Strategija lastnika je papirnici pisana na kožo

Ljubljana – Količevo Karton je ena redkih tovarn papirniške dejavnosti, ki je v Sloveniji uspela obdržati proizvodnjo in je pri tem uspešna. Vsako leto proizvedejo 240.000 ton premaznih kartonov, ki jih v najrazličnejšo embalažo predelajo v 70 državah po svetu. Branko Rožič, ki družbo vodi že 19 let, je prejel nagrado Manager leta, ki jo podeljuje Združenje Manager.

Kako sprejemate priznanje stanovskih kolegov?

Nagrade sem vesel. Predstavlja priznanje za moje delo, delo mojih sodelavcev, za rezultate papirnice Količevo Karton in seveda tudi za vlogo lastnikov v tej papirnici.

Združenje je v obrazložitvi nagrade poudarilo, da ste prišli v podjetje v težavah in že v prvem letu začeli poslovati z dobičkom. Samo v zadnjih nekaj letih ste močno povečali izvoz, predvsem pa dodano vrednost dvignila nad 100.000 evrov na zaposlenega. Kakšna je pot do tega uspeha?

To je res. V letu 1995, ko sem prišel v papirnico, je bila globoko v izgubi, v letu 1996 pa smo že naredili preboj v pozitivno poslovanje. Tega nismo zapustili do današnjih dni. V papirnici kot procesni industriji je vedno tako, da je dejavnikov, ki vplivajo na poslovanje, zelo veliko. Predvsem so to produktivnost, stroškovna učinkovitost, tehnologija, nenazadnje produktna ustreznost na globalnem trgu. Mi smo takoj začeli z ustreznimi aktivnostmi in zadeve peljali v vseh smereh pozitivno.

Nekatere druge tovarne iz papirniške branže so v tem času propadle. Kakšen drugačen odgovor na izzive trga je našla papirnica Količevo?

Po odgovor se je treba vrniti v začetek 90. let. Takrat so bile papirnice v hudi stiski, ker so bile močno vpete v bivšo Jugoslavijo. Nekatere ustreznega preboja niso bile sposobne, naša papirnica se je že v letu 1992 privatizirala preko strateškega partnerja, prišla je v italijansko lastništvo. To je pomagalo, da ni padla v stečaj. Kasneje so se lastniki spremenili. Sedanji, avstrijski kocern Mayr-Melnhof, ki je tu že 16 let, pa ima strategijo, ki je pisana na kožo naši papirnici.

Kakšna pa so pričakovanja lastnika do obrata v Sloveniji?

Pričakovanja lastnikov so vedno visoka, katerikoli to so. Imamo strateškega lastnika, smo pomemben del koncerna, ki ima svoje tovarne v Evropi, proizvajajo pa podoben produkt. Razvoj koncerna je opredeljen na način, ki je optimalen glede na dane razmere na trgu in potenciale, ki jih posamezne papirnice imajo. Tu Količevo ne kotira slabo.

Kako je voditi podjetje, ki ima jasnega strateškega lastnika z vizijo?

Nedvomno je to bistveno lažje, to moram jasno povedati. Stabilno lastništvo, z jasno, pošteno vizijo lastnika postavljam celo na prvo mesto na področju korporativnega upravljanja. Resnično.

Kako potem gledate na slovensko gospodarstvo, ki je v velikem delu ponovno v procesu lastniškega prestrukturiranja? Kaj bi se moralo zgoditi, da se bo upravljanje podjetij izboljšalo?

Tisto, kar je posredno ali neposredno v državnem lastništvu, mora postati učinkovitejše. Tako pa bo postalo, ko politika ne bo več imela gospodarstva za del plena, kot ga je imela do sedaj. Ni nujno, da je samo zasebni lastnik učinkovit. Po svetu so primeri, ki kažejo, da ni tako. Pri nas pa je očitno res, da je samo zasebni lastnik učinkovitejši od države, še posebej, če je tujec. Pa ne vidim razloga, da tudi državno lastništvo ne bi moglo omogočati učinkovitega korporativnega upravljanja. Stvar ljudi, ki zadeve vodijo in organizirajo, je, ali je upravljanje ustrezno ali ne.

