Tiskane izdaje
Slovensko gospodarstvo, ki ga še vedno poganja predvsem izvoz, bi v prihodnjih letih lahko raslo po 2,5 do tri odstotke, če le ne bo velikih pretresov v zunanjem okolju. Vendar so se v »najboljših letih«, med letoma 2000 in 2006, stopnje rasti gibale okoli štiri odstotke – in temu se moramo približati, če želimo zmanjšati razvojni zaostanek, se dvigniti nad povprečje v Evropski uniji in se pridružiti klubu razvitih.
»Vse pa je odvisno od tega, kaj bomo v Sloveniji naredili za to, da se rast pospeši. Nekaj je pozitivnih signalov, ko govorimo, recimo, o produktivnosti ali o tem, kako se spopasti z izzivi dolgožive družbe. Če bomo ideje, ki so v strateških dokumentih, spravili v življenje, potem lahko dosežemo rast. V nasprotnem primeru je težko pričakovati, da bi se sami od sebe dvignili na višje stopnje gospodarske rasti in okrepili dohitevanje razvitejših držav,« je prepričan Boštjan Vasle, direktor Urada za makroekonomske analize in razvoj (Umar).
Industrijska proizvodnja se je letos poleti po obsegu vrnila na raven pred krizo. Pomeni to bolj zdrav temelj za prihodnjo rast?
Vsekakor so ta zadnja gibanja dober pokazatelj okrevanja. Poleg dejstva, da smo v rasti proizvodnje predelovalnih dejavnosti presegli povprečje Evropske unije, je pomembno tudi to, da se je dohitevanje v zadnjih mesecih pospešilo, rasli smo hitreje kot druge države. Okrevanje pa ne temelji samo na kakšnem vrhunskem delu industrije oziroma v predelovalnih dejavnostih, ampak trend velja za večino panog.
Okrevanje je zaznati povsod, od nizko tehnološko zahtevnih panog, srednje do visoko zahtevnih – zato podatek razumemo kot ugoden. Ta razširjeni trend se zrcali tudi v izvozu in dobrih rezultatih, v drugih delih gospodarstva in na trgu dela. Če pogledamo, kaj se dogaja z zaposlenostjo, vidimo, da se ne povečuje več le v industriji, ampak tudi v storitvenih dejavnostih in agencijah za posredovanje delovne sile, ki večinoma zagotavljajo delavce industriji. Širi se nabor dejavnikov, ki pripomorejo pozitivno h gospodarski rasti.
Kako pomemben dejavnik je izvoz, je vplivalo tudi na to, katere panoge so krizo bolje preživele in katere slabše?
Ko ugotavljamo, kateri dejavniki so našo gospodarsko rast in z njo industrijsko proizvodnjo potegnili na začetku krize navzdol in kateri so tisti, ki ju vlečejo navzgor, ugotovimo, da so v bistvu podobni. Prvi prihajajo iz zunanjega okolja. Na začetku krize se je povpraševanje zelo zmanjšalo. To je neposredno vplivalo na zmanjšanje števila naročil in upad proizvodnje.
Naša podjetja so povezana tudi v proizvodne verige. Ko je upadlo povpraševanje po tujih izdelkih, v katere so vključeni naši polizdelki, je to imelo v slovenski industriji velike posledice.
Drugi dejavnik je bil gradbeni bum pred krizo. Zmanjšanje povpraševanja, ki ga je povzročilo sesutje gradbenega sektorja v Sloveniji, je močno pripomoglo k temu, da so industrije, ki so povezane s to panogo, močno upadle. Imamo tudi dejavnike, ki so povezani z domačim okoljem, na primer z minimalno plačo. Predvsem v dejavnostih z nizko tehnološko zahtevnostjo, ki temeljijo na manj kvalificirani delovni sili, je zvišanje minimalne plače pomenilo velik udarec, saj je ta zvišal stroške.
