Tiskane izdaje
Ljubljana - Napovedi za prihodnje leto so optimistične. Rast bo visoka, brezposelnost se bo zmanjševala, plače počasi zviševale. Gospodarstvenike, ki so letos sprejeli nove poklicne izzive, poželi priznanje za izstopajoče dosežke ali drugače zaznamovali leto, in tiste, ki jim tlakujejo pot, smo še enkrat potegnili za rokav, tokrat - času primerno - z bolj osebnimi vprašanji: o njihovih konjičkih, željah, ciljih, izkušnjah, vprašali pa smo jih tudi, kaj bi za leto 2018 položili na srce Slovenkam in Slovencem.
Štirinajstim gospodarstvenikom, ki so spregovorili za Delo, je skupno, da so uspešni, drzni, kreativni in da njihov delovnik ne pozna omejitev. Zavedajo se, da brez sodelovanja ne bodo mogli doseči, kar so si začrtali, zato to svetujejo in pričakujejo tudi od okolja. Priznavajo, da so jim njihovi najbližji najmočnejši podporni steber, ki jim daje moč za nove podvige. Čeprav imajo zase pogosto malo časa, v športu ali konjičkih najdejo navdih, ki krepi telo in duha. Tisti, ki imajo priložnost opazovati Slovenijo tudi od zunaj, poudarjajo njene prednosti, ki jih vkopani v lastne vrtičke, pogosto ne vidijo ali prezrejo. Iz lastnih (dobrih) izkušenj želijo Slovencem poguma, samozavesti, vztrajnosti, odprtosti..
»Prepričan sem, da je vsakdo svoje sreče kovač ... Za otroke pa to ne velja. Žal danes nimajo vsi možnosti, da bi razvili svoj potencial, kot družba izgubljamo speče talente, dopuščamo frustracije, ki vodijo v osebno in družbeno nesrečo. Menim, da moramo vsakemu otroku omogočiti, da postane to, kar ga veseli in v čemer bo najboljši v svoji ulici, svojem kraju, svoji državi. Jutri v svetu.« Tako pravi Samo Kupljen, direktor Bauhausa, sicer pa aktivni dražitelj šampionskih športnih rekvizitov v projektu Botrstvo na radiu.
Med najboljše, tudi v svetu, sodi Jure Leskovec, redni profesor na prestižni univerzi Stanford. »Veliko razmišljam o vrnitvi ... Pogoji v Sloveniji so že zdaj dobri, a veliko se bo treba ukvarjati še z miselnostjo. Nazaj me bo potegnilo, ko bomo Slovenci uvideli, da je uspeh soseda tudi naš uspeh in da naraščajoča plima dviga prav vse čolne,« je dejal, Leskovec želi Slovencem predvsem poguma in optimizma, da bi se samozavestno borili in bi večkrat videli tudi svetlo plat, medtem ko jim Kupljen sporoča, da bodo pridni prišli v nebesa, drzni in pozitivni pa kamorkoli.
Sonja Šmuc, GZS
Septembra je polepšala prvo pisarno v domu gospodarstva, jo napolnila s svežo energijo, intuitivnostjo, novo vizijo. Obljubila je podporo gospodarski odličnosti in rasti ter ponudila roko sindikatom. V Združenju Manager si je aktivno prizadevala za spolno uravnoteženost v menedžerskih vrstah. Njen moto: Življenje ti da toliko, kolikor vanj vložiš. Je ljubiteljica knjig in citatov, zbrala jih je že za 150 strani.
Sonja Šmuc. Foto: Mavric Pivk/Delo
Na Ženskem gospodarskem forumu v New Delhiju so vam podelili priznanje za delovanje v smeri boljšega sveta. Kakšnega spola, barve in vonja je po vašem mnenju boljši svet? Kako daleč od njega je Slovenija in kaj zanj lahko storite na novi funkciji? Kaj zna ženska na vodilnem položaju narediti bolje od moškega? Kakšna bo vaša medijska podoba?
Boljši svet je dišeč in pisan. V njem posameznik pripomore k razvoju civilizacije tako, da razvija svoje potenciale. Če družba ustvarja pogoje za to, mora biti njegova odgovornost, da postane najboljši, kar je lahko.
V Sloveniji smo bliže temu idealu kot marsikje drugje. Dovolj je, da gremo malo po svetu, da ugotovimo, kako visoko kakovost življenja imamo - ohranjeno naravo, brezplačen šolski sistem in zdravstvo, varnost ... Vprašanje je, ali je ta raven zaradi zelo neugodnih demografskih in globalizacijskih izzivov sploh vzdržna. Odgovor številk, ki niso obremenjene z dnevno politiko ali osebno življenjsko filozofijo, je hladen ne. Ne na isti način, kot delamo zdaj - ko vse preveč energije porabimo za majhne premike, ko se težko dogovorimo o nujnih stvareh. S svojim delom bi rada pripomogla k temu, da bomo trezno razumeli, kaj moramo storiti, da bi živeli odlično. Ker dobre stvari se ne zgodijo same po sebi.
