Tiskane izdaje
Ljubljana – Inea, Robotina in Etrel sodelujejo v evropskem projektu, ki bo demonstriral večinoma njihove tehnološke rešitve za pametna omrežja, shranjevanje energije in povezovanje sistema za večji delež obnovljivih virov energije. Ključna beseda je fleksibilnost, zato je ime projekta Goflex.
Projekt Goflex je vreden 11,2 milijona evrov, od tega bo Evropska unija skozi program Obzorje 2020 financirala 70 odstotkov vrednosti. Koordinator projekta je IBM oziroma njegov raziskovalni oddelek v Dublinu, slovenske družbe pa imajo v svojih rokah tehnično vodenje projekta in so glavne dobaviteljice tehnologije.
Projekt bo predvidoma trajal do konca oktobra 2019. Inea je že pred tem sodelovala z japonsko razvojno agencijo, vendar so se razšli še pred nedavnim podpisom sporazumov Hitachija z Elesom. Pogovarjali smo se s svetovalcem glavnega direktorja Inee Zoranom Marinškom in direktorjem razvoja v programu energetika in ekologija Juretom Vindišarjem.
Kako se je razpletala zgodba z japonskimi partnerji in kako ste potem prišli do projekta Goflex?
Marinšek: Smo podjetje, ki se ukvarja z razvojem lastnih rešitev in prodajo na trgu. Že dolgo nazaj smo prišli do spoznanja, da če hočeš biti uspešen, moraš svoje rešitve prodajati na globalnem trgu. Na domačem trgu imaš lahko hitro preveč rešitev.
V povprečju izvažamo več kot polovico storitev. Program Obzorje je podaljšal dobo za implementacijsko fazo inovacijskih projektov. V projektu Goflex hočemo preveriti različne skupine kupcev. Cilj dvosmernega slovensko-japonskega projekta je bil, da se skupno razvite rešitve prodajajo na tretje trge. Japonci imajo trge, Hitachi zaposluje več kot 2000 ljudi.
Naše želje so bile, da naredimo po treh letih skupna podjetja. Da bi skupaj proizvajali in prodajali v Indiji, na Kitajskem in drugje. V prvi fazi smo poskušali Japoncem prodati naš model. Leta 2012 je prišla pobuda za sodelovanje iz japonske razvojne agencije, kar je bila prva taka japonska pobuda sploh.
Japonci delajo veliko demonstracijskih projektov po svetu, vendar s tem skoraj izključno izvažajo svojo tehnologijo in rešitve. Takrat pa je bilo napisano, da je cilj sodelovanja demonstracija slovenske tehnološke industrije, kot prve reference za tuje trge. V slovensko-japonski zgodbi se je kasneje ta cilj izgubil. Stvar se je zasukala v gradnjo infrastrukture, ki je sicer sodobna, a je le marginalno naša. Nismo več videli prostora za nas.
Na koncu je Eles podpisal sporazume.
Vindišar: Na koncu je Eles rešil slovensko čast. Vmes so se japonske ekipe zamenjale, vse je bilo zelo nerodno. Mi pa smo vzporedno iskali projekt znotraj EU.
Demonstracijske projekte boste delali v Nemčiji, Švici in na Cipru. Zakaj ne v Sloveniji?
Vindišar: Zelo smo se trudili, hodili okrog distribucij in trgovcev. A nimajo niti virov niti ljudi in na koncu niti pravega interesa, da bi se s tem ukvarjali. Država jih ne motivira za to. Sicer je nedavno prišla pobuda iz Elektra Gorenjske prek Spirita, da bi bilo dobro sodelovati, ker tudi oni delajo z zunanjimi partnerji.
Kdo sodeluje v projektu Goflex?
Vindišar: Glavni tehnološki dobavitelji v projektu smo Inea, Robotina in Etrel. Močno vlogo ima IBM, ki je tudi formalno koordinator. Njihov pametni mestni center v Dublinu je po tehtnem premisleku – mi smo sestavili glavni predlog projekta, tehnologije in demonstracije, profile partnerjev, da se bo to v treh do petih letih lahko dejansko prodajalo – dal kljukico, po pol leta še drugo. Na nek način je IBM naše rešitve že kupil. Zdaj moramo samo še pokazati, da tehnologija deluje.
