Strategija za upravljanje državnih milijard na enoletni preizkušnji

Ta mesec smo dobili prvo strategijo upravljanja približno 12 milijard evrov vrednih neposrednih in posrednih kapitalskih naložb države. Dokument, ki prinaša smernice za delo Slovenskega državnega holdinga (SDH), je bil v prvotni različici med politiki in v velikem delu javnosti pozitivno ocenjen, nato pa je v koalicijskem usklajevalnem situ doživel veliko kompromisnih sprememb in bil sprejet brez širšega političnega soglasja, zgolj s podporo koalicije. Še več, strategija celo vzbuja zelo kontroverzne občutke: tisti z bolj liberalnimi pogledi menijo, da pomeni ustavitev privatizacije, skrajni levičarji, pa da prinaša razprodajo državnega premoženja.

Sedem ciljev

Strategija upravljanja, ki ugotavlja, da imamo v Sloveniji v primerjavi z drugimi državami OECD nadpovprečen delež državnega lastništva in da družbe v pretežni državni lasti izkazujejo nižjo uspešnost poslovanja, vsebuje sedem ciljev. Prvi je uresničevanje strateških razvojnih ciljev skladno s sektorskimi strategijami in drugimi razvojnimi dokumenti države. Drugi cilj je dvig kulture korporativnega upravljanja državnih družb, ki je bilo po splošnem prepričanju politike in strokovne javnosti v preteklih letih slabo. Država naj bi na področju korporativnega upravljanja postala celo zgled. Z upravljanjem je povezan tudi višji donos kapitala. Po prvih ocenah je donos na kapital v državnih družbah lani znašal 1,4 odstotka, brez bank pa 3,9 odstotka. Skladno s strategijo naj bi do leta 2020 povprečen donos državnih naložb na kapital dosegel osem odstotkov.

Eden od ciljev je tudi učinkovitejše razpolaganje z naložbami. Ta predvideva, da je pomemben cilj prodaj kupnina, ki se pretežno porabi za odplačilo dolgov države, desetina pa se nameni na demografski sklad. Vendar, kot je razvidno iz strategije, doseganje čim večje kupnine ne more biti edini cilj prodaje, ampak je treba družbam zagotoviti odgovorne lastnike, ki bodo lahko zagotavljali dolgoročen in uspešen razvoj družb. Je pa bila prav predvidena poraba kupnine zgolj za odplačilo dolgov države deležna določenih kritik, saj mnogi menijo, da bi vsaj del tega denarja lahko namenili za razvojne projekte, ki bi prinesli multiplikativne učinke, kot je denimo to storila Poljska.

Sprejeta strategija še predvideva, da mora SDH pred razpolaganjem z naložbami preveriti interes za notranje lastništvo zaposlenih. Strategija govori tudi o premišljenem pridobivanju naložb, za kar pa bo SDH moral pridobiti soglasje vlade.

Šesti cilj je spodbujanje uvrščanja državnih družb na organizirani trg vrednostnih papirjev. Tiste s tržno kapitalizacijo do 300 milijonov evrov naj bi se uvrščale na Ljubljansko borzo, tiste z več kot milijardno tržno kapitalizacijo pa na mednarodne kapitalske trge. Zadnji cilj je ustanovitev demografskega sklada, v katerega naj bi se po zakonu o SDH preoblikovala Kapitalska družba.

Razvrščanje naložb

Ključni del strategije je tako imenovana klasifikacija naložb (glej tabelo). Ta je državne naložbe razdelila na strateške, kjer naj bi država poleg ekonomskih izpolnjevala tudi razvojne in druge cilje ter v njih obdržala vsaj polovični delež lastništva. Druga skupina so pomembne naložbe, kjer naj bi država ohranila vsaj četrtinski delež in tako zagotovila ohranitev razvojnih komponent v Sloveniji. Vlada si je za pet podjetij iz te skupine NLB, Savo, Krko, Pozavarovalnico Sava in Petrol umislila tudi prepoved koncentracije lastništva zasebnih lastnikov prek državnega deleža, a kot kažejo pravna mnenja, bo to, razen v primeru NLB, kjer je država edina lastnica, težko uresničljivo. Za tovrstno spremembo statuta je na skupščini namreč potrebna dvetretjinska podpora.