Poleg tega, da ženske bolje nosimo visoke pete, na visokih položajih ne gre za izbiro med voditeljem ali voditeljico. Ženske imajo enako pravico in dolžnost kot moški, da vlečejo voz naprej. Razmere so tiste, ki odločijo, kdo ima znanje in kompetence, ki najbolje ustrezajo potrebam. Pomembno je le, da ena polovica ne ostane prezrta.
Slovenska poslanica za leto 2018: razumevanje se ne gradi tako, da drugi razumejo tebe, ampak da poskušaš ti razumeti druge. Tako je laže najti rešitev, ki ustreza obema. In svet postane bolj dišeč in pisan.
Peter Pogačar, MDDSZ
Tonetu Ropu je asistiral pri prvi pokojninski reformi, podpisal drugo, staranje aktivnega prebivalstva, spremembe na trgu dela pa ga priganjajo, naj izpelje tretjo. Družinski človek, ki mu kljub natrpanemu urniku uspe pospremiti otroka iz šole, svoji ženi, namreč njeni potrpežljivosti, pa javno prizna pošten delež zaslug za reforme. Je tipičen tehnokrat, a povezovalen, spreten retorik in pozoren do sodelavcev.
Peter Pogačar, MDDSZ. Foto: Jure Eržen/Delo
Radi igrate košarko in ste zvesti navijač Košarkarskega kluba Petrol Olimpija, v zadnjih dveh letih pa ste odkrili novo ljubezen - tek. Kaj vam tek pomeni oziroma zakaj ste se začeli ukvarjati s tekom? Ste že naredili načrt, kdaj in kako bosta sinova začela varčevati za penzijo, ali po naslednji reformi to ne bo potrebno?
Letošnje leto je bilo za privržence košarke izjemno, uspeh slovenske košarkarske reprezentance sta nadgradila optimizem in pozitivno ozračje v državi. Obenem je za nas, zveste navijače KK Olimpija, pomembno, da se je po dolgem času klub začel postavljati na noge in da je v klubu vse več otrok, ki igrajo in cenijo košarko. Timski duh je prežemal tudi druge športe in obrodil sadove na vseh področjih.
Osebno sem v zadnjih dveh letih odkril lepoto in čar teka, čeprav sem se več let, ko sem opazoval tekače, spraševal, zakaj vendar to počnejo. Ukvarjanje s tekom mi pomeni po eni strani popolno sprostitev ob stresnih delavnikih - to je tista ura in pol, ki jo imam samo zase. Po drugi strani pa je vsak tekaški dan korak na poti k velikemu osebnemu cilju, ki sem si ga postavil.
Upam, da bo naslednja pokojninska reforma sinovoma in njuni generaciji poslala predvsem sporočilo, da je javni pokojninski sistem v Sloveniji, ki temelji na medgeneracijski solidarnosti, vreden zaupanja in bo tudi njuni generaciji omogočal dostojno pokojnino. Tako mladi kot starejši se bomo morali zavedati, da je dobro in spodbudno medgeneracijsko sodelovanje ključ do hitrejših in boljših rešitev, ne samo pri pokojninah. Na novo pridobljena znanja mladih in izkušnje starejših so še vedno pokazali dobre rezultate.
Slovenkam in Slovencem v letu 2018 želim čim več pozitivnih misli - naj se pozitivno vzdušje nadaljuje - in kakovostnega preživljanja časa z najbližjimi. Ne nazadnje je to najpomembneje.
Lidija Jerkič, ZSSS
Po splošnem prepričanju najboljša možna zamenjava Dušana Semoliča na čelu ZSSS. Duhovita: »Jaz v Dušanove čevlje lahko stopim, ker so veliki, on pa v moje pete ne more!« Po 11 letih vodenja sindikata SKEI ji tudi delodajalci priznajo, da je trda, odločna, a korektna pogajalka, ki drži besedo. Navdihujejo jo gore, 26-krat je stala na vrhu Triglava, osvojila je 4634 metrov visoko Monte Roso.
Predsednica SKEI Lidija Jerkič. Foto: Jože Suhadolnik/Delo
Kot navdušeni hribolazki so vzponi za vas poseben izziv. Kako to spremeni človeka? Je enako tudi v poslu, vedno strmo navkreber, po nevarnih feratah? Bo dialog z delodajalci zato bolj nepopustljiv ali bo mehkejši in spravljivejši, ker bosta na obeh straneh sedeli ženski? Sta karakterja Sonje Šmuc in Lidije Jerkič taka, da bi lahko po pogajanjih pod večer prijateljsko spili kavo?
Ljubezen do gora se je pojavila sočasno z občutkom, da razumem, kaj pomeni spoznavati sebe in se imeti rad. To ti uspe šele v posebnih okoliščinah, izven cone udobja, na meji sposobnosti. Ugotoviš, kaj vse zmoreš, kaj še lahko storiš, se naučiš, kako reagiraš. Odkriješ nova spoznanja in občutenja, si širiš obzorje. V življenju je podobno. Če ne poskusiš česa novega, če si lestvice ne postavljaš više, ostajaš na mestu, celo zaostajaš.
