Suverenost na področju hrane smo izgubili

Statistični podatki kažejo, da se je uvoz hrane in prehrambenih izdelkov s Hrvaške izjemno povečal, kaj je po vašem mnenju glavni razlog?

Povečan uvoz hrane s Hrvaške je posledica več dejstev. Gotovo je najpomembnejše, da se je zgodila integragija sistema Agrokor - Mercator. Hrvaški kapital je pri nas v zadnjih letih izvedel dva velika prevzema v agroindustriji. Prvi je bil Droga Kolinska, drugi pa Žito. Tako imamo v agroživilstvu, vključno s trgovino, zdaj tri velike sisteme, ki so v lasti hrvaškega kapitala, kar seveda močno vpliva na trgovino oziroma blagovno menjavo med državama.

Drugo, prav tako pomembno dejstvo pa je, da Hrvaška država agroživilski sektor vidi kot strateški sektor. Zato tam vladna politika nedvomno veliko bolj podpira živilsko-predelovalno industrijo, kot jo podpira politika v Sloveniji.

Ali še imamo relevantne oziroma dovolj velike pridelovalce in predelovalce, ki bi jih bilo sploh vredno podpreti s strani države.

Absolutno jih imamo. Slovenija daje v kmetijski sektor kar veliko denarja, a so cilji te politike napačno usmerjeni. Niso namreč usmerjeni v smer povečevanja konkurenčnosti, pač pa je prvotni cilj ohranjanje socialnega statusa na podeželju, usmerjeni smo v podpiranje nekih mikro zgodb, predelavo na kmetijah in podobno, kar je sicer super, a gre le za male, butične zgodbe. Hkrati pa nam celotni gabariti prehranske zgodbe polzijo iz rok. Naš fokus je napačen in rezultat je viden v trgovinski bilanci, ki jo omenjate. Hrvaška, Srbija in še kdo pa zavestno investira v velike steberne sisteme, ki seveda lahko ubranijo nacionalno suverenost na področju hrane in so hkrati tudi izvozno usmerjeni. V ozadju gre za bitko, kdo bo dominiral na agroživilskem trgu na Balkanu oziroma v srednji Evropi. Slovenija je pred leti imela močno pozicijo in desetletja nazaj smo bili dominantna država v upravljanju agroživilske verige, potem pa smo 20 let nazaj na tem področju zategnili ročno zavoro. Zdaj se navdušujemo nad nekimi mikro zgodbami, ki so prvenstveno namenjeni dekoriranju agroživilske zgodbe, ne pa podpori sistema kot takšnega.

Kdo so glavni dobavitelji hrane Sloveniji?

Uvoz rdečega mesa je že deset let standardna domena Nemčije in Avstrije, z Madžarske pride največ puranjega mesa in tudi nekaj piščančjega. S Hrvaške uvažamo predvsem svinjsko meso, čeprav je Hrvaška dejansko neto uvoznik mesa, kar pomeni, da ga uvaža, da lahko izvaža k nam. S prevzemom Mercatorja se je povečal predvsem uvoz predelenaga mesa, najbolj mletega in mesa v kockah. ki se ga porabi predvsem za prodajo pod trgovskimi znamkami.

Kupec dobi občutek, da je na Mercatorjevih policah na voljo predvsem hrvaško blago, oni pa trdijo, da je delež slovenskih dobaviteljev bolj ali manj enak.

Pri tem se gredo besedne igrice. Če rečejo, da se število slovenskih dobaviteljev ne zmanjšuje, to drži, število je sicer enako, vendar ti dobavitelji hkrati zmanjšujejo količino svojih dobavljenih izdelkov. Trgovci prav tako zavajajo, da imajo slovenske dobavitelje, dejansko pa gre pri tem pogosto tudi za uvoznike, ki so slovensko podjetje oziroma gre za predstavništvo hrvaškega podjetja v Sloveniji. To je besedna igra, da ne rečem kaj gršega.

Varuh prehranske verige napoveduje za prihodnje leto analizo dejanskega stanja na trgovskih policah. Kaj bo pokazala?

Ne vem, kako bo to naredil, želim mu veliko sreče pri tem, ne vem pa, kako bo zadevo medotološko zastavil. Za dejanski posnetek stanja so namreč potrebne resne študije.