Tretji pomemben sklop dejavnikov so finančne razmere. Nekatera podjetja so bila že pred krizo relativno problematična – niso imela presežkov kapitala, težje so prihajala do financiranja v bančnem sektorju.
Boštjan Vasle Foto: Matej Družnik/Delo
Ko pa se je začela bančna kriza, so banke začele strožje obravnavati podjetja, zato so bila tista s težavami med prvimi, ki so jim omejili dostop do financiranja. Dodaten dejavnik, na katerega smo opozarjali že pred krizo, je velik del pretežno domačega lastništva podjetij.
Države z bolj raznovrstno lastniško strukturo podjetij so manj čutile posledice krize, saj je tuje lastništvo podjetij mogoče nekoliko olajšalo dostop do tujih trgov. Zdaj se stvari spreminjajo. Industrija se dobro razvija tudi zato, ker se je povečalo tuje povpraševanje, imamo stabilno gospodarsko rast v tujini, ki črpa naše izdelke. Res pa je tudi, da se domača potrošnja povečuje. Predvsem pa se je industrija v času krize prečistila.
Kako?
Vmes se je zgodilo prestrukturiranje. Panoge, ki so že pred krizo poslovale slabše, so se skrčile, v večini segmentov so uvajali racionalizacijo, znižanje plač in zaposlenosti. Sama industrija je naredila veliko, tu so še ukrepi vlade, prizadevanja za večjo fleksibilnost na trgu dela. Povečanje zaposlovanja prek agencij za posredovanje dela zagotavlja podjetjem fleksibilnost. Prej se odločajo za zaposlovanje.
Torej so agencije z vidika zaposlovanja pozitivne?
Da. Če agencije razumemo kot element fleksibilnosti trga dela, so gotovo pripomogle k pozitivnim rezultatom, ki jih imamo zdaj. Podjetja ne čakajo na to, da so zelo gotova glede prihodnosti, temveč se v relativno zgodnji fazi odločajo za zaposlovanje prek agencij. Pričakovanje o dolžini zaposlitve je lahko kratkoročno, delavci pa so trajno zaposleni v agencijah. Tako je tveganje za podjetja manjše.
Vendar moramo okrevanje industrijske proizvodnje razumeti celovito, glede na vse članice EU. Vidimo, da spada Slovenija na sredino, nekoliko presega povprečje osemindvajseterice. Na Irskem pa so predkrizno raven proizvodnje, na primer, presegli za 75 odstotkov, tudi Poljska, Romunija ali Slovaška so zrasle veliko več od nas. Naš rezultat, ki ni slab, je treba ocenjevati tudi v tem kontekstu. Države, s katerimi tekmujemo na mednarodnih trgih, dosegajo še boljše rezultate.
Verjetno ta razlika pomeni, da smo mi določene priložnosti zamudili in jih še vedno zamujamo?
Tako je. Trg se odpira, mi mu sledimo, vendar obstajajo države, ki impulz iz tujine še bolje izkoriščajo.
Problem našega prehajanja skozi krizo je tudi ta, da v primerjavi z državami vzhodne Evrope, ki so veljale za revnejše, že ves čas zaostajamo?
Da. Če tranzicijo obravnavamo v daljšem obdobju, smo jo začeli iz bistveno boljšega položaja kot Madžarska, Češka ali Slovaška. Govorimo o razvojnem zaostanku za razvitejšimi, ki ga, recimo, opazujemo skozi podatek o bruto domačem proizvodu na prebivalca in ga primerjamo s povprečjem EU.
V dobrih dvajsetih letih smo dosegli velik napredek, v nekaterih od vzhodnih članic pa je bil še precej hitrejši. Smo še vedno med državami, ki so povprečju EU najbliže, izkušnje kažejo, da so nekatere države rasle veliko hitreje. Slovenija zamuja.
Kaj pa lahko naredimo zdaj, da bomo zaostanek nadomestili?