Marinšek: IBM ima tu, vsaj kot to mi vidimo, vlogo simetričnega partnerja. Naš cilj ni, da bi bili poddobavitelji nekemu sistemu, temveč da gradimo simbioze, drugačne poslovne modele.
To ni ravno glavna lastnost slovenskih družb.
Marinšek: Slovenske družbe ne delajo tako, ker moraš verjeti, da si sposoben enakovredno sodelovati, kar pa je brez preteklih rezultatov težko. Tako zaupanje je treba graditi, to je poslovna kultura. Tehnična koordinacija projekta je pri nas, ne v IBM.
Kaj je bistvo projekta, kaj boste preizkušali?
Vindišar: Ključna beseda projekta je fleksibilnost oziroma razvoj tehnologij za zajemanje fleksibilnosti pri porabnikih in proizvajalcih. Vsak porabnik in proizvajalec je do neke mere fleksibilen in mi želimo to fleksibilnost spraviti na trg. Zato pa potrebujemo tehnologije, poslovni model, nabor faktorjev. Goflex je odličen nabor vseh meril, ima tri lokacije, Nemčijo, Švico, Ciper, 400 do 500 uporabnikov, od hiš do podjetij in tudi polnilnic na parkiriščih. Celo verigo imamo zbrano, tako tehnološko kot poslovno, kar je glavna dodana prednost projekta.
Fokus projekta pa je lokalno uravnoteženje omrežja. Ob tem izkoriščamo projekt tudi za druge poslovne priložnosti, denimo za trgovanje, za mikroomrežja, vse te možnosti imamo. Glavna tehnološka vloga IBM je postavitev celovite platforme in platforme za upravljanje omrežja.
Inea zagotavlja nadzorni center virtualne elektrarne, ki je povezan s sistemi upravljanja omrežij uporabnikov. Za vsako lokacijo se izvaja agregacija. Drugi ključni pojem v projektu je avtomatsko trgovanje. Ljudje smo čudna bitja in se ne želimo odreči določenim navadam, avtomatika pa poskrbi, da je odrekanje udobju čim manjše, ob tem, da ima vsak uporabnik občutek, da nadzira sistem in ne da sistem nadzira njega. To so naša izhodišča.
Takih projektov je najbrž veliko, glede na novo evropsko zakonodajo?
Vindišar: Na evropski ravni je veliko podobnih projektov, res pa je, da je bil ta najbolje ocenjen. Veliko je tudi interesa za izmenjavo informacij.
Marinšek: Najširši okvir projekta je 100-odstotna raba obnovljivih virov. Ena izmed evropskih dilem je, ali čisto energijo proizvajati koncentrirano ali razpršeno. Mi stojimo za konceptom, da pri čisti energiji ne bo centralnega upravljanja omrežja. Odjemalec, ki je najnižji člen tega sistema, postaja tudi proizvajalec. Tu se dogaja osnovna zgodba. Odjemalec je vključen in ima posebno vlogo. Druga stvar je, da se lokalno zaradi fleksibilnih obnovljivih virov energije pojavljajo težave. S to tehnologijo lahko preprečuješ probleme lokalnega energetskega neravnovesja.
Vindišar: Fleksibilnost lahko prodajaš v 15 minutah. Cena elektrike je takrat tudi najvišja. Vendar bo za tako trgovanje treba spremeniti poslovne modele proizvajalcev, porabnikov in dobaviteljev energije. Te nove poslovne modele tudi preizkušamo v projektu.
Bi slovenske družbe lahko prenovile slovenska omrežja v pametna?
