Podjetnost je pogum za spremembe

Če poskušamo teden, ki se izteka, »gospodarsko« analizirati, ga bomo končali z mešanimi občutki. Po eni strani nas je razveselil podatek, da gospodarstvo okreva. Bruto domači proizvod je zrasel že sedmo četrtletje zapored, gospodarska rast se je dvignila na kar 3,2 odstotka na leto. Po drugi strani pa je javnofinančna realnost države žalostna. Vlada želi konsolidirati proračun za prihodnje leto, omejiti njegov primanjkljaj, pri tem pa njeni poskusi uveljavljanja rezov v javne izdatke in zajemanja novih prihodkov drug za drugim silno neslavno propadajo.

Kaj lahko razberemo iz teh dveh utrinkov? Gospodarska rast se seveda ne povečuje zato, ker finančni minister najprej predstavi proračun, ki predvideva 900 milijonov evrov primanjkljaja, po piškavem izkupičku »varčevalnih« pogajanj s sindikati in zaustavljenih poskusih uvedbe novih davkov pa naj bi bil nekaj tednov kasneje proračun ravno tako vzdržen, tudi če bo primanjkljaja nekaj sto milijonov evrov več. Gospodarstvo raste drugače, z uresničevanjem obljubljenega in dogovorjenega. V slovenskem primeru predvsem z izvozom, po svežih podatkih se je obseg prodaje naših podjetij na tuje trge povečal za 6,2 odstotka v primerjavi z istim obdobjem lani. Če vemo, da Slovenija v menjavi s tujino »obrne« krepko več kot polovico svojega BDP, ni težko ugotoviti, da je tako rekoč vsa gospodarska rast, ki jo trenutno zaznavamo, povezana z izvozom.

In tu se skriva izziv za državo. Danes, ko o propulzivnem sektorju gospodarstva že lahko rečemo, da je prebrodil šoke svetovne krize in je vsaj ponekod pripravljen na novo ekspanzijo, država boleče spoznava posledice napačnih odločitev v preteklosti. Politika je pred letom 2008 podpirala »tajkunizacijo«, razmere, ko so ozki krogi menedžerjev z izposojenim denarjem hoteli obvladati lastništvo nad mnogimi pomembnimi podjetji. Izbruh krize je pripeljal do padca tajkunov, njihove nasedle naložbe je poskušala država reševati tudi s povečanjem javnih izdatkov. Ker se je kriza raztegnila na (pre)več let, poskus ni uspel. Najprej smo doživeli propad gradbeništva, na koncu pa smo s sanacijo bank »socializirali« za milijarde evrov zapravljenega denarja in (ponovno) podržavili lep del gospodarstva.

Zakaj je to pomembno vedeti? V tem času se je javni dolg države podvojil – z nekaj manj kot 40 na skoraj 80 odstotkov BDP – dosegli pa nismo praktično ničesar. Zaradi te »notranje napetosti« v javnih financah se danes Slovenija ne more več neomejeno zadolževati, tudi če bi imela realističen načrt, kako javni denar usmeriti v produktivne naložbe. Niti ne gre za to, da »hudobni« Bruselj od Ljubljane zahteva proračunski primanjkljaj v mejah treh odstotkov BDP. Prej je res, da tuji vlagatelji naši državi nočejo več posojati prevelikih vsot, saj se sprašujejo, kdaj in kako jih bomo lahko vrnili.

Zdaj smo nazaj pri podjetniškem sektorju. Edina pot, da država vrne dolgove, je povečanje gospodarske rasti. Izvoz, ki po prvem šoku na začetku krize »prizadevno« generira rast, ima svoje omejitve. Kakšne, so zelo jasno opozorili nekateri uspešni podjetniki, s katerimi smo se pogovarjali med pripravljanjem priloge, ki jo držite v rokah. Pomemben problem je, da je slovenska izvozna industrija močno odvisna od le nekaj trgov, predvsem Nemčije. Večina Evropske unije pričakuje v prihodnjih dveh letih nižjo gospodarsko rast kot Slovenija. To pomeni, da bo tja težje prodajati in skoraj nemogoče izboljšati poslovne rezultate brez novih trgov in novih izdelkov. Naslednji problem je, da so tudi nekatera uveljavljena izvozna podjetja zašla v težave, grozi jim celo propad. Eden svežih primerov te vrste je Cimos. Kako si bodo opomogla, kdo jih bo nadomestil?

