Sodna bitka upraviteljev SCT

Stečajni upravitelj propadlega gradbinca Leon Benigar Tošič je na prvi stopnji izgubil pol milijona evrov težko tožbo zoper predhodnico Majdo Šantl.

Objavljeno
06. januar 2016 16.23
Nejc Gole
Nejc Gole

Ljubljana – Ljubljansko okrožno sodišče je zavrnilo dobrega pol milijona evrov visok tožbeni zahtevek stečajnega upravitelja SCT Leona Benigarja Tošiča zoper nekdanjo prisilno upraviteljico propadlega gradbenega velikana Majdo Šantl. Sodba še ni pravnomočna, saj se je Benigar Tošič menda pritožil.

Leon Benigar Tošič je Majdo Šantl tožil zaradi domnevne hude malomarnosti, ob njej pa tudi Zavarovalnico Triglav, saj je imela Šantlova pri tej sklenjeno kolektivno polico za zavarovanje odgovornosti iz naslova opravljanja poslov upravitelja v insolvenčnih postopkih. Zavarovalnico je tožil za pol milijona evrov - zavarovanje odgovornosti upraviteljev po polici je namreč omejeno na ta znesek – Majdo Šantl pa za preostalih 22.000 evrov.

Prvostopenjsko sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo, izhaja iz sodbe ljubljanskega okrožnega sodišča. Benigar Tošič se je na odločitev sodišča po naših neuradnih informacijah pritožil, zato ta še ni pravnomočna.

Predhodnici očita hudo malomarnost

Stečajni upravitelj SCT je Šantlovo tožil zaradi treh izplačil SCT na njeno hčerinsko družbo SCT Asfalti v skupni vrednosti 522.000 evrov, ki jih SCT ni nikoli dobil nazaj. Upraviteljica se je s plačili strinjala, čeprav ni šlo za tekoče stroške poslovanja, s tem pa so bili oškodovani upniki SCT, je pred sodiščem zatrjevala odvetnica SCT Špela Mesesnel. Pri tem so se sklicevali na nakazila na podlagi sedmih pogodb o odstopu, in sicer s KRB odvetniško družbo, SD Projektom, Sintalom, z Magisonom, Bodočnostjo Maribor, Zavarovalnico Triglav in Viator & Vektorjem. S tem naj bi se preferiralo določene upnike pred ostalimi.

Leon Benigar Tošič je v tožbi prepričan, da se je upraviteljica pri podaji bianco soglasij za posredovanje plačilnih nalogov bankam morala zavedati, da s tem najmanj dovoljuje prenos sredstev iz računov družbe v prisilni poravnavi komur koli, kar pomeni, da je ravnala najmanj s hudo malomarnostjo. Naloga upravitelja je namreč, da skrbno pregleda temelj vsake finančne transakcije, da ne pride do oškodovanja upnikov.

Sodišče: SCT je plačal tekoče stroške

Vendar je sodišče v sodbi zaključilo, da Šantlova ni kršila insolvenčne zakonodaje in da ne držijo navedbe SCT v stečaju, da naj bi Šantlova kot prisilna upraviteljica vnaprej dajala bianco soglasja za prenakazila iz transakcijskega računa SCT na račun SCT Asfaltov in to na podlagi domnevno fiktivnih pogodb: »Prav tako tožeča stranka ni z ničemer dokazala, da ji je v vtoževani višini nastala škoda, ker bi se naj v višini plačanega zneska družbi SCT Asfalti zmanjšalo njeno premoženje. Šlo je za plačilo tekočih poslov, katerih presoja smotrnosti pa je bila na strani upravi, ne pa na strani upraviteljice.«

Po pregledu dokazov in zaslišanju prič se je sodišče strinjalo z navedbami Šantlove, da je pri teh nakazilih šlo za plačilo tekočih poslov. Družba SCT Asfalti je namreč bila v tem času znotraj koncerna SCT bolj ali manj edina, ki je normalno delala, zato je bilo dogovorjeno, da hčerinska družba nekoč največjega slovenskega gradbenega podjetja zaključi gradbišča in plača izvajalce.

Nakazila so bila zato namenjena plačilu varovanja, zavarovanja in podaljšanja registracije vozil, kratkoročnih obveznosti do dobaviteljev ter plačilu svetovalnim družbam SD Projekt Staneta Droljca in Magison Milana Škofa, znanima tudi kot svetovalcema še dveh propadlih gradbenih družb Vegrada in Cestnega podjetja Maribor.

Droljc je po mnenju sodišča izčrpno pojasnil, katere ključne službe je družba SD Projekt poplačala s prejetim zneskom 113.535 evrov: »Brez plačila delavcem v službi informatike, računovodstva, nenazadnje brez varovanja pač nobeno podjetje ne more delovati. Vse naštete službe so bile potrebne, da so se lahko zaključevali projekti preko družbe SCT Asfalti.«

Prisilna upraviteljica se je pri odobravanju predlogov za plačila odločala na podlagi odločitev vodstva SCT o prioritetnem plačevanju, je ugotovilo sodišče, saj ima upravitelj v prisilni poravnavi le nadzorno vlogo. Po navedbah Šantlove je soglasje dajala k plačilom, ki jih je predlagala likvidnostna komisija SCT, in sicer le za tekoče stroške, ne pa za obveznosti izpred začetka prisilne poravnave.

Razrešena zaradi prodaje računalnikov

Spomnimo, Majda Šantl je bila prisilna upraviteljica SCT dobre štiri mesece do svoje razrešitve. Sodišče jo je razrešilo zaradi podpisa aneksa o podaljšanju poroštva družbi ISC München in prodaje računalnikov, k čemur upniški odbor in sodišče nista dala soglasja. Šantlova je na sodišču dejala, da je bila prepričana, da bo družba zahtevala soglasje sodišča, česar niso storili, ampak je računalničar brez njenega obvestila objavil, da lahko vsi delavci kupijo računalnike. Šantlovo je nasledil Leon Benigar Tošič.