Tiskane izdaje
Ljubljana – Vse makroekonomske napovedi za prihodnje leto so ugodne in vzbujajo optimizem. Gospodarska rast se bo nadaljevala, prav tako padanje števila brezposelnih. Rast BDP poganja predvsem izvoz in delno tudi domača potrošnja; ker pa je dogajanje v slovenskem gospodarstvu izrazito odvisno od dogajanja v tujini, je jasno, da lahko to ob morebitnem prehladu ekonomij naših najpomembnejših gospodarskih partneric hudo zboli in potem se utegnejo zdaj ugodni kazalniki naenkrat obrniti navzdol.
Z gospodarsko rastjo se povečuje tudi povpraševanje po delavcih, s tem pa so povezane omejitve podjetij pri iskanju usposobljenega kadra, kar bo seveda prineslo dodaten pritisk na rast plač. Upoštevajoč dejstvo, da našo konkurenčnost določa tudi strošek delovne sile, bo najverjetneje ne glede na pritiske po povišanju plač njihova rast ostala skladna s produktivnostjo, napovedujejo v vladnem uradu za makroekonomske analize in razvoj. To pa bržkone ne bo držalo za plače v javnem sektorju, kjer sindikati že grozijo s stavko.
Politična stranka Levica sicer meni, da slovenski razvojni model vse bolj temelji na nizkih plačah in izžemanju delavcev ter prekariatu, zaradi katerega naj bi se v resnici zniževala stopnja nezaposlenosti, in poziva k redefiniciji oziroma povišanju minimalne plače.
Pritiski na stroške dela so seveda stalnica. Ključno vprašanje pa je, kdaj bodo ti povečani pritiski vplivali tudi na inflacijo. Ekonomist Veljko Bole predvideva, da se to ne bo zgodilo še kakšno leto ali leto in pol.
»Pritiski stroškov dela so bili vse do zadnjih dveh četrtletij letos negativni, razen v obdobju Zujfa, medtem ko so v tem letu za malenkost presegli nič in so enaki kot v evroobmočju. Slovenija je trenutno, podobno kot evroobmočje, po dinamiki stroškov dela približno tam, kjer je bila tik pred letom 2005. Stopnja brezposelnosti okoli petih odstotkov pa je tista točka, pri kateri je pričakovati, da bi prišlo do nenadnega hitrega pospeševanja stroškov dela,« meni sogovornik.
Prav zaradi bližine teh potencialnih sprememb mora zdaj ekonomska politika pozorno spremljati dogajanje, še zlasti zaradi najnovejših dodatnih pritiskov na povišanje plač. Ti namreč lahko hitro povzročijo posledice, podobne tistim katastrofalnim, še opozarja Bole, do katerih je leta 2006 pripeljala davčna reforma: znižanje davkov so, kljub že sicer zelo hitri gospodarski rasti, »teoretično« (tako na zbornici kot mnogi ekonomisti) zagovarjali s povečano produktivnostjo, dejansko pa je takoj zatem prišlo do skokovitega povečanja stroškov dela (plač) in nato močnega pospeševanja inflacije
