Tiskane izdaje
Tržič – Jezni, razočarani, obupani, nekateri tudi objokani so danes Pekovi delavci nekaj čez poldne končevali še zadnjih 260 parov ženskih salonarjev za kupca v Nemčiji ... »Pojdite raje v parlament, mi zdaj čakamo malico!« sta bili nejevoljni ob obisku novinarjev dve delavki. No, v resnici je 26 delavcev montaže čakalo, da jih v bližnjo pisarno pokliče stečajna upraviteljica Tadeja Tamše in jim izroči odpovedi.
Na pročelju Pekove stavbe je danes ves dan visela črna zastava. V tovarniški trgovini, ki se je po objavi stečaja družbe minuli četrtek že precej izpraznila, je bilo nekaj kupcev, na dvorišču je na odpremo čakal tovornjak z ljubljansko registrsko tablico. Na vozičku, kamor naložijo končano obutev, sta bila goreča sveča in šopek umetnih rož, zraven pa napis: »Po 113 letih je izdihnil Peko. Vzrok smrti: država in vodstvo. Peko – dajal si nam trd kruh, a zdaj še tega ni več.«
»V Peku sem delala 34 let in pol. In doživela sem vse, kar je bilo možno. Spomnim se, da je leta 1982 dobil sodelavec nagrado kot pettisoči zaposleni ... In potem so bile prisilke in stečaj leta 1998 – vendar smo se vsakič zaposlili v drugem podjetju in takoj nadaljevali delo. Črna zastava takrat ni bila potrebna,« je dejala sindikalistka Sandra Lang. Prepričana je, da bi se ob poštenem vodenju Pekova zgodba lahko končala drugače, in pri tem izpostavila neustrezno speljano privatizacijo. »Vodilni in nadzorni sveti niso opravili svojega dela tako, kot bi ga morali, medtem ko smo se delavci odpovedovali plačam; v Peko smo vložili certifikate z namenom, da obdržimo delovna mesta,« je opozorila Langova.
Na vprašanje, kakšne možnosti imajo delavci, da dobijo zaostale plače in regres za lani, je sindikalistka odgovorila, da ima Peko po njenih informacijah več nepremičnin, ki niso pod hipoteko. Poudarila pa je, da so bili v Peku na minimalnih plačah; od aprila lani, ko so bili vsi po malem na čakanju, so dobivali 80 odstotkov minimalne plače ...
Darja Zupan iz Tržiča je delala za strojem 40 let. »To je moj zadnji par ženskih salonarjev rjave barve, za v Nemčijo. Doslej mi je bilo kar nekako vseeno, danes pa mi ni. Škoda! Tu sem začela delati, ko sem bila stara 16 let, se nato priučila. Včasih je bilo tudi fletno, šli smo na izlete in piknike, vsega se spomniš.«
Mojster v montaži Zlatko Kamič je prepričan, da glavno krivdo za stečajni postopek nosijo banke.
»V NLB se zdaj izgovarjajo, da so odobrili posojilo v višini 700.000 evrov, niso pa povedali, da so ga ponujali ob 23-odstotnih obrestih. A bi šli delati samomor? Seveda prejšnja uprava takega posojila ni mogla najeti. Koliko denarja pa so zasegle banke od prodaje Pekovih nepremičnin, kajti denar ni prišel v Peko?« se je hudoval Kamič. V Peku je bil zaposlen 34 let, žena Irena, ki je danes malo pred njim dobila odpoved, skoraj 30 let.
»Zdaj sva oba na cesti, na srečo sta otroka odrasla in zaslužita sama. Malo bo treba prespati, nato pa iskati službo, vendar je v PGP ne bom dobil, ker imajo že svojih zadosti, težko pa upam, da bi delo dobil pri obrtnikih, saj so ti večinoma bolj organizirani kot družinska podjetja, v katerih naredijo po 20 do 30 parov obutve na dan,« je bil črnogled Kamič.
Stečajna upraviteljica Tadeja Tamše, ki ni želela vročevati odpovedi ob navzočnosti novinarjev, je napovedala, da bo imela že pri popisovanju Pekovega premoženja, ki je deloma tudi v tujini, za več mesecev dela. »Peko želim prodati kot celoto z blagovno znamko vred,« je dejala in potrdila, da bodo dobili odpoved vsi zaposleni, vseh 156. Matjaža Delopsta, ki je bil predsednik uprave od sredine oktobra lani, smo, enako razočaranega kot vse druge, srečali na hodniku in nato še pred Pekovo upravno stavbo. Odpoved je dobil že v torek.
