Tiskane izdaje
Ljubljana − Naše pisanje o poprevzemnem dogajanju v Mercatorju na slovenskem in regijskih trgih je spodbudilo mrzlični odziv iz dobaviteljskih vrst. Spletanje skupnega gnezda da nikakor ni romantično, pravijo, Mercatorjevo stiskanje dobaviteljev v zadnjih letih pa da je bilo v primerjavi z Agrokorjevimi prijemi prav nežno.
Naši sogovorniki, ki pa nočejo biti imenovani, priznavajo, da je oblikovanje konkurenčne dobaviteljske platforme sicer vse hvale vredna in ekonomsko upravičena poteza združenega trgovskega giganta, vendar ima tudi senčno plat. Novi lastnik se resda sestaja s potencialnimi strateškimi dobavitelji in se z njimi dogovarja o priložnostih za nadaljnje sodelovanje. Ampak domnevno jim hkrati »predlaga«, naj prispevajo h konsolidaciji maloprodajne mreže v regiji, in sicer naj vplačajo na poseben račun deset odstotkov lanskega prometa, ki so ga ustvarili bodisi skozi Mercator ali Konzum.
Enak pristop, dodajajo neimenovani viri, velja tudi za hrvaške, bosenske, srbske, črnogorske dobavitelje. Nobene zahteve ni na papirju, niti ni nedvoumne razlage, kakšne so posledice, če kdo ne bo plačal (taki zneski bi živilcem ne samo pobrali dobiček, ampak mnoge pahnili v izgubo). Jasno je le, navajajo, da plačilo še ni nikakršno jamstvo za dostop do polic v prihodnjem poslovnem letu; sklepanje komercialnih pogodb jih še čaka.
Javno nihče izmed dobaviteljev noče stati za to informacijo. Dobili pa smo jo iz več nepovezanih virov, zato je vredna pozornosti. Med dobavitelji vlada bojazen (češ da jim je bilo med vrsticami tudi namignjeno), da bodo tisti, ki ne bodo plačali, leteli s polic. Res je sicer, da slovenske dobavitelje prihodnja tri leta ščitijo Agrokorjeve zaveze iz kupo-prodajne pogodbe, a obstajajo tudi »mehke oblike« izločanja in krčenja prometa. Ne velja pa to za slovenske dobavitelje na trgih Hrvaške in BiH, kjer je trgovsko dejavnost prevzel Konzum in bodo v asortimanu ostali le največji oziroma izbrani.
Hkrati pa so prakse, o kakršnih teče beseda, tudi prepovedane z zakonom. Če gre za družbo s prevladujočim položajem, jih prepovedujejo in sankcionirajo konkurenčnopravni predpisi. Če je družba manjša in spada v živilsko panogo, pa določa pravila novela kmetijskega zakona, nad katerega izvajanjem bedi Agencija za varstvo konkurence.
Vprašali smo prvega varuha konkurence Andreja Kraška. »Če bi se izkazalo, da so informacije resnične,« je dejal, »bi lahko šlo za nedovoljeno ravnanje po 61.f členu zakona o kmetijstvu, namreč za ravnanje, s katerimi ena stranka s svojo znatno tržno močjo, ki je razvidna iz obsega ali vrednosti prodaje, v nasprotju z dobrimi poslovni običaji izkorišča drugo pogodbeno stranko. Poleg nespoštovanja plačilnih rokov je takšno nedovoljeno ravnanje tudi vsiljevanje pogojev, zlasti dodatnih plačil ali popustov, promocij ali drugih storitev in podobno.« Kazen za nedovoljeno ravnanje je 6000 do 18.000 evrov.
Cena širitve bo visoka
Da v Agrokorju že dodobra napenjajo mišice in vsiljujejo za svojo mrežo trgovin dobaviteljem silno nenavadne pogoje, je potrdilo kar nekaj predstavnikov slovenskih živilskih podjetij, ki se iz objektivnih razlogov nočejo izpostavljati z imeni in priimiki. Povabljeni na dvostranske pogovore − ti so za sklepanje novih pogodb med kupci in dobavitelji ob koncu leta za prihajajoče leto sicer običajni − so bili preprosto seznanjeni z dejstvom, da je Agrokor s svojim trgovskim sistemom po prevzemu Mercatorja močno okrepil svoj položaj v regiji. Z njim pa je tudi povečal svojo pogajalsko moč.
Pri poudarjanju tega dejstva na sestankih, na katere so bile povabljene vse večje družbe, jim tako ni bil predstavljen le velik potencial, ki ga imajo, in to, da so jim vrata na široko odprta. Skrbi namreč dodani ampak, pod katerim je skrito pogojevanje, po katerem naj bi bili večji dobavitelji pripuščeni na police po novem največjega regionalnega trgovca, kakršen je postal Konzum z Mercatorjem, s plačilom »vstopnine« v višini nič manj kot desetodstotnega deleža lanskega letnega prometa v Agrokorjevih trgovinah oziroma trgovinah v njegovi skupini. Pri tem je nenavadno, da naj bi denar (gre za milijonske zneske) nakazali na določen račun XXX.
Ne samo nenavadno, to je nezakonito, je proti prodajnim načelom in tudi proti pravilom EU, pravijo v kot stisnjeni dobavitelji, ki se sicer zavedajo, da bodo za ohranitev trga in ponujeno širitev prodaje morali plačati določeno ceno. Pa tudi tega, da v nadaljevanju pogajanj nimajo prav velike pogajalske moči. Pri tem jih vsaj za zdaj ne izsiljujejo za količine prodajanega na slovenskem trgu, ostaja pa strah pred izgubo prodajnih polic na drugih (tudi cenovno nižjih) trgih v regiji.
Cena, ki jo bo plačala slovenska živilska industrija, bo v vsakem primeru visoka, pravijo. Pri tem je pomenljiva izjava enega od njih: »Kdor ne bo regionalni dobavitelj, tudi lokalni čez čas ne bo več.« In še, da ob prodaji Mercatorja tudi bankirji niso prav nič razmišljali in računali, koliko denarja bodo še dobili od predelovalne industrije.
Medtem ko v slovenskih živilskih podjetjih uradno le skopo odgovarjajo, da podrobnosti iz dvostranskih pogovorov z Agrokorjem ne morejo razkriti, ker da bi to »lahko škodovalo dolgoročnemu razvoju partnerskih odnosov in vzajemnih učinkov na trgu«, pa Tatjana Zagorc, direktorica zbornice kmetijskih in živilskih podjetij pri GZS, odkrito potrjuje, da je »več firm zaskrbljenih zaradi pogojevanja s plačilom določenega zneska«. To, pravi, pomeni nadaljevanje nedovoljenih praks, proti katerim so bili v Sloveniji sprejeti določeni ukrepi in tudi v okviru evropskega pravnega reda tudi predpisi. Zato je takšno ravnanje primerno za obravnavo AVK (javna Agencija za varstvo konkurence). Sicer pa zahteva določenega plačila, pristojbine z nakazilom na poseben račun, po njenem ne pomeni le nepošteno prakso, ampak še kaj več za državo, v kateri firma posluje na tak, tudi davčno nepregleden način. »Ne moremo dovoliti, da bi se to dogajalo. Resorni organi, odgovorni za to področje, morajo začeti ukrepati.«
