Tiskane izdaje
V Nemčiji letos pričakujejo le 1,3-odstotno gospodarsko rast, in še to predvsem zaradi dobrega prvega četrtletja. Če bo zastajala še naprej, bodo gospodarski instituti morda nižali tudi zdaj pričakovano 1,2-odstotno rast za prihodnje leto.
Nekateri se bojijo celo nove recesije, saj se je izvoz avgusta v primerjavi z julijem zmanjšal za 5,8 odstotka, kar je največji upad po letu 2009 in izbruhu mednarodne finančne in gospodarske krize.
Zaradi tako neugodnega gospodarskega razvoja je nemška kanclerka Angela Merkel sklicala razširjeno zasedanje vladnih strank, a še ni znano, kakšne ukrepe načrtuje vlada za ohranitev nemške gospodarske odličnosti.
Kanclerkina konservativna unija CDU/CSU in njeni socialdemokratski koalicijski partnerji pogosto tudi sami ne soglašajo o zdravilih za upehano gospodarstvo, svoje diagnoze imajo pri Evropski centralni banki in Mednarodnem denarnem skladu ter seveda tudi pri drugih evrskih državah.
O nemškem, evropskem in svetovnem gospodarskem položaju smo se pogovarjali s prof. dr. Michaelom Grömlingom iz Nemškega gospodarskega inštituta v Kölnu.
Še spomladi so se komentatorji čudili moči nemškega gospodarstva, zdaj bomo, če bo šlo tako naprej, kmalu govorili o recesiji. Kaj se je zgodilo vmes, čigava je krivda?
Krivda morda ni prava beseda, imamo pa celo vrsto razlag. Najprej je tu Evropa, ki se ni okrepila s hitrostjo in močjo, ki smo jo pričakovali, evropska rast je šibka in to obremenjuje nemško gospodarstvo. Tudi hitro razvijajoče se države ne rastejo več tako hitro kot v preteklosti, cela vrsta držav je vse šibkejša, tretji dejavnik pa je zaostrovanje med Rusijo in Ukrajino, ki ne obremenjuje le vzhodnoevropskih gospodarstev, ampak tudi nemškega. Četrti razlog pa je zagotovo tudi domača gospodarska politika, ki ni naklonjena investiranju.
Mislite na najnižjo zajamčeno plačo in delno omogočanje zgodnjega upokojevanja?
Sedanja velika koalicija je sprejela celo vrsto ukrepov, ki za podjetnike niso ugodni. Gre za spremembe delavske zakonodaje, še posebej za oteževanje delnega zaposlovanja in omogočanje zgodnjega upokojevanja, pa uvedbo najnižje zajamčene plače. S stališča podjetnikov takšni ukrepi niso ravno naklonjeni investiranju.
Kaj pa draga električna energija?
To je zagotovo tudi tema, a ta problem poznamo že več let. Ves ta čas pa lahko seveda opazujemo, da so energetsko intenzivna podjetja previdnejša pri investiranju, a to ni nič novega, dogaja se že tri, štiri leta.
Iz nekaterih evrskih držav in še posebej iz Italije in Francije bodo kritike tistega, kar imenujejo nemški varčevalni diktat, zdaj morda še glasnejše, še bolj bodo zahtevali, naj Nemčija vendarle začne spodbujati rast.
Pa saj v Nemčiji ne varčujemo! Državna potrošnja še naprej narašča, če si pogledamo podatke, vidimo, da v Nemčiji čisto nič ne varčujemo. Ugoden pritok davkov in dajatev res daje proračunski presežek, državna potrošnja pa se je povečevala vsa minula leta in se bo tudi letos in v prihodnjih letih.
To pa je ravno nasprotno od tistega, kar kanclerka Angela Merkel zahteva od drugih!
Treba si je samo pogledati dejstva, državni statistični urad navaja podatke, ki dokazujejo, da se državna potrošnja v Nemčiji še naprej povečuje.
Če se gospodarski položaj kljub temu poslabšuje, potem najbrž ne bo pomagalo niti, če bi jo še povečevali, kot zahtevajo nekateri v evrskem območju?
Vprašanje je, za kaj trošimo denar. Nemčija bo zagotovo namenila več denarja za investicije, a to ne bo rešilo težav v Italiji, Franciji in drugih evrskih državah. Težave teh držav so ustvarjene doma, če bo Nemčija gradila ceste, to ne bo pomagalo Italiji ali Franciji.
In kaj bi morala Nemčija ukreniti doma, da bi spodbudila investiranje?
Najprej je treba investicije izvajati pretehtano, ne gre le za to, da zanje dajemo več denarja, treba ga je tudi učinkovito trošiti. Pri javnih gradnjah denar ne bi smel kar izginjati, kot lahko vidimo marsikje.
Ali bo treba tudi več investirati v raziskovanje?
Nemčija je pri sredstvih za raziskovanje že zdaj med vodilnimi v svetu. Razen ZDA mi ne pride na misel veliko držav, ki bi za raziskovanje namenjale več denarja od Nemčije.
Za infrastrukturo pa bi vendarle morali nameniti več denarja, marsikje se pritožujejo zaradi popravila potrebnih cest in mostov.
Najprej bi morali učinkoviteje trošiti denar, ki ga za infrastrukturo namenjamo že zdaj. Če spremljate razprave o novem berlinskem letališču, potem vidite, koliko denarja je tam izginili neznano kam. To je res neverjetno, ta denar bi lahko uporabili za marsikaj koristnega.
Gospodarski minister Sigmar Gabriel razmišlja tudi o ukrepih za spodbudo zasebnega investiranja.
Nemška podjetja so previdnejša zaradi vseh razlogov, ki sem jih navedel že na začetku, še posebej zaradi manjše gospodarske rasti v dosedanjih hitro razvijajočih se državah in šibkega okrevanja v Evropi. Tudi posli s Kitajsko ne tečejo več tako dobro kot prej.
In kaj pričakujete v svetovnem gospodarstvu? Se bo položaj izboljšali ali pa se bodo težave še poglobile?
Svetovne recesije ne pričakujem, ne bo pa visoke gospodarske rasti, kakršna je bila v minulih desetih, petnajstih letih.
Nekateri opazovalci napovedujejo sodelovanje novega predsednika evropske komisije Jean-Clauda Junckerja in predsednika Evropske centralne banke Maria Draghija pri uvajanju nekakšne evropske abenomike, ukrepov, s katerimi se proti nizki inflaciji bojuje sedanja japonska vlada.
Videli bomo, česa se bodo domislili politiki, a si tega vsekakor ne želim. Premier Abe s takšno politiko ni rešil japonskih težav in tudi gospoda Draghi in Juncker od mene za kaj takšnega ne bosta dobila nobene podpore.
