Tiskane izdaje
Po varnostno-političnim pomislekom zaradi morebitne prodaje Deutsche Telekomu, je presenečenje, ker ga ni med ponudniki, opazno. Nemci se o nadaljnjem prodajnem postopku ne bodo izjasnjevali, pravi sogovornik pa je po njihovih navedbah slovenska vlada.
Na prošnjo, da bi Miro Cerar jasno povedal, ali se bo »prodaja TS nadaljevala in se bo poskušalo še dvigniti ceno, potem pa skleniti posel s Cinvenom, ki realno ponuja dovolj pošteno ceno, pa tudi napoved o novih naložbah - za razliko od države, ki podjetje že tri leta izčrpava - je pozitivna,« so iz njegovega kabineta odgovorili, da postopkov, ki
so v teku, predsednik vlade ne more komentirati.
Padla vrednost delnice
Komentarja so se vzdržali tudi v Telekomu Slovenije, bolj zgovorni so bili vlagatelji. Cinvenova ponudba je po ugibanjih med 110 in 120 evri, kamor je danes s 128 evrov padel tudi borzni tečaj. V obratni smeri je po prodaji dobre polovice Pivovarne Laško krenil njen tečaj: s 16,62-odstotno rastjo je poskočil na 24,49 evrov, tik pod Heinekenovo
ceno 25,56 evrov.
Trinajsti april 2015 ni bil petek, zgodbi o prodajanju Pivovarne Laško in Telekoma Slovenije pa nista bili na isti valovni
dolžini. Ob gibanju tečajev delnic na ljubljanski borzi bi lahko ocenili, da so delničarji Laškega, katerega tečaj se je približal Heinekenovemu, zadovoljni, delničarji Telekoma pa malo manj, saj jih je Cinvenova ponudba razočarala.
Ob primerjavi obeh postopkov se lahko vprašamo, ali ni morda Laško pri vsem skupaj kolateralni dobiček - kot nasprotje kolateralne škode? Prodajo Telekoma Slovenije v tukajšnji realnosti pač bolj kot ekonomski usmerjajo politični vzgibi. In politiki so sedaj delno pomirjeni: (zadolženo) Laško smo dobro prodali in pomirili mednarodne trge,
(dobičkonosni) Telekom lahko lahko ostane v domači lasti.
Odzivi poslanskih skupin
Odzivi večine koalicijskih in opozicijskih politikov so namreč točno taki. Rdeča nit: »Telekoma Slovenije pač ne gre prodati pod ceno, naslednjič bomo zanesljivo dobili več.« Nekaj takega smo slišali že marca 2008, ko slabe polovice družbe nismo prodali po 400 evrov za delnico. Takrat je gospodarski minister Andrej Vizjak dejal, da zaključek razpisa brez izbire ponudnika ni poraz, to bi bila prodaja pod zastavljenimi cilji. TS je »predobro podjetje, da bi ga prodali pod ceno, najslabše pa bi po ministrovih besedah bilo, če bi pod pritiskom javnosti šli v tako prodajo.« Minister je (seveda) verjel, »da je moč pričakovati boljše ponudbe kot sta bili sedanji«. Sliši se glas, da skladom špekulativnega kapitala ne gre prodajati Telekoma. Cinven ima izkušnje v telekomunikacijah, napoveduje (stomilijonske) naložbe v TS, predvsem pa ni špekulativni sklad, med njegovimi vlagatelji so veliki korporativni in javni pokojninski skladi, državni premoženjski skladi, življenjske zavarovalnice. Kakšna je v resnici njegova ponudba vedo v SDH, ki mu je (deklarativno) prepuščena odločitev.
Matej Kovač, direktor zagrebške družbe IUS Software je prepričan, da bo TS prej ali slej dobil večinskega zasebnega lastnika. Če bo to slej, bo kupnina manjša, ker nobena naslednja cena ne bo višja. Pri tem je pomembno dejstvo, da bodo imeli samostojni majhni igralci težave in bodo težko preživeli. Velike družbe znajo vlagati, majhne pa ne zmorejo. V Švici so se pred desetimi leti na referendumu odločili za samostojen Swiss Telekom. Danes bi bilo drugače, meni Kovač, ker telekomi niso več zlate molzne krave.
Tudi ena sama ponudba se še da zvišati, če le ni smešno nizka, na primer pod sto evri. Vendar Kovač ne verjame, da bo odločitev o nadaljevanju prodaje sprejeta. Telekoma Slovenije v resnici ni nujno prodati, kot je bil primer z zadolženo Pivovarno Laško. Strateški lastniki so bolj politično občutljivi, prinašajo pa krčenje nepotrebnih stroškov in
racionalizacijo. Bo imela politika korajžo? Sicer pa je privatizacija za vse politike povsod po svetu vroč krompir, v Sloveniji toliko bolj, ker politiki težko prevzemajo odgovornost in ker nacionalni interes vodi preveč stvari.