Pri profesionalni karieri sem bolj previdna, ampak življenje vleče po svoje. Kot v gorah, kjer se najprej prepričaš, in šele, če ne gre, odnehaš. In po navadi ni treba odnehati. Zavedam se, da je treba obžalovati stvari, ki ji nisi naredil, in ne napak. Le smrtna napaka ne sme biti ...
Kakšen bo dialog z delodajalci, bo pokazala praksa. Če bo korekten in argumentiran, bo bolje, kot če bo nepopustljiv. Mehkoba in spravljivost sta sicer lepi lastnosti, ampak: kdo pa pravi, da sta Sonja Šmuc in Lidija Jerkič taki? Mislim, da znava oceniti, kdaj je kaj pomembno in kako pomembno je kaj. Tudi zato bova vedno lahko spili kavo po pogajanjih in pokramljali o čem drugem, kot o poslu. V poslu je treba biti profesionalen, stvari ne jemati osebno. O vsem se nikoli ne bomo strinjali, niti si nasprotovali. Za argumentiranje pa ima vsak svoja sredstva in svoje načine, tudi to je treba spoštovati.
Še misel za 2018: Razmislite, kaj pomembnega bi radi storili v svojem življenju. In potem to, brez izgovorov, naredite. Sami, zase ali skupaj z drugimi, za vse.
Tomislav Čizmić, Mercator
Na mesto predsednika uprave Mercatorja je prišel s funkcije, na kateri je skrbel za integracijo ter sinergije Mercatorja in Agrokorja. Je vešč operativec, delaven, zanesljiv in ambiciozen, a hkrati previden, Hrvat, ki odlično in brez zadržkov govori slovensko, kljub temu pa se na javni sceni pojavlja samo toliko, kolikor je nujno.
Predsednik uprave Mercatorja Tomislav Čizmić. Foto: Leon Vidic/Delo
Slovenija se oglašuje s sloganom I Feel Slovenia, pa tudi družba, ki jo vodite, že vsa leta poudarja pomembnost domačega, lokalno pridelanega, slovenskega v svoji ponudbi hrane. Kako pa Dalmatinec Tomislav Čizmić čuti Slovenijo? Kot Alice Merton s pesmijo No Roots v vašem oglasu, ki ni nikoli nikjer pognala korenin, in je doma tam, kjer so ljudje, ki jih ima rada? Kaj bi vi spremenili v Sloveniji, če bi lahko?
V Sloveniji se počutim kot doma, Slovenija je moj naravni življenjski prostor. Moja žena je iz Ljubljane, hčer je rojena tu, tudi poslovno sem že 20 let vezan na Slovenijo. Na različnih menedžerskih položajih za različna slovenska podjetja delam že 15 let, tu imam veliko prijateljev. Ko grem na kakšno potovanje, se domov vrnem v Slovenijo, ne na Hrvaško. Seveda je Split moj rojstni kraj in vedno ga bom tako čutil, ljubim to mesto.
Ko poslušam svoje prijatelje, se mi zdi, da so ljudje pogosto preveč kritični. Menim, da se v Sloveniji razmeroma dobro živi. Imamo visoko kakovost življenja, zlasti šolstvo je kakovostno. Lahko smo zadovoljni, da se zadeve premikajo v pravo smer. Včasih, ko se ozremo okoli sebe in v preteklost, bi si lahko priznali, da smo vendar naredili nekaj dobrega. Ni treba, da smo vedno sitni in kritični. Nič ni narobe, če smo kdaj zadovoljni s seboj. Pogrešam več optimizma in bolj vedrega pogleda v prihodnost. Podobno lahko rečem za Mercator. Daleč smo od tega, da bi opravili vse, a če pogledamo v minulo leto, si lahko rečemo, da smo naredili veliko delo.
Ko razmišljam o Slovencih, ne morem mimo besed Jerneja Šugmana. Živo se spominjam najinega pogovora o tem, kako zelo pomembno bi bilo razumeti, da smo ljudje večplastni. Prevečkrat želimo vsakogar predalčkati in tako po nepotrebnem omejujemo svojo ustvarjalnost. Vsi imamo več plasti, tu mislim, da bi lahko bili v Sloveniji odprtejši. Mi vsi skupaj.
Damian Merlak, Bitstamp
Eden prvih Slovencev, ki se je začel ukvarjati s kriptovalutami. Skupaj z Nejcem Kodričem sta zgradila platformo za trgovanje s kriptovalutami Bitstamp in oba privolila v lestvici najpremožnejših pod Alpami - zaradi trendov rasti valute in uspešnosti podjetja v svetovnem merilu. Merlak je pri 31 letih s 122 milijoni evrov šesti najbogatejši Slovenec. Živi na Malti, v davčno prijaznejšem okolju.
Ustanovitelj kripto borze Damian Merlak. Foto: Voranc Vogel/Delo
Slovenci smo obsedeni s kriptovalutami, nekateri se celo zakreditirajo za nakup bitcoinov, podobno kot so pred krizo kupovali delnice. Kako močan je v Sloveniji čredni nagon? Kako komentirate piramidne zgodbe kot E-thorex, piramide v ICO-svetu? Kako se je po Bitstampu spremenil vaš življenjski slog? Ali kot rojeni Gorenjec pri nakupovanju še upoštevate cene? Ste si privoščili kaj, kar ste si vedno želeli, pa je bilo za vas nedosegljivo?
