Tiskane izdaje
Zagreb – Prva pričanja pred saborsko preiskovalno komisijo za Agrokor niso obljubljala veliko. Pričala sta prvi in drugi hrvaški premier Stjepan Mesić in Josip Manolić. Zaradi kratkega mandata, omejenih pooblastil, v preteklih letih in znanega dejstva, da je Agrokor začel rasti pozneje, je njuno zaslišanje spominjalo na slabo gledališko predstavo.
Odgovori so bili: »Ne vem«, »Se ne spomnim«, »To se je zgodilo pozneje«, »Nisem slišal vprašanja« in tako naprej. Edina novost, ki smo jo izvedeli od 97-letnega Manolića je bila ta, ki se je nanašala na njegov domnevno slabo priklopljen slušni aparat.
Tudi tretji hrvaški vojni premier Franjo Gregurić ni bil kaj bolj zgovoren. Predsednik vlade narodne enotnosti je bil v času, ko se je začela privatizacija, ki je zadevala tudi Agrokor. Gregurić se zaveda, da je »izvirni greh privatizacije« povezan z njim, zato je poskušal – zelo neprepričljivo – zmanjšati svojo vlogo v njej in v nastanku Agrokorja. Gregurić je povedal, da se vlada kakor tudi on osebno, v času vojne niso zmogli ukvarjati s privatizacijo, ampak z zagotavljanjem kolikor toliko normalnih življenjskih pogojev za begunce.
Tudi kot svetovalec predsednika Franja Tuđmana za gospodarstvo se, kot je povedal, ni ukvarjal s privatizacijo Agrokorja, ampak z gospodarskimi odnosi z BiH. Gregurić je bil opazno razburjen zaradi vprašanj saborskih poslancev in je celo zagrozil, da na njihova vprašanja ne bo več odgovarjal. Kljub temu je njegova povezava z Agrokorjem več kot očitna. O tem pa, kot kaže, tudi člani preiskovalne komisije niso seznanjeni.
Gregurić je namreč prišel iz zunanjetrgovinskega podjetja Astra, ki je večinoma posloval s Sovjetsko zvezo. Zanimivo je, da je Agrokor najprej kupil poslovne prostore Astre v središču Zagreba, nato pa še poslovni stolp in zemljišče za zloglasni Todorićev dvor. Vse to naj bi se dogajalo brez njegove vednosti, čeprav je bil v Astri več let na vodilnih položajih. Temu sicer redkokdo verjame.
Prepletenost politike in Agrokorja je jasna. Foto: Cropix
Guverner v korist koncernu
V nasprotju z neprepričljivim Gregurićem pa je pričanje nekdanjega guvernerja Željka Rohatinskega še kako razjasnilo odnos med politiko in propadlim koncernom. Rohatinski sam še najbolje ponazarja ta odnos. V Agrokor je, kot se temu reče, prišel iz Privredne banke Zagreb zaradi višje plače, potem pa je za štirikrat nižjo plačo postal guverner Hrvaške narodne banke, o kateri pogosto pravijo, da je bila s svojo monetarno politiko za Agrokor koristna. »To sem storil na pobudo Ivice Todorića, ki mi je rekel, da bom na novi poziciji koristen za družbo,« je povedal Rohatinski. Na tem položaju je bil tri mandate, nato pa se je zaposlil v Agrokorju, kjer je bil zaposlen tudi njegov sin.
Po zaslugi Todorovića mu je uspelo rešiti tudi družinsko hišo, ki je zaradi dvomljivih terjatev podjetja njegove žene končala v stečaju. Todorić pa je imel z Rohatinskim tudi druge načrte. Od leta 2008 do leta 2012 ga je nagovarjal, naj vstopi v politiko. Pa ne samo on, tudi nekdanji predsednik HDZ Tomislav Karamarko in sedanji minister za zdravstvo Milan Kujundžić, kar pa seveda oba zanikata. Nekaj časa se je o Rohatinskem res govorilo kot o mogočem premieru, celo kot o predsedniku. Priprave na ti funkciji so segle celo tako daleč, da so ga mediji, ki so blizu vladi, nekajkrat razglasili za osebnost leta in tudi za govorca leta kljub njegovi opazni govorni napaki. O povezavi Agrokorja in politike priča tudi namera Hrvaške narodne banke, da na koncu vlade HDZ leta 2011 za financiranje gospodarstva sprosti 900 milijonov evrov. O tem bi se morale dogovoriti banke, vlada in delodajalci, a je vlada v zadnjem trenutku odpovedala sestanek. Sporočilo o tem je poslala Todorićeva agencija Unex.
Ivica Todorić v Veliki Britaniji. Foto: Reuters
Škegro trdi, da je nasprotoval jamstvom za Agrokor
Pričanje nekdanjega ministra za finance Borisava Škegra, osebe, ki naj bi bila najbolj odgovorna za privatizacijo, se je sprevrgla v polemiko med pričo in izpraševalci. Škegro je trdil, da je »takšna privatizacija rešila Hrvaško«. Glede Agrokorja naj bi prav on nasprotoval vladnim jamstvom, ki pa so bila zaradi pritiskov sindikatov in vladnih uslužbencev kljub temu dana. Na tem zasedanju njega ni bilo, zahtevo pa je podpisal njegov namestnik, ki pa je mrtev.
Na tej stopnji pričanj je v majhni prednosti opozicija, čeprav je bila v tistem času na oblasti HDZ, ki se zdaj vede kot odvetnica prič. Nekoč bo morda obratno. Toda če je namen komisije dokazati prepletenost politike in Agrokorja, ji je to večinoma uspelo. Kar pa ni težko zaradi dejstva, da so bili v Agrokorju zaposleni minister in namestnik ministra za finance, minister za upravo, guverner Hrvaške narodne banke, načelniki policije, direktor javne televizije, mož voditeljice Agencije za zaščito tržnih razpisov, mož podpredsednice vlade, župan Zagreba in številni člani družin državnih funkcionarjev. Da povezanih družin in prijateljev sploh ne omenjamo.