Vsekakor nova uspešna podjetja. Imeti vizijo, verjeti v svoje zamisli in (z nekaj sreče) sprejeti prave odločitve, je osnovna »zmes«, iz katere lahko nastane uspešno podjetje, podjetniška zvezda. Podjetja, v katerih zgodbe smo se vsaj nekoliko poglobili, povezujejo pomembne skupne značilnosti. Iščejo izvirne zamisli in na njihovi podlagi razvijajo izdelke, ki jih je mogoče prodati. Nekoliko se sprašujejo, kako bi našla nove kupce za tisto, kar že znajo izdelati, še precej več energije pa vložijo v spoznavanje, kaj pravzaprav potencialni kupci pričakujejo od ponudnikov v njihovi dejavnosti. Novi izdelki, ki ponujajo nove rešitve za probleme kupcev, so ključ do uspeha na trgu. Ta pa je seveda globalen. Slovenija je pravzaprav za vsako resno industrijsko ali tehnološko-storitveno podjetje pretesna.

Pomembna je tudi ugotovitev glede odnosa teh podjetij do države. Čeprav so nekatera med njimi na tej ali oni stopnji razvoja svojega poslovnega modela od države prejela pomoč ali subvencijo, se ne zanašajo najprej na to, da bi jim država morala kaj neposredno dati. So pa do nje zavzela jasna in odločna stališča do tega, kaj naj zagotavlja posredno. Podjetniki si želijo spodbudnega in predvsem stabilnega poslovnega okolja. To pomeni delovanje administracije (najrazličnejša dovoljenja in ureditve), pravno varnost pa tudi premišljeno in učinkovito pomoč pri prodiranju na tuje trge.

Pravzaprav so to znane stvari, na katere gospodarstveniki opozarjajo že leta. Skrbi nas lahko, da mnogi sogovorniki sicer povedo, kaj pričakujejo od tistega poslovnega okolja, v katerem ima vzvode za oblikovanje v rokah država, med vrsticami pa je razbrati zelo malo upanja, da se utegnejo razmere kmalu izboljšati. Ostaja grenak priokus, da se uspešna podjetja s preoblikovanjem svojih poslovnih modelov ukvarjajo vsak dan, državni sektor pa se pogosto obnaša, kot da so spremembe le stvar drugih. Kriza je podjetja zelo neposredno prisilila, da so se po trgu obračala še hitreje in pri tem marsikaj žrtvovala – če niso bila dovolj gibčna, so zaostala ali celo propadla. V tej luči je tudi razumeti gnevno nasprotovanje gospodarstva novim dajatvam (od davka na sladke pijače do trošarin na energijo) – po tistem, ko je vlada (ponovno) pokazala nemoč, da bi prestrukturirala javni sektor in s tem kaj privarčevala.

Podjetniki pošiljajo še eno pomembno sporočilo. Zaposleni v javnem sektorju si ne zaslužijo kar povprek, da so posegi v plače ali materialne stroške edino, česar je vlada zmožna. Za malo denarja dobimo malo muzike. Podjetja pa od javnih služb pričakujejo kakovostne storitve. Na primer dobro šolstvo, ki bo izobraževalo mojstre in inženirje. Ali pa učinkovito znanost, katere dognanja bo mogoče prenašati v posel.

Uveljavitev učinkovitega upravljanja v javnem sektorju je torej kislo jabolko, v katero bo morala vlada ugrizniti, če hoče zagotoviti razmere za izboljšanje poslovnega okolja. To je naloga, ki se je je treba lotiti takoj. Ne bo pa lahko, niti preprosto. Vzporedno čaka državo še eno gigantsko prestrukturiranje – poiskati odgovorne lastnike ogromnemu delu finančnega in podjetniškega sektorja, ki je zaradi posledic gospodarske krize danes skrahiran in v državni lasti. Se tudi tam skrivajo prihodnje podjetniške zvezde? Gotovo, samo omogočiti jim je treba, da zasijejo.