Predzadnji krog pekla

Bine Kordež, nekdanji predsednik uprave Merkurja, pred sodiščem (še) ni priznal, da bi bil kriv za finančno oškodovanje družbe, ki jo je vodil. Zoran Janković, nekdanji predsednik uprave Mercatorja (in sedaj župan prestolnice), je zanikal, da bi se kakorkoli okoristil z denarjem, ki je od Mestne občine Ljubljana prek dveh posrednikov pritekel do družbe KLM Naložbe, ki je v njegovi večinski lasti.

Povezava obeh primerov je razmeroma jasna. Kordež in Janković sta v »svojih« podjetjih izvedla menedžerski prevzem. V letih, ko sta bila ugledna gospodarstvenika in si pridobila tudi veliko zaslug za poslovni vzpon obeh trgovskih družb, sta se počutila dovolj močna, da sta hotela postati tudi lastnika. Kalkulacija se je zdela razmeroma preprosta: ustanovimo prevzemno družbo (Merfin oz. KLM Naložbe), ta si izposodi denar, lastniško vstopi v matično družbo (Merkur oz. Mercator) in nato iz dohodkov od (prihodnjih) dividend odplačuje svoje obveznosti.

Tudi to vemo, zakaj ni šlo po načrtu. Gospodarska kriza je znižala vrednost matičnih podjetij, ki nista več generirali dovolj denarja za odplačilo posojil. V želji, da rešita, kar se rešiti da, sta naša »top menedžerja« začela delati napake. Tako Kordeževa preprodaja trgovskega centra, s katero je domnevno oškodoval Merkur, kot Jankovićevo domnevno pretakanje denarja s pomočjo asignacij sodita med finančne mahinacije.

Taka ravnanja so kazniva, saj so z njimi oškodovani tisti upniki podjetij, ki nimajo neposrednega dostopa do odločanja. Pogosto se sicer izkaže, da menedžerji v stiski podobne prijeme uporabljajo, da bi rešili podjetja, predvsem pa sebe. Vendar to ni opravičilo. Prej uresničitev pregovora, po katerem je pot v pekel tlakovana z dobrimi nameni.