Če bi moral odgovoriti z eno besedo, je to produktivnost, koliko ustvarimo na enoto vloženega, za določen strošek. Pri produktivnosti za povprečjem EU zaostajamo približno 20 odstotnih točk, s tem je Nemčija, na primer, 40 odstotnih točk nad povprečjem. Govorimo o zaostanku produktivnosti za skoraj 45 odstotnih točk za razvitimi državami. Produktivnost je odvisna od celotnega sklopa dejavnikov.
Lahko začnemo pri izobraževalnem sistemu. V preteklosti smo povečali število ljudi, ki diplomirajo na visokošolskih programih. To je seveda zelo dober rezultat. Ampak hkrati industrija sporoča, da so veščine teh diplomantov nezadostne. Ko naredijo primerjavo Slovenije in 28 članic EU, smo na njenem repu. To pomeni, da je nezadovoljstvo zelo veliko.
Nezadovoljstvo gospodarstva z rezultati izobraževanja?
Ne, s kadri, ki jih oni res potrebujejo. Pravzaprav gre za napačno alokacijo na tem področju, imamo tudi preveč družboslovnih diplomantov v primerjavi s tehniškimi. Naslednja stvar pa je celotno poslovno okolje. Naredili smo premike pri ustanavljanju podjetij, na primer enotno vstopno točko. Še vedno pa velja, da v anketah med tujci, kaj si mislijo o poslovanju v državi, je Slovenija prepogosto navedena kot država, kjer so nekateri postopki dolgotrajni, zapleteni.
V poslovnem okolju bi verjetno lahko še veliko poenostavili, da bi bilo poslovanje lažje in s tem produktivnost večja. Potem je še trg dela. Omenil sem pozitivne rezultate, še vedno pa smo v povprečju, ko primerjamo indekse fleksibilnosti – če hočeš biti boljši, pa povprečje ni dovolj.
Pogosto je davčni sistem označen kot kompliciran, pogosto obremenitev dela predvsem v višjih izobrazbenih stopnjah postane večja, kot je v primerljivih državah … Produktivnost je tako ključni problem, hkrati pa se v zadnjem času pridružujejo tudi drugi dejavniki, kot so demografske spremembe.
Slovensko prebivalstvo se stara. Delež prebivalstva nad 65 let bo čez deset ali petnajst let dvakrat večji, kot je bil pred desetimi leti. Hkrati se znižuje delež delovno sposobnega prebivalstva. In če se nam ljudje hitro umikajo s trga dela in če ne znamo izkoristiti tistih, ki so na razpolago, se izgubljajo znanje, izkušnje, veščine. Ne znamo jih posrkati, in to se izrazi v manjši produktivnosti.
Kakšen je izhod? V zvišanju starosti upokojevanja?
Jaz ne bi začel s tem. Predvsem moramo narediti delovni proces takšen, da bomo znali potegniti najboljše iz ljudi, ki po letih sicer postajajo starejši, še zdaleč pa v sedanjih razmerah niso starejši, ko razmišljamo o delovnem procesu. Treba bo prilagoditi delovne procese, na primer s fleksibilnejšim delovnim časom, uporabo atipičnih pogodb o zaposlitvi in podobno. To bi lahko pripomoglo k podaljšanju delovne dobe. Če jo bomo samo zakonsko formalno podaljševali, ne bomo prišli prav daleč. Razmišljati moramo, kaj narediti, da se bodo starejši ljudje dobro počutili v službi in bodo pripravljeni sodelovati v delovnem procesu.
Kako pa bi lahko zagotovili, da bo za zaposlovalce spet zanimiv tisti del dolgotrajno brezposelnih, ki so brez dela zaradi pomanjkljive kvalifikacije, in so tako še ranljivejši?
Najpogosteje uporabljen ukrep v vseh državah so aktivne politike zaposlovanja, večinoma ne gre brez tega, da država investira v delovno silo. Vse pomembnejše bo vseživljenjsko učenje. Stvari se z novo tehniko, digitalizacijo hitro spreminjajo, potrebujemo vse več neformalnega izobraževanja, izobraževanje po koncu formalnega šolanja. K temu bo pripomogla tudi industrija, neizogibno pa tudi država.