V Sloveniji je čredni nagon prisoten ravno toliko kot drugod po svetu. Samo da je pri nas zaradi medijske izpostavljenosti Bitstampa vse to bolj popularno. Teh zakreditiranih osebno ne poznam, je pa to skrajno skrb vzbujajoče.
Piramide ... Na žalost so se ti isti prevaranti, ki so pred leti gradili piramide na podlagi forex trga in delnic, zdaj zatekli v svet kriptovalut. Tu ustvarjajo nove prevare, pod drugimi imeni in pod pretvezo naložb v kriptovalute. Ljudje naj se zavedajo, da za nakup kriptovalut ne potrebujete nikogar. Odprete račun na borzi in kupite. Če vam nekdo nekaj aktivno trži, bežite stran. To je rdeči alarm za denarno piramido.
Po Bitstampu je predvsem popolnoma izginila meja med poslom in prostim časom. Vse skupaj postane eno, niti ne veš, ali neko stvar počneš zaradi veselja ali posla.
Pri kupovanju vsakdanjih stvari ne sprašujem po ceni in kupim, kar želim. Pri malo večjih nakupih, kot so, recimo, avtomobili, pa seveda upoštevam ceno. Človek mora ravnati racionalno, ne glede na to, koliko denarja ima. Angleški pregovor pravi, da sta bedak in denar hitro ločena. Sam neuresničenih materialnih želja nisem imel, vse so se izpolnile z zelo povprečnimi dohodki, ki sem jih imel pred Bitstampom.
Gorazd Lampič, Elaphe
Soustanovitelj in menedžer zelo uspešnega podjetja, ki se ukvarja z razvojem posebnih kolesnih elektromotorjev. Astrofizik, ki so ga okoliščine potegnile v črno luknjo podjetništva. Pa se je izkazala za zlato jamo. Podjetje Elaphe redno zaposluje že več kot 60 raziskovalcev in raziskovalk s področja fizike, strojništva in elektrotehnike. Januarja mu je ceh podelil laskavo priznanje Mladi manager leta 2016.
Gorazd Lampič, soustanovitelj in menedžer podjetja Elaphe. Foto: Uroš Hočevar/Delo
Kljub napornemu delovnemu urniku najdete čas za športno udejstvovanje. V katerih športih najbolj uživate? Menda zelo radi igrate šah. Je ta strast povezana z ljubeznijo do matematike in fizike? Ukvarjate se tudi z vzhodnja??kima miselnima igrama, gójem in kitajskim šahom. Tudi zato da bi laže razumeli kitajske poslovne partnerje, ki vlagajo v Elaphe? Kakšni igri sta to?
Zelo uživam v atletiki. Med treningom se prebudijo stari gibalni spomini, tudi detajli, kot je vonj po tartanu, česar se med aktivnim udejstvovanjem v mladosti nisem niti zavedal. V atletiki so zelo specifične visoke obremenitve določenih mišic in tetiv, zato moraš biti tudi za preprosto vadbo res dobro pripravljen.
Rad tudi smučam, igram košarko in nogomet, a to bolj iz družabnih nagibov. Žal pa si za športe ne znam vzeti dovolj časa.
Šah je zame miselna sprostitev, intelektualni trening v zelo nadzorovanih okoliščinah in z jasnimi robnimi pogoji. To je precej laže kot v poslu, raziskavah in življenju, kjer se okolje nenehno spreminja.
Kitajski šah je zelo podoben mednarodnemu, le da ima plošča 10 x 9 polj, figure pa se premikajo po drugačnih pravilih. Je nekoliko bolj taktičen. Go je precej drugačen, bolj intuitiven, prostor se osvaja na plošči 19 x 19 polj. Za kitajski šah sem se res navdušil po prvem obisku Kitajske leta 2006, saj sem želel spoznati novo strateško igro. Krivulja učenja pri novih igrah je na začetku strmejša, zato se mi je zdelo smiselneje vlagati čas v to, kot se inkrementalno izpopolnjevati v mednarodnem šahu. In potem sem logično prešel na go in še nekaj drugih iger. To mi zdaj pomaga tudi v poslu, saj je kar zabavno Kitajce presenetiti s kitajskim šahom ... V Šanghaju redno obiskujem tudi glavni park People's square in igram z lokalnimi šahisti.
Jure Knez, Dewesoft
Skupaj z Andrejem Orožnom ustanovitelj podjetja, ki je postalo prva Delova podjetniška zvezda. Najprej in predvsem znanstvenik, tehnični direktor, ki je v romantičnih časih Dewesofta ustvarjal pozno v noč, delal poskuse in lovil prebliske. Tega ne obžaluje, priznava pa, da so se časi spremenili, z njimi pa tudi prioritete. O sebi pravi, da ni perfekcionist, hodi po neuhojenih poteh in je liberalen.