Vidite v Sloveniji pozitivno prihodnost?

Vidim, ampak brez tega, da se vsi skupaj začnemo spreminjati pozitivno, pač ne bo preboja, sprememb. Na nek način se kažejo nastavki, da bi do tega lahko prišlo, zato ne gledam tako črno.

V zadnjem času je veliko prahu dvignil Mercator, ki ga je prevzel tekmec iz soseščine. Iz česa po vaše izvirajo strahovi in nasprotovanja v javnosti, da bi velika podjetja privatizirali tako, da jih prevzamejo tuji lastniki?

Ne vem, najbrž gre za zaskrbljenost, strah pred drugačno, bolj trdo, bolj neusmiljeno organiziranostjo, tudi odpuščanjem, kot pa je veljalo do sedaj v organiziranosti, ki jo ljudje dojemajo kot sprejemljivo. Mogoče je del resnice tudi v tem.

Kakšne so izkušnje v vašem podjetju, je res bolj strogo?

Koncepti, ki jih imamo na Količevem, so koncepti koncerna, ki je naš lastnik. Ta načela niso nikoli bila bistveno neskladna z našim dojemanjem posla. Tu smo imeli srečo, tako da je bila komplementarnost dosežena. Je pa res, da so urejenost, disciplina, odgovornost med osnovnimi pričakovanji. Tu ni odprtih prostorov.

Kako pomemno je za uspešno poslovanje Količevega okolje, ki vam ga nudi koncern in kje je tu vloga Slovenije in njenih makroekonomskih razmer?

V vsakem primeru je slovensko okolje tisto temeljno, ki mora fukcionirati, da podjetje lahko normalno deluje. To je predpogoj. Za razvoj, za poslovno pozicioniranje na globalnem trgu v daljšem obdobju pa je seveda koncernsko okolje tisto, ki determinira dinamiko. Zadnjih deset let dosežemo na slovenskem trgu okrog desetin svojih prihodkov. Tudi če se na tem trgu nekaj zelo hudega zgodi, to Količevega ne bo zamajalo. Drugače pa je, če ne bi funkcionirali država, prometni in energetski tokovi. Tu je vloga Slovenije odločilna.

Kaj pa stroški dela, ki so tudi zelo vroče vprašanje?

Stroški dela so seveda nižji kot v zahodnih državah, vendar je treba reči, da smo na Količevem v vseh teh časih, od leta 2007, ko se je rast končala, pa do danes stalno povečevali plače. Beležimo povprečno 5-odstotno letno rast bruto plač. V tem smislu naš zaposleni ni čutil krize, ki je bila značilna za veliko dejavnosti.

Tudi zaposlujete?

Stalno povečujemo število zaposlenih, po približno pet ljudi letno. V zadnjih petih letih smo število zaposlenih povečali za 10 odstotkov. Tudi davčne obremenitve, ki so pri srednjih vodilnih in strokovnih kadrih res visoke, za nas niso bistveni element odločitve. Če strokovnjaka rabimo, ga zaposlimo. Smo kapitalsko intezivna industrija in nam to nekoliko olajša položaj.

Letos res kaže, da Slovenija beleži gospodarsko rast. Ocenjujete, da se kriza končuje?

Prezgodaj reči. Vesel sem podatkov, ki sedaj prihajajo in napovedi, ki so pozitvne. Je pa treba potrpeti in počakati, da mine celo letos, skupaj s sezonskimi nizanji. Izvozniki še kar nekako dobivamo zagon. Glaven prispevek je tu, dobro je tudi, da se je pričela povečevati tudi osebna poraba. So pa še vedno prešibke naložbe v opremo in to ni najboljši znak.