Priznanja za tiste, ki vlečejo gospodarski voz, letos že petdesetič

Ljubljana – Po stari slovenski navadi se tistemu, ki sreča abrahama, postavi mlaj. Pred esmeraldo na Dimičevi v Ljubljani mlaja zagotovo ne bo, bo pa v začetku prihodnjega tedna tam posebej slovesno in prešerno. Pol stoletja bo namreč doživel institut, ki ima za Gospodarsko zbornico Slovenije izjemno simbolno vrednost, nagrade GZS za posebne dosežke – podelili jih bodo že petdesetič.

Strast kot motivacija

Nagrade GZS so najbolj prestižno priznanje za izjemne gospodarske in podjetniške dosežke in najstarejše te vrste v Sloveniji. Prejmejo jih gospodarstveniki, ki trajnostno ustvarjajo presežke – ki imajo večletne odlične rezultate na domačem in svetovnih trgih in ki jih odlikujejo inovativna poslovna filozofija in premišljene poslovne poteze.

Letošnja podelitev bo v ponedeljek v Cankarjevem domu. Imena nagrajencev ter podjetja in dejavnosti, iz katerih prihajajo, bodo razkrili šele v ponedeljek. Načeloma je prijav v času konjunkture več kot med krizo, saj je merila rasti prihodkov in dobička laže dosegati v obdobju gospodarskega razcveta, pojasnjuje predsednik GZS Boštjan Gorjup, ki se je pred leti tudi sam zapisal med lavreate.

Rdeča nit letošnje prireditve, ki se jo bo po napovedih udeležilo rekordno število gostov, je »strast, ki spreminja sanje v uspeh«. Strast je motivacija, ki piše najbolj atraktivne gospodarske zgodbe. Spomnimo: zadnja leta so bile vodilne teme na primer črnogledost, odprtost za spremembe, pogum, umetost sodelovanja.

So v Sloveniji še direktorji, za katere se zdi, da bi morali že zdavnaj dobiti nagrado GZS, pa je še niso? Gorjup: »Še vedno se najdejo posamezniki, ki uidejo skozi naše filtre. V državi je kar 80.000 podjetij, ki jih je treba skrbno pregledati, izluščiti trdne, trajne dosežke. Obstajajo pa tudi posamezniki, ki se preprosto nočejo izpostavljati, ki ne privolijo v kandidaturo.«

Najboljši po 69 merilih

Ustanovitev nagrade sega v leto 1968; sprva je obeleževala spomin na snovalca gospodarskih reform v nekdanji Jugoslaviji Borisa Kraigherja. Pravila so se v polstoletni zgodovini večkrat spremenila, se prilagajala času in okoliščinam, namen pa je ostal enak: osvetliti izjemne dosežke podjetij in dvigniti ugled ekipi, ki je zanje zaslužna. Po osamosvojitvi leta 1990 se je Kraigherjeva nagrada preimenovala v nagrado GZS.

Po veljavnih pravilih zbornica podeli nagrade na začetku leta za preteklo leto. Namenjene so menedžerjem, ki vsaj pet let uspešno operativno vodijo podjetja, kot visoko priznanje za njihovo izjemno poslovodno, tehnično, marketinško ter organizacijsko delo in trajni razvoj podjetja. Nagrada je bila denarna samo prva leta, že dolgo pa izbranci prejmejo diplomo in umetniško skulpturo Janeza Boljke po oblikovalski zasnovi Miljenka Licula, njihovo ime in ime družbe, ki jo vodijo, pa se zapiše na »steno slavnih« v stavbi GZS.

Procedura in kipec nemara nekoliko spominjata na dogajanje na hollywoodski rdeči preprogi, zato se jih je v popularni govorici prijelo ime gospodarski oskarji. V posameznem letu podelijo do 10 nagrad, po tri za velike, srednje ter male in mikro družbe, in po eno priznanje za posebne dosežke samostojnemu podjetniku.