Jure Knez, soustanovitelj podjetja DEWESoft. Foto: Voranc Vogel/Delo
V nasprotju s številnimi kolegi, ki so v službi od jutra do noči, vi priznate, da delate osem ur na dan, preostali čas namenite družini in konjičkom. Kdaj ste spremenili prioritete? Pravite, da denar ni pomemben, radi pa imate hitre avtomobile in adrenalinske športe. Menda ne dirkate po dolini in preizkušate svojih sistemov pozicioniranja, senzorjev, ki odkrivajo ovire na cesti, in luči, ki svetijo okoli ovinka?
Je že res, da sem nekoč dejal, da se posvečam konjičkom, ampak so sumljivo podobni tistemu, kar delam v službi. Moja žena se prav gotovo ne bi strinjala, da delam samo osem ur na dan, saj doma podpira skoraj vse štiri vogale hiše. Skupaj sva v dobrem in slabem že dvajset let, brez nje pa si ne znam predstavljati življenja in dela. Družina je najpomembnejši temelj sreče in varen pristan.
Prejšnji avtomobili podjetja so bili prav zares vsi predelani, polni opreme, da smo z njimi izvajali meritve, naslednji korak je prav gotovo delo na električnih in avtonomnih vozilih. To je prihodnost, ki nam je vse bližja, in če naši sistemi pomagajo rešiti samo enega otroka, je naše poslanstvo opravljeno. Vedno mi je bil všeč adrenalin, v zadnjem času pa sem našel še večje veselje: gledati mlade uspešne člane naše ekipe in mlade podjetnike v Katapultu z žarom v očeh in mladostno zagnanostjo, da naredijo nekaj več in da jim uspe pri delu. Zagotavljanje in ohranjanje kreativnega okolja je gotovo eden od ciljev za prihodnje leto.
Slovenci moramo v leto 2018 gledati z optimizmom, v Zasavju je pesimizem zamenjalo sodelovanje in odprtost in želim si, da bi tako tudi ostalo in se kot virus razširilo po vsej Sloveniji.
Mateja Vraničar Erman, MF
Ministrica za finance, ki se je iz karierne uradnice na MF kot prva ženska povzpela na ministrski položaj. Kljub prvotni skepsi gospodarskega okolja se je tu dobro znašla, dokazala strokovnost, ki ji niti politika ni tuja, zna pa tudi reči »ne«. Prosti čas najraje preživlja z družino, rada hodi v hribe, kuha, obiskuje gledališče, aktivna pa je v društvu Zdrava atmosfera. To oživlja vrednote, ki zagotavljajo človeka vredno življenje.
Ministrica za finance Mateja Vraničar Erman. Foto: Jure Eržen/Delo
Kako pa se Mateja Vraničar Erman znajde v kriptosvetu? Vas zanima bodisi profesionalno bodisi zasebno? Ste že poskusili rudariti ali ste kupili bitcoin? Na kaj ste pomislili, ko je v medije treščila informacija o prvi veliki kraji kriptopremoženja v tem pogledu zelo sproščeni Sloveniji? Kaj bi svetovali kolegi ministru, če bi vas vprašal, ali naj vloži denar v kriptovalute? Ali denar oziroma kapital lahko osreči človeka?
Kriptosvet mi ni prav blizu, bližja mi je konkretna stvarnost. S kriptosvetom se srečujem profesionalno, predvsem v skrbi za obvladovanje tveganj, ki jih prinaša za posameznika in družbo.
Do zdaj še nisem poskusila rudariti, bitcoina še nisem kupila in ga tudi ne bi.
Ob informaciji o veliki kraji kriptopremoženja, in to v Sloveniji, sem pomislila: Ojej, kakšna škoda, kakšna odgovornost!
In če bi me ministrski kolega ali kdorkoli od mojih bližnjih vprašal, ali naj vloži denar v kriptovalute, bi ga najprej vprašala, kako rad tvega v življenju, in ga nato seveda opozorila na mogoča tveganja.
Sprašujete, ali denar oziroma kapital lahko osreči človeka? Naj odgovorim s pesmijo vedno ljubega mi Toneta Pavčka: »Sreča ni v glavi in ne v daljavi, ne pod palcem skrit zaklad. Sreča je, ko je delo dobro opravljeno. In ko imaš nekoga rad.«
Leta 2018 pa Slovenkam in Slovencem želim dobrote polno srce, modrosti obilja v glavi ter neizmerne moči, da se ljudje dobre volje najdemo in vztrajamo na skupnih poteh, ki jih ustvarjata takšno srce in glava.
Primož Zupan, Mbills
Predstavnik generacije Y, zamenjal je že veliko služb, saj »zagrabi izziv, ko ga začuti«. Po postanku v javni upravi ga je premamil zaposlitveni oglas Halcoma in postal je prvi menedžer idej v Sloveniji, motivator, mentor, projektni vodja, notranji prodajnik ter povezovalec med različnimi strokovnimi profili zaposlenih in njihovimi idejami. Zdaj promovira MBills, sistem plačevanja računov s pametnimi telefoni.
