Samo da nas po glavi ne udari nepremičninski balon

Ljubljana – Gradbeništvo letos res močno raste, a upoštevati moramo lanski globok padec, opozarja predsednik uprave SGP Pomgrad Igor Banič. Ta opozarja, da se gradbeništvo še vedno spopada s številnimi težavami, a po tajkunskih zgodbah se vera v dejavnost vendarle počasi vrača.

Kako je biti danes gradbinec v primerjavi z desetimi let nazaj?

Definitivno je danes bistveno težje. Panoga se je po vrhu leta 2008 več kot prepolovila. Gradbinec je težko biti tudi zaradi veliko negativne konotacije. Deloma smo krivi sami, deloma pa so težave, preplačila, tajkunstvo koristili tudi takratni politiki, ki to ves čas izkorišča. Počasi se sicer vera v dejavnost vrača.

Kako pa občutite, da ni več SCT in drugih velikih podjetij oziroma da v igri ni več Ivana Zidarja, Dušana Črnigoja ...

Dejavnost je postala zelo nestabilna; raste in pada. Nemogoče je načrtovati vnaprej. S propadom večjih gradbincev, ki so imeli inženirsko znanje, je propadlo tudi del tega. Po drugi strani se je rodila konkurenca več manjših družb, ki so zrasle na pogoriščih velikih. Ljudje so se morali boriti za preživetje, tako da je zdaj zelo veliko število družb. Tudi zakon o javnem naročanju omogoča, da lahko vsak konkurira na vsem, tako da je konkurenca zelo huda. V javnem naročanju je pomembna samo cena, ne pa znanje in izkušnje. Ni pomembno, kakšen bo izdelek, pomembno je, da bo poceni. To ne prinaša koristi niti naročnikom, predvsem pa ne dejavnosti. Ta namreč tako na dolgi rok odmira, ker se ne vlaga v znanje in posodobitev opreme. Tudi v tej dejavnosti bo morala prevladati zdrava pamet.

Gradbinci ste pogosto kritični do javnih naročil. Te težave naj bi se uredile z novim zakonom o javnem naročanju in smernicami za javno naročanje gradenj. Se torej ni nič spremenilo?

Smernice so dobro napisane. Vendar dokler njihova vsebina ni zapisana v zakonu, jih ljudje, ki vodijo javna naročila, ne uporabljajo. Najlažje jim je namreč delati po najenostavnejši poti in tako prevzemajo tudi najmanj odgovornosti. Z uveljavitvijo smernic prevzemajo odgovornost vsi deležniki, treba je izbrati ekonomično najugodnejšo ponudbo, za to izbiro pa je treba tudi stati. To je danes v Sloveniji izjemno težko.

Ministrstvo za javno upravo pripravlja spremembe zakona o pravnem varstvu v javnem naročanju. Kako vi ocenjujete pravno varstvo in delo državne revizijske komisije (DKOM)?

Za veliko težav gradbeništva je kriva zmeda na področju pravnega varstva. Vse prevečkrat se izgovarjamo na procesne napake, ne ukvarjamo pa se z vsebino. Nedopustno je, da DKOM nima posvetovalnega delovnega telesa. Gradnjo ceste, mostu, železnice in tako dalje je namreč treba presojati tudi z vsebinskega, ne zgolj formalnopravnega vidika. Ta je namreč premalo zato, da bi naročnik za določen znesek dobil najkakovostnejši izdelek. Zdaj se sicer praksa popravlja, včasih pa so pri milijonskih ponudbah odločale pravilno izpolnjene ponudbe v centih, vejice, nepravilno izpolnjeni obrazci. S takimi odločitvami DKOM odpira dvom o svojem delu in možnosti malverzacij. Delo DKOM je prepočasno, predolgo se odloča. Dejavnost je zato težko obvladljiva, saj ne veš, kdaj boš lahko začel opravljati pridobljeno delo. Tudi naročniki zato težje učinkovito upravljajo denarni tok na investicijah. Ker je nemogoče vnaprej pripravljati projekte in predvidevati, se državne investicije slabo izvajajo. Prepuščeni smo stihiji, kar ni dobro za izvajanje večjih projektov.

Kakšne spremembe bi novela zakona morala prinesti?

Normalno bi bilo, da bi imeli drugostopenjsko odločanje nad odločitvami DKOM. Slednja bi morala z vsemi deležniki v procesu gradnje – naročniki, projektanti, izvajalci, nadzorniki – imeti neodvisno telo, ki bi pomagalo pri razlaganju primernosti posameznega izvajalca za nek projekt.

Vrednost gradbenih del, opravljenih v prvih štirih mesecih leta, je bila za 22,3 odstotka višja od vrednosti gradbenih del, opravljenih v istem obdobju prejšnjega leta. Kako Pomgrad občuti rast gradbeništva?