Industrija se ukvarja s svojimi delavci, problem so brezposelni.
Se strinjam. Nujni so programi, ki prinašajo in krepijo veščine, po katerih povprašujejo na trgu dela. Za to je nujen dober sistem spremljanja in prepoznavanja potreb trga dela.
Kako se je pri prestrukturiranju industrije med krizo zgodil premik v smer povečanja produktivnosti?
Predvsem se je ta povečala tako, kot ni najbolj zaželen – skrčila se je delovna sila. To je privedlo do tega, da je preostanek zaposlenih bolj produktiven. Žal je posledica krize tudi to, da je zaradi padajočih dobičkov in finančnih težav podjetij zastala investicijska aktivnost.
Pomanjkanje investicij seveda negativno vpliva na povečanje produktivnosti. Je pa v zadnjih dveh letih, ko so se razmere izboljšale, investicij zasebnega sektorja vse več, in to bo pozitivno vplivalo na produktivnost. Na področju javnih investicij se nova finančna perspektiva bolj osredotoča na znanje, zato bodo srednjeročno verjetno tudi pripomogle h krepitvi produktivnosti.
Katere pa so dejavnosti, ki nam manjkajo, da bi se gospodarska rast še naprej povečevala?
Izvoz je še naprej glavni dejavnik gospodarske rasti, kar je razumljivo. Slovenija je majhno gospodarstvo, in kdor začne z resno proizvodnjo, trči na omejitve dvomilijonskega trga ter začne izvažati. V zadnjem času se je začela povečevati potrošnja, ki je drugi pomembni dejavnik rasti. Manjkajo pa nam investicije, predvsem javne. Prej so tri, štiri leta rasle zaradi izteka finančne perspektive in črpanja EU sredstev, zdaj pa so s prehodom na novo finančno perspektivo padle na res nizko raven.
V zadnjih letih se je povečala dohodkovna neenakost in tudi tveganje za revščino. Kakšen izziv je to?
Moj pogled na te podatke je nekoliko drugačen. Kot govorimo o dohodkovni neenakosti in tveganju za revščino, je Slovenija med uspešnejšimi državami. To je delno posledica naše zgodovine, preteklega razvoja, del pa tudi zavedanja, da je majhna razslojenost še vedno vrednota in vlade se aktivno ukvarjajo s tem, da se to stanje ohrani. Res je, da so se v zadnjih letih zgodile sprememb, ostajamo pa med družbami, kjer so razlike v dohodkih majhne.
Katere dejavnosti pa vidite kot tiste, na katerih lahko temelji rast Slovenije?
Ne bi rad poudarjal ali favoriziral posameznih segmentov v gospodarstvu. Pomembneje se mi zdi, da kot država pripravimo takšno poslovno okolje, ki omogoča tekmovanje med podjetji. V takih razmerah bodo podjetja, ki so dobra, sama izplavala med najboljše.
Zelo težko je predvideti, kaj bo aktualno čez pet, deset let, kako se bo obrnil razvoj. Če pa imamo poslovno okolje, ki omogoča hitro prilagajanje malih in srednjih podjetij, hitro nastajanje in umik podjetij, preprost davčni sistem, ugodno okolje na trgu dela, potem vse to lahko pripomore k temu, da se bodo podjetja hitro prestavljala iz panoge v panogo.
Smo dovolj proaktivni v teh smereh?
Ne, nismo. Odgovor je jasen. Umar že več let opozarja na izzive produktivnosti, staranja prebivalstva, konsolidacije javnih financ. Slovenija je tudi v letih najvišje gospodarske rasti ustvarjala strukturni primanjkljaj. O tem, kaj bi morali narediti, govorimo in vemo veliko, pri implementaciji reform smo pa zelo počasni.
