Tiskane izdaje
Ljubljana – Posel med konzorcijem lastnikov Pivovarne Laško in nizozemskim Heinekenom se že kaže kot izvršeno dejstvo, tako da marsikdo kar pozabi na odložni pogoj. Pa vendar: zadnjo kljukico h koncentraciji mora dodati pristojni organ za varstvo konkurence. Prevladuje prepričanje, da dovoljenje ni pod vprašajem.
Po zakonu o preprečevanju omejevanja konkurence mora prevzemnik priglasiti koncentracijo v 30 dneh po podpisu kupo-prodajne pogodbe. Še vedno se ne ve, ali bo Heineken priglasil koncentracijo pri evropski komisiji ali pri slovenski Agenciji za varstvo konkurence (AVK). Katera institucija bo o tem odločala, je odvisno tudi od izpolnjevanja zakonskih kriterijev. Prag za to, da presoja ostane na domačem dvorišču, je, denimo, 35 milijonov skupnega prometa združenih podjetij na slovenskem trgu, letni promet prevzetega podjetja skupaj s podjetji v skupini pa milijon evrov, oboje v preteklem letu. Obveznost nastane tudi, če imajo skupni tržni delež nad 60 odstotki, a mora prevzemnika k oddaji vloge pozvati varuh konkurence. Omenjena združitev te prage presega.
Če so v koncentraciji udeležena podjetja, ki poslujejo in imajo učinek na konkurenco v več državah EU, lahko pristojnost preide na evropske organe, a le če je izpolnjena vrsta drugih pogojev (določen prag skupnega prometa na svetovni ravni, v EU, v najmanj treh od posameznih držav članic). Čeprav bi bil izpolnjen tudi kateri od teh pragov, se lahko organa dogovorita, kateri bo odločal primeru. Verjetneje se zdi, da bo to slovenski varuh Andrej Krašek.
Kaj vse bo gledal varuh
Kaj vse bo vzel pod drobnogled? Če nekoliko špekuliramo: najbrž se bo ukvarjal zgolj s trgom piva, saj prevzemnik ne trži vod, relevantni trg pa bo Slovenija. Varuh bo torej pogledal, kolikšna je prodaja v koncentraciji združenih podjetij na slovenskem trgu in kolikšni so njihovi tržni deleži. Zatečenega stanja pred koncentracijo ne bo presojal. Pred dvanajstimi leti sta ekonomista Veljko Bole in Žiga Jere izdelala ekonometrično analizo združitve pivovarn Union in Laško, v kateri sta ugotovila, da združeni podjetji ne bi mogli izkoriščati monopolnega položaja za zviševanje cen. Varuh konkurence jima je tedaj – kljub kritikam in svarilom mladoekonomistov – pritrdil. Cene pivu res niso zrasle, tudi zaradi vstopa v EU, pokazalo se je, da monopolni položaj slovenskih pivovarjev ne ovira vstopa tekmecev na ta trg.
Zdaj so okoliščine kvečjemu bolj konkurenčne. Tržni delež Skupine Laško je nekoliko upadel. Na trgu se je pojavilo veliko malih pivovarn, ki pa so velikim resna konkurenca. Diskonti so se jim zoperstavili s svojimi blagovnimi znamkami poceni piva. Za nameček je tudi kupec spremenil navade, postal je bolj racionalen. Natančni podatki o aktualnih tržnih deležih so poslovna skrivnost, dostopni so naročnikom tržnih analiz (dela jih raziskovalna hiša Nielsen), po nekaterih ocenah pa imata Laško in Union v Sloveniji nekaj nad 80-odstotni tržni delež.
Recimo, da Heineken z vsemi znamkami, ki jih trži (heineken, amstel, karlovačko, gösser), pokrije nekaj odstotkov trga. Varuh konkurence bo torej preučil, kolikšen je ta delež po združitvi. Ali je prirastek tolikšen, da bi lahko ogrozil učinkovito konkurenco oziroma omogočil združenemu podjetju, da zlorablja svojo moč. Zna biti, da vsota ne bo nič večja ali bo celo manjša od monopola Laškega in Uniona po pivovarski vojni.
Če bo varuh vendarle zaslutil omejevanje konkurence, bo uvedel postopek in zadevo temeljito preučil. Rezultat je lahko prepoved koncentracije, lahko pa pozitivna odločba ali pogojno dovoljenje (z določenimi zavezami, ki jih mora prevzemnik izpolniti).
Poznavalci, ki javno sicer ne stojijo za svojimi napovedmi, menijo, da tokratna odločitev o koncentraciji Heinekena s slovenskima pivovarnama s stališča stroke ni posebej zahteven primer, saj je trg odprt, vsakdo ima dostop do trgovskih polic in Horeca sektorja.
Bojazen, da bosta domači znamki izginili
Tudi ekonomist Jože P. Damijan meni, da lastniška koncentracija za varuha konkurence najbrž ne bo sporna, »saj ne bo prišlo do omejevanja konkurence, pač pa se bo s preferencialnim tretmanom heinekena na videz konkurenca na trgu celo povečala«. Bolj problematično se mu zdi, da bodo počasi usihale tradicionalne slovenske blagovne znamke. Proti temu, dodaja, se seveda ne da nič narediti, saj so banke kot ekonomske lastnice nekaj prezadolženih podjetij bolj zainteresirane, da podjetja prodajo za vsako ceno, kot da bi jih prestrukturirale (v tem primeru bi vsaj dobile višjo kupnino).
Kot pojasnjuje ekonomist, so se okoliščine na trgu piva spremenile. »Leta 2002 je bila glavna skrb, da bosta združena Laško in Union omejevala konkurente pri vstopu na trg – v maloprodaji in gostinstvu –, kar sta tudi naredila. Njun delež v skupni prodaji se glede na leto 2002 ni bistveno zmanjšal, saj je treba upoštevati tudi prodajo trgovskih znamk, ki jih denimo za Hofer in Mercator polnijo v Laškem in Unionu.
Danes pa je skrb v tem, da bosta pod novim lastnikom obe domači blagovni znamki počasi nazadovali in izginjali s trga. Heineken bo sicer vzdrževal prodajo laškega in uniona, vendar bo pri promocijskih aktivnostih dajal bistveno večji poudarek svoji globalni blagovni znamki Heineken. In prodaja heinekena glede na laško in union bo rasla. To bi naredil vsak racionalni lastnik. Prav tako ni pričakovati, da bi novi lastnik spodbujal prodajo laškega in uniona na območju nekdanje Jugoslavije, saj ima tam že druge blagovne znamke, ki jih ne bo želel kanibalizirati.
Na drugi strani bi vsak racionalni lastnik odprodal blagovne znamke pri vodah in brezalkoholnih pijačah, ki se med Laškim in Unionom podvajajo. Prav tako bi vsak racionalni lastnik združil proizvodnjo piva na eni lokaciji. Najbolj racionalna izbira se zdi prenos proizvodnje v Laško in prodaje ljubljanske lokacije za poslovno-stanovanjsko gradnjo. To se ne bo zgodilo takoj, zelo verjetno pa v nekaj letih. Posledica bo seveda zmanjšanje števila zaposlenih v tej dejavnosti.«