Marinšek: Bi. Dobra pa je tudi neposredna tuja investicija, kar je precej lažje doseči. Logistika akterjev je bolj jasna, tudi tveganje države je manjše. Edina težava je, če so to investicije v infrastrukturo, Slovenci pri tem ne dobimo nič dodane vrednosti. Rad navedem primer Teša 6, ki ima krasno tehnologijo.
Vendar je pri Tešu 5 slovenska industrija sodelovala približno 45-odstotno, pri Tešu 6 pa le 20-odstotno. Koliko je bila dodana vrednost tega dela? Nekaj nad 20.000 evrov. Povprečje v slovenski industriji je več kot 40.000 evrov, pa še to ni veliko, Inea bi želela vsaj 100.000, pa nimamo toliko, smo pa bistveno višje kot 40.000 evrov. Pomembno pri tem je, da dejansko živimo od dodane vrednosti, ne od BDP.
Vindišar: Projekt Goflex traja tri leta, distributerji pa so se zavezali, da bodo infrastrukturo vzdrževali vsaj še dve leti po koncu projekta. S svojim denarjem. Tako bomo imeli tri predstavitvene sobe. Zelo smo izbirali primerne poslovne partnerje. Povratne informacije v Sloveniji niso bile take. Poleg tega 70 odstotkov projekta Goflex krije EU. Pri nas je podpora za take projekte bistveno manjša. Za del te tehnologije smo namreč dobili pečat odličnosti, a je tu sofinanciranje projektov vsaj dvakrat manjše.
Ne bi bilo koristno, če bi Slovenija bolj podpirala demonstracijske projekte?
Marinšek: Uvajanje nove tehnologije je bistveno bolj zapleteno kot sledenje drugim. Vendar pa je tudi dodana vrednost bistveno različna. Če si zadaj, delaš z nižjo dodano vrednostjo. Če je to sistemsko, si v skupini držav s podpovprečno dodano vrednostjo. Če hočeš it gor, moraš sistemsko politiko nastaviti drugače.
Vindišar: Po drugi strani pa v Sloveniji nimamo težav z obnovljivimi viri, ker jih nimamo. Ko so bili Japonci prvič tu, so vprašali, koliko električnih mrkov imamo na dan, teden in mesec. Ko smo rekli, da nobenega, a da se spomnimo enega lani na Vrhniki, so skoraj spakirali kovčke in šli. Hoteli so namreč pripeljati vse tehnologije za nadzor omrežja, baterije in vse drugo.
Kaj je še koristnega v projektu?
Marinšek: Ena od stvari, za katero mislimo, da je prebojna, je finančni okvir za naložbe. Vsi smo lahko porabniki in proizvajalci energije, v tujini prosumerji. Nabrali bi radi koalicijo za dinamično oblikovanje cen. Osnova za cene je zdaj tarifni sistem, ki je v redu, ni pa občutljiv na lokalne in trenutne razmere. Če se težave rešujejo lokalno, jih lahko rešuješ z našimi rešitvami, ki so nizkocenovne, če jih rešuješ centralno, pa moraš računati na gradnjo velikih novih elektrarn, poleg tega je treba energijo prenašati po daljnovodih.
Pri tem investicije v glavnem padejo na velika podjetja in države. Veliki prenosni vodi pa so kot naložba v Teš 6. Pri razpršenih virih pa v sistem vlagajo večinoma zasebniki. V Sloveniji tega še ne razumemo najbolje. To bi moral biti pomemben del slovenske razvojne politike, kako vključiti slovenski kapital v naložbe. Gledati bi bilo treba razumsko in celovito. Treba je vedeti, od česa živimo mi in od česa živijo Francozi ali Nemci.
Vindišar: Priložnost za Goflex je skupnost Goflex, zagovorniki povsod. Absolutno so v to skupnost vabljeni tudi slovenski igralci. Podlaga so namreč regulatorni predpisi. Eno podjetje spremembe ne more doseči, to lahko doseže skupnost. Skupnost, ki pravi, da je dinamično oblikovanje cen sistem uspešnega obvladovanja cilja omrežij 100-odstotnih obnovljivih virov energije. Obzorje podpira tudi take projekte.