Nagrajence (ki niso nujno člani GZS) izbere posebna komisija izmed predlogov, ki so prispeli na vsakoletni razpis GZS. Predlagatelji so lahko podjetja, poslovni partnerji, cehovske ustanove, pa tudi sama komisija. Pogoji in merila za nagrado so opredeljeni v razpisu. Leta 2011 je komisija nadgradila merila in pri ocenjevanju upošteva kar 69 različnih kriterijev. Vsak direktor je lahko nagrajen le enkrat za vodenje istega podjetja, medtem ko so se nekatera velika podjetja pod različno taktirko na steno slavnih vpisala večkrat. Prejemniki prihajajo iz različnih panog in različnih regij iz vse Slovenije. V najzgodnejših letih so jih podelili tudi nedirektorjem, dobili so jih štirje profesorji zaradi zaslug za gospodarstvo.

Nagrajenci se družijo in povezujejo v klubu, ki ga je GZS v ta namen ustanovila leta 2000, po nekajletnem premoru pa je spet začel delovati 2011. Kljub je tudi priložnost za izmenjavo mnenj o aktualnih gospodarskih temah in za neformalno spremljanje nadaljnje uspešnosti gospodarstvenikov in njihovih podjetij.

Skromna bera lavreatk

In še dve značilnosti, ki nagradam nista ravno v ponos. Nekdaj sloveča imena, ki jih je prevelika lakota po uspehu – lastnem ali uspehu družbe – sčasoma zapeljala v sporne ali celo škodljive posle, so vrgla senco ne le na njihovo celotno kariero, ampak tudi na priznanje GZS. Kot trdi Gorjup, se zaupanje v nagrade vendarle vrača.

In drugo: med nagrajenci je bilo doslej manj kot osem odstotkov žensk. O razlogih in zdravilih za njihovo neenakomerno zastopanost smo pobarali generalno direktorico GZS Sonjo Šmuc. »Če gledamo samo obdobje po osamosvojitvi, je skromen delež žensk podatek, ki govori o razmerju med ženskami in moškimi na vodilnih položajih. Žensk je tam res malo, celo v podjetjih, kjer so razmere zanje ugodne. Nagrajenke GZS so bile ponavadi izjemne menedžerke, ki so prevzele podjetja v kriznih razmerah in se prek tega dokazale. Čeprav Slovenija veliko da na enakost med spoloma, s takim razmerjem ne moremo biti zadovoljni. V Sloveniji je na vodstvenih mestih, torej med člani uprav, okoli 20 odstotkov žensk, delež vodilnih pa je še manjši. A podobno žalostno je povsod v Evropi. Ko podeljujemo nagrade, je torej bazen kandidatk bistveno manjši kot baza kandidatov. Nabor pa se dodatno zmanjša tudi zato, ker se ženske teže odločimo za kandidaturo; pogosto smo preskromne, mislimo, da naši menedžerski uspehi niso tako veliki in pomembni kot uspehi kolegov.«

Foto: Blaž Samec/Delo

Sonja Šmuc, generalna direktorica GZS, o kriterijih za izbor:

»Kriteriji za izbor so živa stvar, ves čas se dopolnjujejo. Današnji, 69 jih upošteva komisija, se bistveno razlikujejo od onih izpred 10 ali 20 let, in čez 10 let bodo spet drugačni. Osnovni gradniki so ključna merila, ki izhajajo iz razvojne strategije podjetja, njegova finančna uspešnost, odnos do zaposlenih. A ko se pokaže nov trend v družbi, se ta hitro prelije v presojo. Družbena odgovornost v lokalnem obdobju denimo včasih ni bila tako izrazita kot je zdaj, vse bolj je izpostavljena osebna integriteta menedžerja, nenehno raste tudi teža inovativnosti.«

Foto: Brane Piano/Delo

»V preteklosti je bilo zaradi privatizacijskih procesov morda nekaj naknadnih odmikov od standardov, ki jih postavljajo nagrade, a smo jih sankcionirali tako, da nagrajenci niso več v zborničnih strukturah. Kakih deset je takih in v primerjavi s prek 350 nagrajenci je to statistična napaka, ki se lahko zgodi v vsakem procesu. Ugled nagrade pa se krepi. Pretežna večina nagrajencev ostaja uspešnih. Vedno več je družinskih podjetij, ki so iz nič zgradili lepo zgodbo, ali so del večjih mednarodnih korporacij, ki so v Sloveniji uspešno razvili hčerinsko podjetje.«