Tiskane izdaje
Otočec, Koper - Cimos je rešen, prav tako so rešena delovna mesta tako v Sloveniji kot na Hrvaškem. To je osrednje sporočilo današnjega sestanka slovenskega ministra za gospodarstvo Zdravka Počivalška in hrvaškega kolega za državno premoženje Gorana Marića.
»Družba za upravljanje terjatev bank, ki je vodila postopek prodaje, bo odkupila vse terjatve od hrvaške slabe banke oziroma agencije za zavarovanje depozitov in sanacijo bank (DAB) in s tem omogočila, da nad kupcem Cimosa ne bo visel Damoklejev meč preteklosti,« je po nekaj več kot polurnem pogovoru dejal slovenski minister za gospodarstvo Zdravko Počivalšek.
Hrvaški kolega Marić je njegove besede potrdil in še enkrat poudaril, da je zadovoljen, ker se je to poglavje, odprto dve desetletji, zaprlo. Na vprašanje o denarju in morebitnem kompromisu, ki sta ga sklenili obe strani, pa sta oba sogovornika odgovorila, da »so edini kompromis delovna mesta tako v Sloveniji kot na Hrvaškem«.
Na vprašanje, kaj zdaj, je Počivalšek dejal, da bo natančen protokol sklenjenega dogovora podpisan v torek, kupec Cimosa, Palladio Finanziaria, pa bo tako imel povsem »čisto situacijo« za nadaljnje poslovanje.
Sklenjenemu dogovoru med obema stranema bo v četrtek piko na i dala še hrvaška vlada Andreja Plenkovića. »Vladi bom predlagal, da sklep potrdi,« je dejal hrvaški minister Marić, oba ministra pa sta se v širokem loku izognila odgovorom na vprašanja o denarju, razen da bosta obe strani, vsaka zase, plačali nastale sodne stroške.
Goran Marić (levo) in Zdravko Počivalšek na Otočcu. Foto: Jure Eržen/Delo
Rosendahl: Smo na pravi poti
»Nadvse sem zadovoljen, da so pogajalci obeh vlad dosegli pozitiven dogovor za Cimos in da je tudi zadnja velika naloga opravljena,« je novico z Otočca za Delo komentiral predsednik enočlanske Cimosove uprave Gerd Rosendahl.
»Zdaj se bomo lahko osredotočili na operativno delo in pričakovani razvoj družbe. Upamo lahko, da ne bomo na tej poti odkrili še kakšnega zadržka. Za konkretnejše ali natančnejše ocene bi raje počakal na jutri, ko bom izvedel več podrobnosti. Imam pa dober občutek, da smo na pravi poti. Vse skupaj me malce spominja na rokometno tekmo, v kateri se športniki srčno borijo do zadnjega diha in do zadnje sekunde.«
Uprava in delavci Cimosa iz obeh držav so si edini: Cimos je preveč pomembno podjetje, da bi na njihovih hrbtih politika merila moči.
»Z današnjim nastopom pred mediji želimo dokazati, da je Cimos enoten tim, da naše ambicije ne poznajo meja. Toda če ne bo dosežen dogovor, bo ogroženih več kot 4000 delovnih mest in socialni položaj družin zaposlenih,« je danes povzel Rosendahl. Vsa druga pomembnejša vprašanja so v Cimosu že rešili. »Če do torka to vprašanje ne bo rešeno, bodo ves trud zadnjih let, celotno prestrukturiranje, vse žrtve izničeni,« je dejal Rosendahl, ki se na vprašanje HTV ni želel izreči, katera stran je odgovorna in katera bi morala sprejeti kakšne odločitve. Nejasnost za takšno opredelitev je toliko večja, ker v javnosti vemo, koliko sta Slovenija (in Palladio) pripravljena plačati, ne pa, kaj terja Hrvaška.
Gerd Rosendahl Foto: Mavric Pivk/Delo
Cimos je lahko uspešen le kot skupina
Izvršni direktor družbe za finance Andraž Brodnjak je ocenil, da Cimos vsako leto prispeva hrvaški državi v obliki prispevkov in davkov vsaj 20 milijonov evrov, slovenski pa dvakrat toliko. Pri čemer ni štel vseh vplivov, na primer, da je na Hrvaškem še več kot 200 dobaviteljev, ki so tesno odvisni od Cimosa, v Sloveniji pa je dobaviteljev kar 500.
Rosendahl je na naše vprašanje, ali bi hrvaški del Cimosa lahko preživel in posloval samostojno, dejal, da razdelitev družbe ne bi imela smisla, ker bi uničili sinergijo in potem ne bi bilo vseh pozitivnih rezultatov, ki jih dosegajo skupaj. Brodnjak pa: »Manj je pomembno, kakšno je finančno stanje hrvaškega dela Cimosa, ker posluje kot skupina in je uspešen le kot skupina. Ni ga mogoče deliti na posamezne dele. Hrvaški Cimos podpira proizvodnjo celotne skupine in skupina podpira finančno poslovanje hrvaškega dela Cimosa.«
Posli za nova naročila
Rosendahl ni hotel govoriti o tem, ali bi bil ob morebitnem propadlem dogovoru mogoč stečaj. »Vse preveč imamo negativnih informacij, zdaj potrebujemo pozitivne. Takoj po oktobrskem podpisu o prevzemu, ki ga je opravil Palladio Finanziaria, smo za prihodnjih sedem let dobili veliko novih naročil, za več kot 400 milijonov evrov oziroma za kakih 60 milijonov evrov novih poslov vsako leto. In imamo še 300 novih povpraševanj na mizi. Če bi delali s Palladiem, bi ta naročila lahko uresničili,« je dejal Rosendahl.
Andraž Brodanjak Foto: Mavric Pivk/Delo
Iz povedanega sklepamo, zakaj se Palladiu mudi in zakaj postavlja ultimat: ker se v kratkem sklepajo posli za nova naročila. Zamuda z odločitvijo pomeni izgubo velikega dela poslov. Izguba bi bila neprimerno večja, kot znašajo podrobnosti, o katerih se ne moreta dogovoriti vladi dveh držav. Slovenija prepričuje hrvaško stran, da si velikih zneskov ne more privoščiti, ker bi bili lahko obravnavani kot nedovoljena državna pomoč. In potem lahko reševanje Cimosa vseeno pade (kot je bil že primer pri Elanu). Na drugi strani pa Hrvaška zahteve, ki jo obravnava zdaj, ni nikoli uveljavljala kot terjatev v postopku prisilne poravnave. Je torej ni bilo. In če bi bila, bi bila izničena, kot vložki vseh drugih bank.
»Kar je Uljanik za južno Istro, je Cimos za severno Istro. Cimos je zelo pomembno kovinsko podjetje na Hrvaškem, še posebno v Istri. Zato enotno podpiramo njegovo upravo,« je dejal regionalni zaupnik hrvaškega sindikata kovinarstva za Istro Gino Šverko, sekretar območnega sindikata Skei Sašo Ristič pa: »Če politiki ne uspe rešiti vprašanja, in izvisi veliko več kot 4000 družin, bi se morali davkoplačevalci in volivci tudi vprašati po odgovornosti.«