Z leve: Tomaž Berločnik, predsednik uprave Petrola, Primož Zupan, direktor podjetja MBILLS, in Matjaž Čadež, ustanovitelj in lastnik MBILLS. Foto: Mavric Pivk/Delo
Počeli ste že vse mogoče, z igralsko skupino prepotovali Evropo, menda znate celo bruhati ogenj. Na ulici ste se prelevili v živi kip mojstra Plečnika. Naključje, vloga kot vsaka druga - ali ste v Plečniku začutili sorodno inventivno dušo? Je laže sproducirati dobro idejo ali jo uresničiti in prodati? Generacija Y je znana kot zelo nezvesta, menja delodajalce, navade, trgovine, prijatelje. Ste tipični predstavnik svoje generacije?
Z bruhanjem ognja sem se srečal v študentskih letih na delavnicah, ki smo se jih udeležili z igralsko skupino v Londonu. Takrat sem spoznal, kako zahtevna je ta spretnost. Zaradi te izkušnje občudujem in spoštujem vsakega, ki to počne.
Plečnik me je navduševal že v otroštvu. Za bankovec z njegovo podobo sem si privoščil lepe stvari. Ker nima spomenika, sem povabilo, da soustvarjam njegov živi kip, brez pomislekov sprejel iz spoštovanja do njega. Odprl se mi je čisto nov svet, poln posebnih trenutkov, ki jih lahko doživiš le, če stojiš kot kip pri miru in poslušaš vrvež na ulici. Plečnik je bil uspešen v inoviranju, saj je svoje ideje s papirja prelil v življenje in ohranil do danes.
Generirati je treba veliko idej, jih hitro preveriti in razviti po principu minimalnega izvedljivega produkta, ki ga čim prej damo na trg. Šele takrat, ko jih sistematično zapišemo in konkretneje razdelamo, imamo podlago za nadaljnje raziskovanje in tudi za materializacijo kot prototipe, pozneje produkte, in seveda za prodajo.
Menim, da nisem tipični predstavnik generacije Y.
Verjamem, da se je te generacije stereotipni opis prijel neupravičeno. Precej sovrstnikov (vključno z mano) se namreč ne prepozna v teh opisih.
Slovencem pa v letu 2018 želim veliko jadranja na vetru sprememb, drznosti, vztrajnosti in odprtosti pri razvoju novih idej, preizkušanju novosti, predvsem pa si odpustite vsako napako in jo sprejmite kot naslednjo stopnico napredka.
Samo Kupljen, Bauhaus
Direktor germanske točnosti in delovnih navad (od tod izvira tudi kapital družbe, ki jo vodi) ter vrhunski vinar v eni osebi, zahteven do sebe, pošten do sodelavcev, a ves raznežen in mehak, ko kdo omeni Jeruzalemske gorice, vinska ozvezdja in njegovo Lidijo. Skoraj tri leta že sedi na dveh stolih, pravzaprav sedi bolj malo, ker je ves čas v delovnem pogonu.
Vinogradnik in direktor Bauhausa Samo Kupljen. Foto: Marko Feist/Delo
Mediji večkrat kot vaše dosežke v Bauhausu v Sloveniji, na Hrvaškem, v Srbiji in Bolgariji pišemo o vaši vinarski zgodbi, skupaj z obveznim: Kako vam znese oboje? ... Kateri posel pa vam je bolj pri srcu? Vaš je tudi glas iz radijskih dražb šampionskih športnih rekvizitov, ki vedno premaga konkurenco, in projektu Botrstvo nameni velike vsote. Zakaj in od kod zamisel za to? So v ozadju vaša tri dekleta?
Tako v Bauhausu kot v vinariji je ključ timsko delo. Če bi želel vse delati sam, bi bil pri obojem podpovprečen. Res pa je, da imam premalo časa zase in manj, kot si ga želim, za svoji hčeri. A ko sem z njima, sem res samo z njima, vse drugo zame ne obstaja.
Kaj mi je bolj pri srcu? To je tako, kot da bi me vprašali, katero hčer imam raje. Stvari sta povsem različni in vsako delo ima svoj čar. Imam to izjemno srečo, da lahko prenašam znanje in izkušnje z enega na drugega.
Prepričan sem, da je vsak človek svoje sreče kovač. Če voziš motor brez čelade, si sam odgovoren, če ti gre glava. Če si ne umivaš zob, si si sam kriv za luknje. Za otroke pa to ne velja. Žal danes nimajo vsi možnosti, da bi razvili svoje potenciale, kot družba izgubljamo speče talente, dopuščamo frustracije, ki vodijo v osebno in družbeno nesrečo. Menim, da moramo vsakemu otroku omogočiti, da postane to, kar ga veseli in v čemer bo najboljši v svoji ulici, svojem kraju, svoji državi. Jutri v svetu. Od tod ideja pomagati otrokom in samo otrokom.
Za projekt Botrstvo mi je povedal direktor časopisa Finance Peter Frankl, sta pa hčeri med mojimi najzvestejšimi navijači. Na dražbah sodelujemo, ker natančno vemo, da bo šel denar za pravi namen, v prave roke. Vsakič tudi iskreno upamo, da bomo lahko tekmovali s kakšnim velikim slovenskim podjetjem, ki nas bo v korist otrokom premagalo na visoki ravni.
Slovencem v letu 2018 pa: pridni bomo prišli v nebesa, drzni in pozitivni pa kamorkoli.