Na papirju je videti bolje, a ne smemo pozabiti, da je lani gradbeništvo padlo za 17,7 odstotka. Statistika je sporočila podatke za prve zimske mesece, videli bomo, kako se bo nadaljevalo. Prav gotovo pa se čuti večje investiranje gospodarstva v povečanje zmogljivosti, kar pomeni, da je v Sloveniji gospodarska rast in da se bodo razmere izboljševale, če se ne bodo makroekonomske razmere v Evropi in svetu spremenile. V Pomgradu velike rasti letos nimamo. Že lani, ko je bil padec gradbeništva, nam je uspelo zadržati obseg realizacije, ampak na račun dobičkonosnosti. Tudi letos poslujemo stabilno. Pričakujemo podoben obseg dela kot lani.

Vrednost gradbenih del na stavbah je bila v prvih štirih mesecih višja za 40,6 odstotka, na gradbenih inženirskih objektih pa za 16,5 odstotka. Čemu vi pripisujete rast? Omenili ste že investicije gospodarstva.

Rast je tudi posledica investiranja v stanovanja. V državi se je akumuliralo kar nekaj denarja, ta je relativno lahko in poceni dostopen. Ljudje vlagajo v nepremičnine. Nepremičninski trg je ponovno zaživel, investicij je veliko. Samo v Ljubljani se gradi med 400 in 500 stanovanj, ki bodo letos ali prihodnje leto na trgu. Vendar je vprašanje, kaj se bo na tem trgu dolgoročno dogajalo.

Kaj pričakujete?

Vsaka povečana rast pomeni del evforije in ne verjamem, da se lahko takšna zgodba nadaljuje. Bolje bi bilo imeti konstantno vlaganje v stanovanjske stavbe, ki bi omogočalo normalno delovanje vseh deležnikov na trgu. Vemo, kam so nas pripeljale evforije. Upam, da nismo na poti v nepremičninski balon, ki bi nas vse udaril po glavi.

Pomgrad nima svojih projektov za trg ali pač?

Že v preteklosti smo do tega imeli konservativno politiko. Vedno gradimo en lasten nepremičninski projekt in do njegovega zaključka ne začenjamo novega. Zdaj gradimo 22 stanovanj v Murski Soboti, pred tem smo v Kopru zgradili 70 stanovanj in jih uspešno v času krize prodali. Projekt v Murski Soboti počasi končujemo in iščemo primerne nove investicije. Ta del je manjši del našega poslovanja. Smo predvsem izvajalec gradbenih del in manj investitor v nepremičnine. Vlaganje v nepremičnine je dolgoročno namenjeno tistim, ki imajo dolgoročen denar. To nismo gradbinci, ampak so to pokojninski skladi, zavarovalnice in ostali.

Kako ste zadovoljni z naročili do konca leta in za prihodnje leto?

Kar nekaj pridobljenih projektov letos še nismo začeli. Videli bomo, kakšna bo druga polovica leta. Teoretično smo zasedeni, praktično ne. Za ta čas pa imamo precej naročil, ki se bodo nadaljevala tudi v prihodnje leto. Za to leto je veliko vprašanje, kako se bodo nekateri projekti odvili, prihodnje leto pa bo definitivno uspešno.

Bo med temi projekti tudi Magnina lakirnica?

Upajmo, da do te investicije sploh pride. Tako investicijo Slovenija potrebuje, da se umesti na karto greenfield investitorjev. Drugi del upanja pa je, da bomo izbrani kot izvajalec del, ker še vedno potekajo pogajanja.

Kar nekaj investitorjev ima v Sloveniji težave z dolgim pridobivanjem potrebnih dovoljenj za gradnjo.

Taki procesi nam povzročajo veliko težav. Projekt, velik, kot je Magnin, zaseda kar nekaj naših proizvodnih kapacitet, ki so rezervirane, a ne veš, kdaj se bo gradilo. Prelaganje iz meseca v mesec nam povzroča zelo velike težave. Tudi pri lastnih investicijah vidimo, da država prepočasi dela ali pa je težava v neustrezni pripravi dokumentacije. Ta del gradbene zakonodaje bo treba spremeniti in investitorjem omogočiti, da pravočasno začnejo s svojimi investicijami. Gospodarstvo investira zato, da jutri začne delati. Ne investirajo na pamet. Investitorji iščejo države, kjer lahko z veliko gotovostjo predvidevajo terminske plane in temu prilagajajo ostale aktivnosti.

Ali je Slovenija takšna država?

Slovenija s sedanjo zakonodajo definitivno ni takšna država. Vse preveč možnosti je, da lahko vsak postane stranka v postopku. Tako ne bomo okolje, kjer bi tujci investirali in odpirali nova delovna mesta.

Gradbena zakonodaje se spreminja. Kako ocenjujete spremembe?

