Tiskane izdaje
Ljubljana – V prvi sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice glede izbrisa podjetij pri nas je prišlo do preobrata, ki tožniku vliva novo upanje. Potem ko je to sodišče v primeru Lekić proti Sloveniji odločilo, da je bil izbris družbe L. E. brez prehodne likvidacije zakonit, je bila sprejeta odločitev, da bo zadevo v obravnavo sprejel veliki senat.
To je le eden od približno 17.000 evrov primerov gospodarskih družb, ki so bile na podlagi zakona o finančnem poslovanju podjetij iz leta 1999 izbrisana. Odgovornost za dolgove teh podjetij je s tem zakonom čez noč padla na ramena družbenikov, tudi tistih, ki sploh niso bili aktivni družbeniki. Torej ne glede na to, ali so bili za finančno stanje podjetja sploh odgovorni ali ne.
Po podatkih Civilne iniciative nasilno izbrisanih podjetij (CINIP) je tak izbris prizadel kar 75.000 ljudi, mnogim od njih je to povsem uničilo življenje, saj so za dologove postali solidarno odgovorni s svojim premoženjem.
Terjatve izbrisali, dolgov ne
Kot opozarjajo v CINIP, je država, ki je omogočila upnikom, da terjajo družbenike izbrisanih podjetij, po drugi strani izbrisala terjatve teh družb, čeprav so mnoga zašla v težave prav zato, ker njim dolžniki niso plačevali. To pa je tudi pomenilo, da od njih niso mogli več izterjati dolga. Družbeniki izbrisanih podjetij so pravico najprej iskali v Sloveniji, kjer sta bila za rešitev njihovega položaja sprejeta celo dva zakona, a je ustavno sodišče oba razveljavilo, nato so tožbe vložili na Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP).
Primer Lekić
Tam je zdaj okoli 20 tožb, ki se nanašajo na to tematiko. Družba L.E. je sredi 90. let zašla v finančne težave, a družba ni imena denarja za začetek stečajnega postopka. Vmes pa je bil sprejet omenjeni zakon in sodišče je družbo L.E. izbrisalo, njen upnik, Slovenske železnice, pa je nato vložil zahtevo za izvržbo proti sedmim družbenikom podjetja. Lekić, ki je bil družbenik in v določenem obdobju tudi direktor, je trdil, da v obdobju, na katerega se nanaša dolg, v družbi ni bil aktiven, a je sodišče to zavrnilo. Tudi ESČP je v prvi odločitvi menilo, da je bil ukrep izbrisa zakonit in ni predstavljal pretiranega individualnega bremena za pritožnika. Zdaj bo o tem ponovno presojal veliki senat.
Lekić trdi, da je z izbrisom prišlo do posega v njegovo lastninsko pravico in do njenega nezakonitega odvzema. Meni še, da je bilo sprejetje zakonodaje, ki je omogočila izbris podjetij, v nasprotju s pravno predvidljivostjo.
Za CINIP je ta odločitev pomembna, ker ima pobuda na omenjenem evropskem sodišču še druge tožbe. Prva med njimi je primer Vodeb, na kar čakajo že dolgih deset let. Bojan Šušterič iz CINIP opozarja, da se tudi v Strasbourgu kršijo temeljne človekove pravice, saj da tudi tam odločitev ne sprejemajo v razumnem roku.
Osemnajstletna kalvarija
Kalvarija družbenikov izbrisanih podjetij se vleče že osemnajst let, vmes pa prizadeti upnikom plačujejo za dolgove podjetij, deležni so tudi izvržb na njihovo premoženje. Kot je že večkrat opozoril pravnik dr. Šime Ivanjko, je to, da lastniki odgovarjajo za dolgove gospodarkih družb s svojim lastnim premoženjem v nasprotju z osnovnimi načeli koporativnega prava.
Ta vlada, se je kot kaže odločila rešitev v celoti prepustiti ESČP. Pravosodni minister Goran Klemenčič, je na primer na poslansko vprašanje o izbrisanih podjetjih odgovoril: »Strinjam se, da gre pri tem za veliko tragičnih in žalostnih osebnih zgodb. Moram pa vztrajati na stališču, da glede na to, da je zadeva pred ESČP ne bomo skušali, niti ne vidim možnosti za neko posebno, ločeno reševanje zadev. Zato, ker je to poskušala vlada z zakonom leta 2007 in poslanci z zakonom 2011, a sta oba zakona padla na Ustavnem sodišču.«
