Tiskane izdaje
Ljubljana – Produktivnost virov je v Sloveniji v letu 2015 znašala 1,35 evra za kilogram, kar je 65,9-odstotno povečanje glede na leto 2000. Produktivnost virov meri, kako učinkovito neko gospodarstvo izrablja naravne vire in ali je gospodarska rast združljiva z bolj učinkovito rabo naravnih virov.
Podatki evropskega statističnega urada Eurostat kažejo, da se je produktivnost virov z 1,48 evra/kg leta 2000 povečala na 2 evra/kg leta 2015, kar realno pomeni 35,4-odstotno povečanje.
Produktivnost virov je bila lani najvišja na Nizozemskem in v Veliki Britaniji (obe po 3,44 evra/kg), sledita pa Luksemburg (3,39 evra/kg) in Italija (3,04 evra/kg). Kar v sedmih državah EU je bila produktivnost nižja od enega evra na kilogram, in sicer je bila najnižja v Bolgariji (0,28 evra/kg), Romuniji (0,31 evra/kg) ter Estoniji in Latviji (obe po 0,50 evra/kg), katerima sledijo še Poljska (0,64 evra/kg), Litva (0,80 evra/kg) in Madžarska (0,88 evra/kg). V Sloveniji se je produktivnost virov lani glede na leto 2000 zvišala za skoraj 66 odstotkov in je znašala 1,35 evra/kg (glej graf).
Odgovore na naša vprašanja tudi glede tega, kakšne so kratkoročne in dolgoročne ciljne vrednosti produktivnosti virov Slovenije ter kakšne ukrepe načrtuje država za čim hitrejše približevanje prvouvrščenim na lestvici pa od pristojnih ministrstev še pričakujemo.
Največja rast
Lani je bilo po ocenah porabljenih 13,2 tone posevkov, mineralov in kovin na prebivalca v EU, leta 2000 pa kar 15,5 tone. To pomeni 2,3 tone prihranka na prebivalca, kar pomeni za šest kilogramov manjšo porabo na osebo v lanskem letu kot pa pet let pred tem.
Omenjeni razvoj lahko razložimo z analizo komponent produktivnosti virov. Države članice EU, ki so imele najvišje povečanje produktivnosti virov, so večinoma tudi tiste, pri katerih se je tudi najbolj zmanjšala poraba domačih naravnih virov. To še posebej velja za Italijo, Ciper in Španijo, kjer se je ta poraba med letoma 2000 in 2015 prepolovila.
Višina sredstev
Stopnja produktivnosti virov se močno razlikuje med državami članicami EU, odvisno od države, naravnih virov, raznolikosti njihovih industrijskih dejavnosti, vloge, ki jo v storitvenem sektorju in gradbeništvu imajo dejavnosti, obsega in vzorcev potrošnje in različnih virov energije.
Kot je v nedavnem pogovoru za Delo povedal profesor sistemskega oblikovanja na politehnični univerzi v Torinu Luigi Bistagnino, ki kot partner sodeluje v projektu ReTRACE (ta ima za cilj oblikovati sistemske korake za prehod v krožno gospodarstvo, poteka pa v okviru programa Interreg Europe 2014 do 2020), potrebujemo drugačno delovanje, sistemski pristop, v katerem nič ni uničenega, vsi delajo, kar pa ni uporabnega ne konča na smetišču, temveč kot material za drugega.
Po njegovem tako dosežemo cilj koncepta Nič odpadkov, z boljšimi odnosi med ljudmi pa se bo izboljšalo upravljanje virov in kot posledico dobimo nov politični, ekonomski in etični sistem. Bistagnino bolj podpira koncept modrega gospodarstva oziroma gospodarstvo sodelovanja, v katerem so proizvodi in storitve do okolja prijazni, zato ker ljudje skrbijo za svoje območje in ne izčrpavajo naravnih virov. Kot pravi, sodelujejo pri več projektih v Italiji (ta je zelo dobro pozicionirana na četrtem mestu, glej graf), v španskem delu Baskije, francoski Bretaniji, v Belgiji in Mehiki.
