Podjetniške zvezde: Kodila – prekmurska šunka je postala zgodba o uspehu

Čeprav sta bila mesarja že njegov ded in oče, na začetku ni kazalo, da bo tudi Janko Kodila ostal zvest tradiciji. Sam pravi, da je bil »faliran študent«, saj je opravil tri letnike študija na fakulteti za elektrotehniko, dva letnika biotehnike in dva letnika ekonomije, vendar ni nobenega študija dokončal.

Glede na različne smeri študija bi lahko postal marsikaj. A se je po začetnih iskanjih drugih poti vendarle vrnil k družinski tradiciji in tradiciji pokrajine ob Muri in s prekmursko šunko naredil zgodbo o uspehu. Za svoje delo je lani dobil nagrado Gospodarske zbornice Slovenije, letos pa ga je Obrtna zbornica Slovenije razglasila za naj obrtnika leta 2014.

Jankov oče je po letih dela v mesni industriji Pomurka lastno mesnico odprl leta 1990, v času optimističnega množičnega nastajanja novih zasebnih podjetij. »Takrat smo doma v Markišavcih predelali gospodarsko poslopje in v njem odprli mesnico in špecerijo. Začeli smo z ničle,« se spominja Janko, ki je bil ob ustanovitvi Kodila mesarstva, d. o. o., prvi zaposleni v podjetju.

Toda z očetom, ki je na mesarijo gledal zelo tradicionalno in je skoraj ves promet ustvaril s prodajo svežega mesa in hrenovk, se ni popolnoma strinjal in se je po petih letih povsem umaknil. Ustanovil je svoje podjetje, se z družino odselil v blok in se dve leti ukvarjal samo z uvozom in prodajo pasje hrane, vrtnega pohištva iz Azije in še česa.

Koristno je bilo spoznati svet

»To obdobje je bilo zame zelo koristno. Pridobil sem izkušnje, spoznal sem svet, tudi finančno sem si opomogel in ker sem vse to dosegel brez začetnega kapitala in brez botrov, mi je zrasel tudi ego,« se spominja. A ker očetova mesnica ni veliko napredovala, je po dveh letih popolne samostojnosti Janko ob svojih poslih spet začel pomagati tudi v družinskem podjetju in že takrat je začel uresničevati svojo vizijo razvijanja lokalnih posebnosti in tradicionalne kulinarike. »Kri pač ni voda, hkrati pa sem ocenil, da uvoz in trgovina ne bosta večno dober posel. Notranja tehtnica se je prevesila k družinski tradiciji in prekmurski kulinariki.«

Že pred svojo podjetniško osamosvojitvijo, v začetnih letih družinske mesarije, je bil Janko pobudnik začetka postopkov zaščite prekmurske šunke, ki je bila takrat v industrializaciji živilstva le še v pozabo izginjajoč ostanek prekmurske kmečke kulinarične tradicije. Postal je gonilna sila Društva za zaščito in promocijo prekmurskih dobrot in družinsko mesarijo je vse bolj usmerjal v predelavo mesa v izdelke z višjo dodano vrednostjo. Leta 2000 je dokončno opustil in prodal dejavnost lastnega podjetja in pri 33 letih v celoti prevzel mesnico.

»Oče je takrat pokazal veliko poguma in modrosti, da mi je tako mlademu zaupal in prepustil vse. Zame pa je to bila tudi velika obveza in izziv.«

Ko je prevzel dejavnost, je bilo v podjetju osem zaposlenih, ki so ustvarjali okrog 300.000 evrov letnih prihodkov in zelo malo dobička. Začel je s prestrukturiranjem in postopno se je podoba Kodilove mesarije spreminjala iz lokalnega mesarja in špecerista v širšega ponudnika v tržni niši kakovostne tradicionalne kulinarike.

Z uspehom je vedno povezano tudi tveganje

»Pet let je bilo treba vlagati in vztrajati, da je ta usmeritev začela dajati sadove. K sreči sem od prejšnjega posla imel dovolj denarja, da sem vzdržal to preizkušnjo. Če ne bi, zdaj ne bi bilo naše zgodbe o uspehu, tako kot marsikatere druge ni kljub dobri ideji in zavzetemu delu. Nekaterim pač uspe, drugim ne – hodimo po robu in tvegamo. Če hočeš biti uspešen, pri tej hoji ne moreš biti pohodnik po uhojenih in utrjenih poteh, ampak moraš ravnati kot alpinist, ki tvega in išče nove smeri. Meni je uspelo in poslej seveda ne bom več toliko tvegal kot v tistih letih, delali bomo bolj preudarne in manjše korake, idej in priložnosti pa je še dovolj.«

In Janko Kodila je bil res alpinist tako pri utiranju poti tradicionalni prekmurski kulinariki v Slovenijo in v svet kot pri vlaganjih in razvoju lastnega podjetja. To ima zdaj v dveh oblikah – v matičnem in invalidskem podjetju – zaposlenih 34 ljudi, posredno pa ima delo in zaslužek tudi sedem prekmurskih prašičerejcev, ki za Kodilo redijo avtohtone slovenske pasme prašičev.

Letos bo družba ustvarila že okrog tri milijone prihodkov. Pred dvema letoma so po tri milijone evrov vredni naložbi, sofinancirani tudi z evropskimi sredstvi, več kot podvojili površino svojih poslovnih prostorov, obseg proizvodnje pa za le 30 odstotkov. Toda dodane vrednosti po naložbi ustvarijo veliko več, po besedah Janka Kodile pa ne nameravajo več povečevati obsega proizvodnje.

»Pri fizičnem obsegu bomo kvečjemu naredili kakšen korak nazaj, zato pa bomo šli naprej z razvojem izdelkov višje kakovosti in z ustvarjanjem vedno višje dodane vrednosti,« pravi. To poskuša dosegati tudi s prodiranjem v tujino, seveda z butičnimi količinami najboljšega, kar proizvajajo, in le v gurmanske lokale in delikatese, kjer je kakovost cenjena in ima občutno boljšo ceno kot pri nas.

Blagovna znamka Diši po Prekmurju, pod katero se promovirata predvsem geografsko zaščiteni prekmurska šunka in prekmurska gibanica skupaj s še nekaterimi drugimi zaščitenimi tradicionalnimi izdelki in ki jo je pomagal uveljaviti prav Janko Kodila, je zdaj znana že skoraj vsakemu Slovencu in se vsako leto vsaj enkrat zelo uspešno predstavi tudi v prestolnici, daje pa možnost zaslužka večjemu številu prekmurskih kmetij in proizvajalcev.