po zadovoljevanju lastnega ega. Upoštevam in spoštujem različnost. Vsak je na nekem področju najboljši in če se na tem področju razvija, lahko doseže veliko več kot tam, kjer je šibek. Za pokrivanje tega je smiselno poiskati koga drugega. Ponosna sem na sestanke, na katerih hočemo poiskati rešitev in vsak predstavi tisto, kar on misli, da je prav. Na koncu priznamo rešitev, ki je najboljša, tudi če ni moja. Skupne cilje znam postaviti pred osebne in ne mislim, da so samo moje rešitve prave. Prednost ženske pri vodenju podjetja je, da zna poslušati.

Ste med redkimi ženskami v Sloveniji, ki vodi veliko podjetje, povrh še s tehničnega področja. Kako ste se znašli v dominantno moškem svetu?

Obiskovala sem že srednjo tehnično šolo in takrat je nekaj profesorjev govorilo: »Joj, dekle, kaj pa delaš tukaj? Saj te kmalu ne bo več.« Nisem se prestrašila in potem so prišle prve ocene … Tehnika me je vedno zanimala, to imam od doma, kjer sem kot edinka očetu, sicer preprostemu, a izjemno inovativnemu človeku, velikokrat kaj pomagala. Tudi v matematiki sem bila od nekdaj zelo doma. Moje bojno polje so bili znanje in tudi rešitve, spol mi pri tem ni bil pomemben. Na fakulteti pa nisem občutila razlikovanja. Mislim, da te okolica sprejema takšnega, kot se sprejemaš sam. Ključno je znanje.

Se vam zdi, da manjka žensk v slovenskem podjetniškem okolju?

Mešane ekipe so najboljše. Če govoriva o ženskih kvotah, bi rekla takole: moška ekipa, ki ve, da bo prisiljena medse sprejeti kakšno žensko sodelavko, bo gotovo dovolj modra, da bo kolegicam dala priložnost že na nižjih ravneh. Ciljno jih bodo začeli preizkušati, da se bodo kasneje lahko odločili za pravo, ki jo bodo sprejeli medse. Tu vidim vzvod, saj najprej mora biti sposobna, potem pa lahko doda še ta ženski prispevek – torej, da na stvari gleda bolj umirjeno, da ni pomembno, čigava rešitev bo obveljala, ampak da je za vse najboljša. Tudi za tistega, ki je prizadet, ker ne bo sprejeta njegova rešitev.

V Domelu imate politiko, da naj bi vsak zaposleni v povprečju vsako leto prispeval eno idejo, predlog za izboljšavo? Kaj ste predlagali vi?

Ena od idej je bila, da bi naredili sesalno enoto v kapsuli. Sesalna enota v sesalnikih je obdana s filcem in plastično škatlo, da zmanjšuje hrup. Predlagala sem, da bi izdelali takšno škatlo in jo montirali že na avtomatski liniji. Zdaj jo dela sam proizvajalec, montaža je ponavadi ročna, tako da bi bili konkurenčni. Eno varianto zdaj že prodajamo, dve imamo v razvoju. Med nenapisanimi idejami sta ustanovitev programskega sveta in Domelova akademija in še kaj bi se našlo.

Torej skrb za razvoj kadrov.

Da, Domelova akademija teče četrto šolsko leto. Začeli smo s perspektivnimi kadri, namen pa je pridobiti znanja na področju vodenja, ekonomije, projektno vodenje. V drugem programu spodbujamo povezovanje in spoznavanje med oddelki, saj zaposleni v različnih službah pogosto ne vedo, kaj delajo v drugih. Udeležence razdelimo v mešane skupine in narediti morajo projekt in čeprav od daleč izgleda enostavno, ugotovijo, da ni tako.

Zelo veliko pozornost posvečate mentorstvu, ravno zdaj ga prenavljate. Ali sistem kot ste ga imeli v preteklosti zaradi številnih zaposlitev ne deluje več?

Prenavljamo ga tudi zaradi zaposlovanja, ugotovili pa smo tudi, da so nekateri mentorji odlični, drugi pa bi morali izobraziti, da bodo lahko še boljši. Mentorstvo bo po novem še bolj sistemsko urejeno in mladi bodo še bolj načrtno spoznavali celotno podjetje.

Na mesečnih sestankih in še na kakšnem dodatnem sva se pogovarjala o tem. Vsebina že pride, najprej je moral novo vlogo videti kot izziv in odgovornost. Je kompetenten, samoiniciativen, povezovalen, ima širino, tako da je veliko naredil že sam. Že zdaj je dober vodja, svetovala sem mu, naj si pri odločitvah vzame čas za premislek, kadar je le mogoče, predvsem pa, da je pomemben zgled.

Kje vidite Domel čez pet ali deset let?

Področje, na katerem delamo, predvsem EC, je široko in tudi trenutno imamo kvečjemu kakšen projekt preveč kot premalo. V poslovnem svetu veljamo za zaupanja vrednega partnerja. Za nas je največja potrditev, ko pridejo novi kupci in pravijo, da so pri analizi konkurence ugotovili, da uporablja naše motorje in da želijo delati z nami. Velike možnosti rasti vidimo tudi na račun avtomatizacije in sprememb v industrijah, kjer smo prisotni. Se bo pa v desetih letih zgodila še kakšna recesija, in na to je treba biti pripravljen.

Podjetje je v lasti zaposlenih in nekdanjih zaposlenih. Zdaj je še tretjina delavcev tudi lastnikov. Boste kot upokojenka obdržali svoj delež v Domelu?

Bom, seveda. Le še tretjina jih je zaradi povečevanja števila zaposlenih za 300 in zaradi nadomeščanja upokojenih delavcev z novimi. Tu gre za lokalno pripadnost, zavedanje, da je delovno mesto vrednota. Tudi v preteklosti se nismo srečevali s pohlepom, ampak z dolgoročno naravnanostjo in zavedanjem, da so ta delovna mesta za kraj in celotne družine zaposlenih.

Na začetku ste omenili kratkoročne načrte, kaj pa dolgoročno? Koliko boste ostali v stiku s poslom?

To prepuščam sedanjim sodelavcem, če bodo želeli, da sodelujem pri kakšnem projektu. Sem pa zelo aktivna v programu praktičnega podjetništva na srednjih šolah po programu Junior Achevment, kjer sem tudi vodja (CEO) na evropski ravni. To je neprofitna organizacija, ki bo naslednje leto v svetovnem merilu praznovala 100 let, v Evropi je pa prisotna več kot 25 let. Dijaki na začetku šolskega leta ustanovijo podjetje, nato prodajo delnice, izdelke, lahko tudi storitev. V začetku maja je državno tekmovanje in najboljšemu podjetju plačamo udeležbo na evropskem tekmovanju. Mladi se v okviru projekta predvsem usposabljajo za samostojnost, drznost, učijo se sodelovanja, postavljanja ciljev itd. Zdaj sodeluje približno 24 šol.

Se bo težko posloviti od podjetja?

Moje načelo v življenju je, da takrat ko nekje sem, se temu polno posvečam. Ko nisem več, grem drugam. Primerna se mi zdi primerjava z družinami mojih otrok: takrat ko so tukaj, se jim posvetim, ko gredo, pa nič ne razmišljam, zakaj jih ni tukaj. Ko sem bila v podjetju, sem dala vse, zdaj pa je čas zame.