Gradbena zakonodaja bo olajšala investitorjem pridobivanje potrebnih soglasij za izvajanje investicij. Po drugi strani pa je precej nedorečena in neusklajena ter bo prinesla kar nekaj novih težav. Bolje bi bilo spremeniti kaj drugega kot gradbene zakone, da bi se izboljšajo stanje na področju investicij in gradbeništva. Ampak država se je lotila vseh treh zakonov. Upam, da pripravljalci zakona vedo, kako bo to vplivalo na vsakdanje izvajanje projektov, in da imajo pripravljene podzakonske akte, ki bodo področje operativno urejali.

Katere težave se lahko pojavijo?

Na novo se postavljajo vloge v izvajanju dejavnosti, na novo se definirajo procesi, ki so zdaj ustrezno rešeni. Najbolj je problematično, da zakoni niso usklajeni tudi z ostalimi zakoni. Pojavilo se bo veliko nedorečenosti in možnosti za različne interpretacije.

Omenili ste, da je slovenski gradbeni trg nestabilen; prehaja od visokih rasti k globokim padcem. Kako se gradbinci temu prilagajate?

Zelo težko. Zaradi takšnih nihanj se tudi v dobrih letih število zaposlenih ne povečuje, ampak se išče kooperante za izvedbo začasne povečane realizacije. Gradbeništvo zaradi tega dolgoročno ne napreduje. Večina nas išče priložnosti tudi v sosednjih državah. S številom razpisov in obsegom del, ki se obetajo zaradi evropskega denarja, je zanimiva Hrvaška. V preteklosti smo bili prisotni v Avstriji. Zdaj nismo, ker je Avstrija delno zaprla svoj trg glede prenosa gradbene operative. Iščemo tudi širše.

Denimo v Srbijo.

Treba bo pogledati v celo regijo in tudi drugam. Če bomo večje gradbene skupine v Sloveniji želele ostati v sedanji velikosti, bo treba na tujih trgih ustvariti 20 do 30 odstotkov letne realizacije.

Ali imate pri prodoru na Hrvaško kakšne težave kot tuji gradbinec?

Hrvaška je v prvi finančni perspektivi uporabe evropskih sredstev in v taki fazi kot Slovenija pred leti, ker se še učijo izvajati projekte. Veliko razpisov je razveljavljenih, odločanje poteka počasi kot pri nas. Ampak jim gre dobro in tu bo priložnost. Kot vsaka normalna država ščiti svoje izvajalce, mi pa smo tujci, ob tem pa še Slovenci. Tako da imamo dve slabosti. A tudi Hrvati bodo morali uspešneje trošiti sredstva, če bodo želeli uspešno zaključevati investicije v komunalno infrastrukturo, ki je zanimiva za nas. Njihova gradbena operativa je v slabšem stanju kot naša, relativno so zasedeni na hotelskih investicijah, tako da je dovolj prostora za izvajanje del na Hrvaškem.

Kaj bi bilo treba storiti za stabilnost trga?

Država bi morala sprejeti zlato pravilo investiranja. To pomeni, da je za obdobje štirih, petih, šestih let relativno jasno, kakšen znesek se bo investiral v infrastrukturo – in da se država tega zneska drži. Temu bi se potem lahko prilagodili tako z ljudmi kot opremo. Država se bo znašla v težavah tudi v sedanji finančni perspektivi, tako kot v prejšnji. V prvih treh letih nismo porabili kaj prida evropskega denarja in proti koncu perspektive bo spet del projektov namenjen, da se zadovoljijo planske velikosti. To ni v redu.

Treba bi bilo bolj usklajeno delovati. Projektirati bi morali take rešitve, ki jih slovensko gradbeništvo zna narediti. Ne pa da za vsak projekt na novo iščemo rešitve. Javna naročila bi morala biti področje, kjer bi lahko gradbena podjetja pridobila reference in spoznala nove tehnologije, s katerimi bi konkurirala v širši regiji. Za to je premalo posluha. Prepletanje interesov je privedlo do tega, da se nihče z nikomur ne pogovarja, da leva roka ne ve, kaj počne desna. To prinaša nepotreben kaos. Trenutno vlada prepričanje, da slovenska gradbena operativa ni sposobna izvesti večjih projektov. S povezovanjem smo sposobni izvesti vse, kar smo znali tudi v preteklosti. Nikoli pa nismo znali graditi velikih predorov, niti pred desetimi leti niti zdaj. Potreba po tem je namreč tako majhna, da ni smotrno razvijati resne predorske dejavnosti.

Predore na novem tiru Koper–Divača bi moral zvrtati tuji gradbinec.

Vrtanje predorov je specialna dejavnost, ki se jo da kupiti na trgu. Drugi tir je priložnost, po drugi strani pa tako velik projekt, da slovenski gradbinci nimamo dovolj kapacitete, da bi ga zgradili brez tujcev. Ta hip govoriti, da je to velika priložnost za slovensko gradbeno operativo, je zelo zgodaj, ker ne vemo, kaj se bo sploh gradilo.