Robert Lešnik, Mercedes-Benz
Slovenec, ki se je v 23-letni karieri zavihtel v sam svetovni vrh avtomobilskega dizajna. Po študiju v Nemčiji je začel graditi uspešno kariero v Volkswagnu in Kii, pred osmimi leti se je z družino preselil v Stuttgart v Mercedes-Benz, kjer načeluje številni ekipi zunanjih oblikovalcev. Njegov pečat nosijo najprestižnejši modeli novega rodu mercedesov, do leta 2020 jih bo že 40.
Robert Lešnik. Foto: Igor Mali/Delo
Kdaj ste začutili ljubezen do oblikovanja? Ali oblikovalski talent opažate tudi pri svojih otrocih? Kje iščete navdih: v naravi, živih bitjih, arhitekturi, zgodovini? Kako poteka oblikovanje avtomobila v digitalni dobi - še vedno s svinčnikom in papirjem ali z miško po zaslonu? Kaj pravi vaša žena, če še v tistem prostem času, ki vam ostane po deset- do dvanajsturnem delovniku, gledate za vsakim atraktivnim štirikolesnikom?
Usodni klic sem zaslišal že v osnovni šoli, že takrat so bili zvezki ne samo popisani, temveč tudi porisani.
Talent risanja se je očitno prenesel tudi na otroke, zanimanje za avtomobile pa ne.
Pri oblikovanju novih linij so mi najljubša inspiracija oblike iz narave. Le-ta je gotovo najboljši arhitekt.
Kako poteka oblikovanje avtomobila v digitalni dobi? Idejo je treba nekomu predstaviti in ga zanjo navdušiti. To je mogoče narediti na veliko načinov. Svinčnik in papir sta med enostavnejšimi, a ne manj učinkovitimi sredstvi kot računalnik.
Da imam malo prostega časa, drži, in tudi to je res, da se rad ozrem za lepo oblikovanimi avtomobili, znamka pri tem ni niti najmanj pomembna. Ženi to seveda ne uide, a dokler gledam le za atraktivnimi štirikolesniki, ni problema.
Slovencem pa bi v letu 2018 zaželel veliko zdravja in samozavesti.
Saša Mrak, Združenje Manager
V izpraznjeni fotelj Združenja Manager bo sedla 1. januarja. Atraktivno črnolasko bo zamenjala atraktivna črnolaska, kar seveda ni bistvo, je pa do oči prijazno. Pestra karierna pot jo je izklesala v strokovnjakinjo za razvoj kadrov, vodenje, marketing, odnose z javnostjo in medije. Med kandidati za omenjeno funkcijo je bila favoritka. Ljubiteljica lepot narave in življenja. In argentinskega tanga.
Nova izvršna direktorica Združenja Manager Slovenije. Matej Družnik/Delo
Pravite, da je tango edini način, da se popolnoma »odklopite«. Ker je strasten, dramatičen? »Kralj plesov«, pravijo, obogati plesalčevo osebnost in njegove sposobnosti. Kaj vi potegnete iz tanga? Vam sposobnost improvizacije pomaga tudi v zasebnem življenju, ki je menda razpeto med Ljubljano, Gruzijo in Ameriko? Kje boste »hodili v objemu« za silvestrovo?
Argentinski tango je ples, ki zahteva osredotočenost, tankočutnost in predanost trenutku. Da je lahko užitek in ne le hoja v objemu, se morata plesna partnerja nenehno »poslušati« in odzivati na način, ki obema ustreza. Hkrati morata biti oba samostojna in stabilna (dobesedno), predvsem pa, kot že rečeno, tankočutna. Ker gre pri tangu za popolno improvizacijo, kjer večinoma ne moreš predvideti, kaj sledi, ampak se ples sproti razvija, je ta tankočutnost ključna. Zato ni prostora za velike ege. Seveda opisanega ni lahko dosegati in nekateri na tej poti obupajo.
Vse to pa lahko prenesem tudi v svoj vsakdan. Le da gre pri tangu na koncu vendarle za ples, pri zasebnem odnosu za ljubezen in partnerstvo v dobrem in slabem, pri delu pa za uresničevanje skupnih ciljev in timsko delo. Pri vsem tem imamo vsak dan izbiro - ali rastemo ali pa se »vkopljemo« v svoj prav na svojem vrtičku.
To lahko prenesem tudi v želje za prihodnje leto - več tankočutnosti in poslušanja za skupno dobro in razvoj ter manj skrbi zgolj za lastno korist. Vse drugo, kar je potrebno za uspeh Slovenije, menim, da že imamo. Tudi s temi mislimi bom silvestrovala in »hodila v objemu« v Gruziji.
Jure Leskovec, Univerza Stanford
Redni profesor na prestižni univerzi Stanford v Silicijevi dolini, trenutno na neplačanem dopustu kot glavni raziskovalec v družbi Pinterest, reden gostitelj slovenskih startup podjetnikov na Stanfordu, raziskuje velika informacijska in družbena omrežja ter razvija statistične modele, ki opisujejo in napovedujejo vedenje ljudi. V prostem času kajta, smuča in teče.
