Subvencije EMO Orodjarni poniknile

Celje – EMO Orodjarna je po navedbah sindikata Skei in nekaterih zaposlenih pol leta neupravičeno prejemala subvencije za delavce na čakanju, čeprav so ti vseskozi prihajali v službo. Družba je v ta namen dobila 145.000 evrov in še 20.000 za domnevno prav tako sporno izobraževanje. Primož Škerl

»Zaposleni so nas opozorili, da so vseskozi prihajali na delo in sploh niso imeli kakšne krize, saj da je podjetje celo zaposlovalo,« opozarja Mirko Hirci, sekretar regijske organizacije sindikata Skei. Zaposleni, ki želijo ostati neimenovani, pravijo, da so morali sproti izpolnjevati obrazce o napotitvi na čakanje, med katerim so se morali petino časa izobraževati, za kar je družba prejela še dodatne subvencije. Skeiu se zdi sporna tudi napotitev Emovega orodjarja ali strugarja na izobraževanje o poslovnem pogajanju, načinih prodaje in marketinških prijemih. »Delavci niso mogli dobiti niti izpisa delovnih ur, saj je podjetje prepovedalo izdajo teh dokumentov, zato sumimo, da gre za dvojne evidence,« pravi Hirci, ki je napake našel tudi pri obračunavanju povračil potnih stroškov in prehrane. »Dolžni smo opozoriti, kajti gre za grobo kršitev in zlorabo javnih sredstev. Nekdo se je z javnim denarjem bržčas okoristil.«

Medtem ko Skei nima podatka, koliko sredstev je prejela EMO Orodjarna, so z ministrstva za delo, družino in socialne zadeve prek republiškega zavoda za zaposlovanje sporočili, da je družba dobila 145.290 evrov subvencij za čakanje za 74 delavcev in dodatnih 20.206 evrov za izobraževanje 69 delavcev. »Podjetje ni zavezano k predložitvi dokazila o načinu porabe sredstev, temveč k predložitvi končnih poročil, s katerimi zagotavlja izpolnitev vseh pogodbenih obveznosti. O domnevno nenamensko porabljenem denarju zavod nima informacij. Predlagamo, da se anonimni prijavitelji obrnejo na območni zavod, ki je bil izvajalec ukrepa in je pristojen za vprašanja te vrste. Če bo ugotovil kršitev ali nenamensko porabo, bo od delodajalca zahteval vračilo.« Podjetja, ki so nameravala ohraniti delovno silo za obdobje po krizi, so pred vstopom v shemo namreč sklenila pogodbe z območnimi zavodi, ob predložitvi programov in dokazil o prejemkih.

Celjski orodjarji imajo nekoliko drugačne podatke od ministrstva in zavoda. Stanko Stepišnik pravi, da je podjetje v okviru zakona o delnem povračilu stroškov usposabljanja delavcev na začasnem čakanju prejelo 157.712 evrov, usposabljanj se je udeleževalo približno 70 zaposlenih. »Vsi stroški so enojno vodeni na ločenem stroškovnem mestu. Eno izmed izobraževanj je bilo iz marketinga na temo marketinški prijemi in poslovna tveganja. Vsi, ki so se izobraževali, so redno prihajali v službo in niso bili na čakanju, dokumentacija je urejena in shranjena na sedežu podjetja.« Opozoril sindikata o zlorabi javnih sredstev in okoriščanju Stepišnik ni izrecno zanikal, je pa pozdravil takratni vladni ukrep, ki da je pripomogel k večji usposobljenosti zaposlenih, konkurenčni sposobnosti podjetja s 180 delavci in višji dodani vrednosti.

Vprašanja in neznanke o domnevnih nepravilnostih v EMO Orodjarni ostajajo, zato Mirko Hirci napoveduje, da bo največjega regijskega štipenditorja, ki se lahko pohvali s kar 95-odstotnim izvozom na najzahtevnejše trge, prijavil pristojnemu inšpektoratu. Stepišnikovo ravnanje se mu zdi nesprejemljivo tudi zato, ker da se je nekdanji direktor v podjetju – ko so v javnost pricurljali podatki – nemudoma lotil iskanja »izdajalcev«, kot poslanec pa na državni ravni kroji usodo vseh državljanov.