Portfeljske naložbe bodo v celoti lahko na prodaj. Mednje je koalicija uvrstila 42 od skupaj 91 državnih naložb, a to je le 14 odstotkov kapitala, kar pomeni, da je po vrednosti večina naložb strateških (24) in pomembnih (21).

Prav pri klasifikaciji je bilo največ interesov in prostora za koalicijska kupčkanja. Tako je Desus dosegel, da je Zavarovalnica Triglav strateška naložba in da ne bosta na prodaj ne delež, ki ga ima v Triglavu pokojninska blagajna, ne delež SDH. V razvrstitvi je še nekaj nelogičnosti, kot je uvrstitev Save med pomembne naložbe zaradi njenih hotelskih zmogljivosti, čeprav ji slaba banka ob podpori vlade to zdaj poskuša zaseči. Prav tako ni jasno, zakaj na so na podlagi izdelanih meril Terme Čatež končale v portfeljskih, Terme Olimia pa med pomembnimi naložbami. Pa tudi, zakaj je Perutnina Ptuj, kjer ima Kad le slabih deset odstotkov delnic in nobenega upravljavskega vpliva, družba pa je povrhu še na prodaj, pomembna naložba.

Pri tem razvrščanju je posebno med politiki nastalo nerazumevanje, kaj pomeni strateška in kaj pomembna naložba. V strategiji je namreč jasno napisano, da SDH nima nobene obveznosti pridobivati dodatnih delnic, če posamezni deleži v teh naložbah ne dosegajo minimalnih deležev. Poleg tega je treba poudariti, da bo SDH načrt, kaj sploh še bo na prodaj, poleg že sprejetega seznama 15 podjetij, opredelil šele v letnem načrtu upravljanja, ki pa ga mora potrditi še vlada.

Družbe naj bodo donosnejše

»Ta strategija je neka podlaga. Težko je reči, da je slaba, še težje pa, da je dobra,« pravi nekdanji prvi nadzornik Slovenske odškodninske družbe in uspešen podjetnik Otmar Zorn. Meni, da je dobro, da je strategija sprejeta, saj bo omogočala bolj pregledno delo v prihodnje. Bolj kot to, kam je uvrščeno kakšno podjetje, se mu zdi pomembno izboljšanje donosnosti državnih družb. Postavljeni cilj osem odstotkov do leta 2020 donosa se mu zdi prenizek. Ciljni donos bi moral po njegovih besedah povprečno takoj znašati deset odstotkov: »Če bi to postavili, potem se direktorji ne bi imeli časa ukvarjati s politiko, ampak bi se morali bolj posvetiti poslovanju in razvoju.« Zorn meni, da so nižji donosi v interesu tistih, ki se v teh družbah napajajo. »Če bi državna podjetja dobro poslovala, ne bi nikomur padalo na pamet, da bi jih prodajal,« pravi.

Ekonomist Boštjan Ložar ugotavlja, da bo na koncu pomembna praktična izvedba te strategije. Tudi njemu pa se zdi pomembna donosnost državnih družb. »Ciljni donosi so glede na to, kar se je doslej dogajalo, gotovo visoki in pri tem bo treba vsebinsko nekaj spremeniti v poslovnih modelih in vodenju, da se bodo ti donosi povečali. Če pa bi naredili primerjave s tujimi dobrimi podjetji, so ti cilji popolnoma normalni,« pojasnjuje. Ložar pravi, da glede na to, kako so državna podjetja zdaj upravljana, ni nič narobe, če se jih proda. »Težava pa je, da so to večinoma slabo upravljana podjetja, ki se jih prodaja po slabih cenah,« dodaja.

Čez leto dni revizija

Čeprav je strategija nastajala več mesecev in je vlada z njenim sprejetjem zakonski rok zamudila za skoraj leto dni, pa kot kaže, na koncu tudi v koaliciji niso povsem zadovoljni z dokumentom, saj so večkrat priznali, da ni idealen. In lahko se zgodi, da se bomo čez leto dni spet ukvarjali z njegovo vsebino. Koalicija je namreč v ta dokument vključila določilo, da vlada v letu dni od sprejetja strategije upravljanja opravi njeno revizijo in v primeru spremenjenih gospodarskih in drugih okoliščin državnemu zboru predlaga v sprejetje njene spremembe oziroma novo strategijo.