Tiskane izdaje
Stečaj trboveljske STTIM, družbe iz imperija lobista Petra Kotarja, se zdi neizbežen. Okrog dvajset od dobrih tridesetih delavcev je včeraj zaman kljukalo na vrata tovarne. Od vodstva, za katerega so trdili, da je v objektu, so želeli pojasnila, kaj pomeni petkovo obvestilo po pošti, da so do nadaljnjega doma na čakanju. Zadnjo plačo so prejeli oktobra. »Za nas bi bil stečaj rešitev,« pravijo v en glas.
Ne le vrata, nemi so včeraj ostali tudi telefoni v STTIM, kjer sta se neuradno nahajala prokurist Matej Kordelič in direktorica Barbara Kranjec. Pred štirimi meseci, ko se je STTIM znašla v poenostavljeni prisilni poravnavi, je bilo vsaj na papirju videti, da je tovarno morda še mogoče potegniti iz rdečih številk: leta 2013 jih je bilo za 2,6 milijona evrov, predlani za pol milijona evrov.
Ko v 25-odstotno poplačilo terjatev v petih letih ni privolil niti največji posamični upnik Gabrijel Brezovar in ko so tudi delavci odrekli podporo predlaganemu poplačilu, je prisilna poravnava padla. STTIM upnikom dolguje 4,4 milijona evrov.
Delavci brez odgovorov
Po kakšnih dveh urah so se delavci včeraj razšli brez odgovora na vprašanje, od česa naj živijo do takrat. STTIM jim dolguje tri plače in tri regrese. Zadnje tri mesece so jim plačo, pravijo, izplačevali po obrokih od 200 do 500 evrov.
Bećo Džafić kaže zajeten kup položnic, ki jih nima s čim plačati: »Za komunalo, elektriko, stanovanje ... sem dolžan 320 evrov. Trije živimo od ene plače. Zaslužil sem jo, pa je nisem dobil.«
Žerjavistka Sabina Babič je prišla »v fabriko obrnit komad«, kakor je dejala, naletela pa na znane obraze. »Prišla sem, da dokončamo naročilo iz Nemčije, zdaj pa tudi noter ne morem,« je dejala. »Verjeli smo vodilnim, naj še malo stisnemo zobe. Obljubili so nam tudi sestanek, a namesto tega smo dobili pošto iz Ljubljane, da smo do nadaljnjega na čakanju.«
Rajko Lokan je 39 let delal v STTIM, ki mu dolguje okrog 8000 evrov, med drugim tudi jubilejno nagrado in odpravnino. Včeraj je prišel v računovodstvo po dokumente. A je tudi on ostal zunaj. »Na zavodu sem se dogovoril, da grem za devet mesecev na čakanje, nato se upokojim. Zdaj še tega, kar mi pripada, ne morem urediti. Ne morem do papirjev in ne do svojih stvari ...«
Da delavci tudi v stečaju ne bodo dobili ničesar, jim je jasno, saj STTIM nima premoženja, je le najemnica opreme in objektov pri Kotarjevi ljubljanski družbi Sol Intercontinental. Ljubo Cvar, sekretar zasavske organizacije Sindikata kovinske in elektro industrije, se strinja, da je treba agonijo STTIM čim prej končati, četudi s stečajem, in ljudem omogočiti izplačilo vsaj iz jamstvenega sklada.
Na straneh Ajpesa včeraj še ni bilo obvestila o morebitnem začetku stečaja STTIM.