Redni profesor na Univerzi Sanford Jure Leskovec. Foto: Ljubo Vukelič/Delo
V enem od pogovorov ste se vprašali, kaj lahko Slovenija da Silicijevi dolini. Bom še obrnila: kaj pa lahko Silicijeva dolina da Sloveniji? Čez lužo ste naredili bleščečo kariero, povezujete Slovence v Kaliforniji, tkete poslovne vezi, spodbujate prenos znanja - tudi iz tujine v Slovenijo. Ali kdaj razmišljate o vrnitvi? Pod kakšnimi pogoji bi se vrnili, kaj bi vas pritegnilo nazaj?
Silicijeva dolina Sloveniji omogoča dostop do svetovnih tehnoloških trendov ter do najnaprednejšega znanja in kadrov. Od nje se lahko ogromno naučimo in od tam lahko v Slovenijo prinesemo veliko znanja, dobrih idej in poslovnih praks. Silicijeva dolina sama ne bo prišla k nam, ampak moramo Slovenci narediti prvi korak.
Prav zaradi želje po povezovanju in kroženju znanja med Slovenijo in Silicijevo dolino oziroma ZDA smo Slovenci v Kaliforniji ustanovili Ameriško slovensko izobraževalno fundacijo ASEF. ASEF omogoča zagnanim Slovencem desettedenske raziskovalne izmenjave na najboljših ameriških univerzah. Tako se potem polni novih znanj in izkušenj vrnejo v Slovenijo. To je naš prispevek k temu, da Slovenija dobi delček pozitivnega in optimističnega duha Silicijeve doline.
Veliko razmišljam o vrnitvi, o tem, kako okrepiti vezi s Slovenijo ter kako lahko Sloveniji s svojim delom čim bolj pomagam. Pogoji v Sloveniji so že zdaj dobri, a veliko se bo treba še ukvarjati z miselnostjo. Nazaj me bo potegnilo, ko bomo Slovenci res uvideli, da je uspeh soseda tudi naš uspeh in da naraščajoča plima dvigne prav vse čolne.
Slovencem želim predvsem poguma in optimizma, da bi se samozavestno borili in bi večkrat videli tudi svetlo plat.
Stojan Petrič, Kolektor
Dolgoletni prvi mož koncerna Kolektor, zdaj predsednik njegovega sosveta, uspešen gospodarstvenik, nepopustljiv pogajalec. Meni, da »beseda najbolj boli, če ni izrečena«, zato v svoji avtobiografiji Damoklejev meč brez dlake na jeziku komentira dogajanje v tem idrijskem podjetju in širše. Je kritik neučinkovitih potez in vmešavanja države v gospodarstvo ter promotor dobrih praks.
Stojan Petrič, Kolektor. Foto: Jože Suhadolnik/Delo
Kako bi od ena do deset ocenili uspešnost leta 2017? Vas visoka gospodarska rast navdaja z evforijo ali straši? Večkrat ste obiskali Azijo. Spoznali ste utrip, kulturo, ljudi, njihovo zazrtost v prihodnost. Česa bi se morala Slovenija (ali EU) naučiti od Kitajske? Kaj si v novem letu najbolj želite, česa se najbolj bojite? Kje in ob kakšni glasbi boste preživeli najdaljšo noč v letu?
Leto 2017 je bilo uspešno leto. Podjetja so ugodne gospodarske razmere v svetu in rast domačega povpraševanja dobro izkoristila in menim, da bodo trend lahko nadaljevala. Menedžerji se zavedajo finančne stabilnosti in pri poslovnih odločitvah sprejemajo večja tveganja, kar izboljšuje poslovne rezultate. Uspešnost bi ocenil z osem - zaradi premajhne odločnosti pri potezah v zdravstvu, delovni in pokojninski zakonodaji in podobnem.
Delim veselje s stanovskimi kolegi, ki so krizo obrnili sebi v prid, izšli iz nje kot prepoznavna in spoštovanja vredna podjetja. Čeprav so to manjša srednja podjetja, jih vidim kot paradne konje, podjetniške zvezde, ki razvijajo nove vrednote, nova znanja in imajo veliko željo po dokazovanju. To je recept za uspeh.
Azijski narodi se med seboj razlikujejo; tam živijo »azijski Nemci« (Japonci), »azijski Rusi« (Kitajci), »azijski Francozi« (Korejci). Od Kitajcev bi se lahko naučili njihove nemaščevalnosti, od Korejcev pridnosti, od Japoncev inovativnosti. Moji azijski sodelavci so ustvarili čudovit spoj preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Zavedajo se svoje narodnosti, zgodovine, hkrati pa sledijo viziji za boljši jutri. Tega Slovencem manjka, naš miselni interval pogosto ne seže čez obdobje štirih letin to zmanjšuje učinkovitost.
Slovencem privoščim, da bi leta 2018 najmanj ponovili letošnje rezultate ali dosegli še večjo rast, boljši standard za vse.
Osebno pa si odkrito želim, da se mi popravi krivica, ki so mi jo povzročili nevoščljivi ljudje. Tej želji bom opolnoči nazdravil s svojimi najbližjimi zunaj Idrije ob glasbi, katere repertoar je še skrivnost.
