Premočni elektrošoki za kidričevski Talum

Kidričevo – Kidričevski Talum že dober mesec dni ne more več redno plačevati električne energije. Ta je v primerjavi z evropskimi proizvajalci aluminija za Talum kar dvakrat dražja od evropskega povprečja. Znižanje cene lahko doseže le država kot lastnica proizvajalcev in dobaviteljev električne energije, ki je prek Elesa tudi večinska lastnica Taluma.

Nerazumljivo je, da Talum plačuje celo dražjo elektriko kot slovenska gospodinjstva, v nobeni drugi evropski državi ni tako. Konec lanskega leta je podjetje z Gen energijo, Holdingom Slovenske elektrarne in Gen I izpogajalo ceno 54,69 evra za megavatno uro (skupaj s stroški prenosa 61,26 evra). Uprava takšne cene ni mogla sprejeti, zato jo je predložila nadzornemu svetu, ta pa skupščini delniške družbe. Skupščina pa je naložila upravi, da pogodbo mora podpisati, saj bi drugače moral Eles po zakonu Talumu ustaviti dobavo elektrike.

Direktor Taluma Marko Drobnič poudarja da »Talum noče niti subvencije niti državne pomoči, ampak le celovito oceno in pošteno računanje vzporednih učinkov, ki jih prinaša«. Takšen račun pa bi hitro pokazal, da cenejša energija za Talum še vedno prinaša veliko ekonomske koristi, ukinitev proizvodnje pa bi bila izjemno draga. Lani je agencija AUKN naročila kar dve ekonomski študiji in tako dobila odgovor, da bi s 40-odstotnim znižanjem cene električne energije bili učinki Taluma še vedno pozitivni. Za letno proizvodnjo letos načrtovanih 83.000 ton primarnega aluminija (pridobljenega iz glinice v elektrolitskih pečeh) ter okrog 125.000 ton polizdelkov in izdelkov iz tega primarnega in dodanega pretopljenega sekundarnega aluminija bo Talum porabil 1,2 milijona megavatnih ur elektrike. Ta energija ga bo stala dobrih 72 milijonov evrov. Direktor Drobnič razkriva, da je to več kot polovica vseh proizvodnih stroškov, medtem ko pri drugih evropskih proizvajalcih aluminija električna energija predstavlja le četrtino ali ponekod še manj celotnih stroškov.

Talum porabi okrog 9,5 odstotka vse pri nas proizvedene elektrike, in to pasovno skozi vseh 24 ur dneva. Povsod v svetu vedo, da je takšen pasovni odjemalec dragocen za stabilnost energetskega sistema in mu zato priznavajo manjše stroške. Obenem pa lahko takšnega uporabnika ob najvišjih konicah porabe elektrike za določen čas izklopijo. Tako so Talum marca kar 19-krat izklopili med 18. in 20. uro. Toliko časa delujoče elektrolitske peči lahko vzdržijo brez toka, ne da bi se preveč ohladile in da bi jih bilo treba po predolgem izklopu razdreti, obnoviti in pognati na novo. S Talumom tako energetski sistem lahko uravnava odjem čez dan in mu ob konicah porabe ni treba kupovati te »Talumove« elektrike v tujini. Kljub temu dobavitelji vso energijo zaračunavajo tovarni po takšnih cenah, kakor da bi jo uvažali iz tujine.

Država je lastnica podjetij dobaviteljev. Je tudi lastnica Elesa, ki je 80-odstotni lastnik Taluma. Gre torej zgolj za odnose med državnimi podjetji, torej med otroci ene same matere. Enakomernejša obremenitev vseh otrok bi bila tako najboljša rešitev. Zdaj pa država od distributerjev zahteva maksimalno donosnost, čeprav nekaj te zanjo dosegajo prav na njenih podjetjih. Tudi študije so pokazale, da bi bila najboljša rešitev prenos lastništva z Elesa na distributerje, ker bi potem lahko ovrednotili sinergije delovanja in stroškov in se odločili za optimalno ceno energije.

Na gospodarskem ministrstvu so že pokazali razumevanje za Talumov problem, pravi Marko Drobnič. Toda ni mogoče spregledati, da ob obisku slovenske vlade v Podravju Taluma ni obiskal nobeden od pristojnih gospodarskih, energetskih ali finančnih ministrov. Omenjeni študiji sta pokazali na takšen lastniški prenos Taluma k dobaviteljem in navrgli vrsto primerljivih podatkov, da bi bila politična odločitev o tem lažja. Prav tako je zdaj povsem jasno, da takšno lastniško preurejanje dovoljuje Evropska unija, saj ne gre za nedovoljeno državno pomoč podjetjem.

»Za letos nam je Eles še dal garancije, da nam bo kot lastnik pomagal, če ne bomo zmogli plačevati tako drage elektrike. Če tega ne bi bilo, bi se že letos sesuli,« je zaskrbljen Marko Drobnič in se sprašuje, kaj bo pa prihodnje leto. Pri tem dodaja, da je Talum še na nogah prav zaradi njegove energetske učinkovitosti, tehnološke razvitosti in delovne uspešnosti. Po izrabi energije je na drugem mestu med evropskimi proizvajalci primarnega aluminija. Organiziranost podjetja in proizvodnjo so optimizirali, kolikor se je dalo. Zaposleni so zadnja leta izgubili skoraj petino zaslužka; plače so pod panožnim povprečjem, čeprav so v Evropi proizvajalci aluminija precej nad panožnimi povprečji v svojih državah. Cene aluminija pa so enake za vse, saj jih določa londonska borza. Zdaj je tam mogoče tono prodati za 2100 dolarjev, v Talumovem letošnjem načrtu je predvidena letna cena 2200 dolarjev.