Tiskane izdaje
Ljubljana – Celjski podjetnik Mirko Tuš si je pri bankah izpogajal še tri mesece časa za dogovor o finančnem prestrukturiranju, s katerim poskuša sanirati in rešiti svoj trgovski imperij.
Vse kaže, da Mirku Tušu v osnovnem zakonskem roku ne bo uspelo prepričati bank v sanacijo svojega trgovskega imperija. Iz več virov smo namreč izvedeli, da je Tuš banke upnice že sredi septembra zaprosil za podaljšanje roka za pripravo programa preventivnega prestrukturiranja, za katerega imajo partnerji (dolžnik Tuš in banke) običajno od pet do osem mesecev časa.
Osnovni rok za potrditev dogovora o preventivnem prestrukturiranju (ta je namenjen iskanju dogovora s finančnimi upniki, drugi upniki, na primer dobavitelji, pa vanj načeloma niso vključeni) holdinga Tuš poteče konec oktobra, torej čez nekaj dni, vendar naj bi banke na svojih kreditnih odborih že sprejele načelno odločitev o procesnem podaljšanju pogajanj o finančnem prestrukturiranju za dodatne tri mesece, kot omogoča tudi zakon, je slišati neuradno.
Našo informacijo so včeraj popoldan potrdili tudi v Tušu: »Sklenitev dogovora o finančnem prestrukturiranju je predvidena znotraj zakonsko opredeljenega časovnega okvirja, ki ga skladno z zakonsko možnostjo in v soglasju z bankami podaljšujemo.«
Naporen sogovornik bank
To pomeni, da se bo na bančnih hodnikih vsaj do konca januarja odločalo o sanaciji trgovskega imperija. Eden od neimenovanih bankirjev je včeraj poudaril, da bankam kaj drugega kot, da pristanejo na podaljšanje roka, pravzaprav ne preostane. »Postopek finančnega prestrukturiranja je treba pripeljati do konca; ali bo do konca pogajanj prišlo do resnega prestrukturiranja holdinga Tuš in v kakšni obliki, pa v tem hipu še ni mogoče reči,« je stanje na osi upnice-Mirko Tuš opisal eden od naših sogovornikov iz bančnih krogov.
Izjava med vrsticami nakazuje, kje tiči vzrok za dolgotrajna pogajanja o sanaciji holdinga. Medtem, ko je trgovec po eni strani prezadolžen (po neuradnih informacijah naj bi imel po prodaji Tušmobila do bank še vedno za 370 do 380 milijonov evrov dolga), je hkrati še vedno dovolj likviden (ima redne prilive na račun) in hkrati preveč povezan z lokalnim okoljem in dobavitelji, da bi ga banke čez noč poslale v stečaj. V tem je mogoče poiskati tudi logično razlago, zakaj je Mirko Tuš s svojimi svetovalci (eden od njih je nekdanji finančni minister Uroš Čufer) bankam predlagal sanacijo dolgov v okviru postopka preventivnega prestrukturiranja.
Medtem, ko postopek prisilne poravnave pomeni, da je za dolžnika že nastopilo stanje insolventnosti (da je torej plačilno nesposoben in ne more odplačevati svojih dolgov), se pri preventivnem prestrukturiranju predvideva, da insolventnost še ni nastopila ter, da je mogoče odpraviti vzroke, zaradi katerih obstaja verjetnost, da bo dolžnik v letu dni postal insolventen. Predpogoj zato je, da dolžnik predstavi dovolj realen načrt prihodnjega poslovanja in odplačevanja dolgov, da ga lahko na svojih kreditnih odborih zagovarjajo in potrdijo tudi upnice.
Po neuradnih informacijah naj bi Tuš bankam predlagal tudi podaljšanje roka za odplačevanje milijonskih dolgov, česar pa v holdingu, kamor smo poslali več vprašanj – tudi to, kakšne varovalke bodo bankam ponudili za vzdrževanje sprejemljive zadolženosti – ne komentirajo. Največja neznanka ta hip je, kaj vse lahko Tuš še ponudi bankam v zameno za nov reprogram dolgov, saj je s prodajo Tušmobila bolj ali manj izčrpal možnosti za hitra poplačila milijonskih dolgov do bank. Nekatere med njimi, denimo Gorenjska banka, so medtem že začele testirati teren za prodajo terjatev do holdinga Tuš. Ta se je za zdaj edina od upnic odločila za prodajo terjatev na transparenten način prek javnega razpisa; ponudila je za dobrih 31 milijonov evrov zavarovanih terjatev. Pričakovati je, da se bo za takšno potezo v prihodnjih mesecih odločila še katera od domačih bank, saj jih je več že napovedalo, da bodo iskale kupce za svoje terjatve.
Začne in konča se z donosom
Pomenljivo je tudi, da Tuš še vedno ni objavil revidiranega poslovnega poročila za leto 2014, in tako vsaj javnost nima vpogleda v osnove, na katerih tečejo pogajanja z bankami. Poznavalci menijo, da rezultati ne bodo bistveno drugačni kot leto prej, morda kvečjemu slabši, zadolženost pa ostaja podobna. Ključni problem Tuša je namreč skromen donos. Medtem ko je še pred leti Tuš ustvaril okoli 50 milijonov EBITDA, je ta zdaj bistveno nižji. Upada pa tudi realna vrednost nepremičnin.
Družba je vredna precej manj kot ima obveznosti, zato je logično, da brez odpisa dolga (konverzije v kapital) holdinga ne bo mogoče rešiti. Pri tem bi postala problematična razmerja med bankami, odprla pa bi se dilema, ali bi morali svoj del bremena prevzeti tudi dobavitelji. Z njimi je namreč treba ravnati posebej v rokavicah, saj trgovec ne sme zakockati njihovega zaupanja, sicer trgovanje zastane.
Prodaja terjatev (zgodila se bo le, če bodo banke privolile v dovolj velik diskont) se kaže kot najboljši izhod za upnice, perspektivna pa bi bila tudi za dolžnika – če bi v lastništvo vstopil kak večji trgovec iz tujine. Tega sicer žal (še) ni na obzorju.
