Tiskane izdaje
Ljubljana – Bo ideja o ustanovitvi zadruge Tuš Coop, trenutno ena najbolj vročih zgodb v domači živilskopredelovalni in prehrambeni branži dobila žegen premierja Mira Cerjarja in se nekoč v prihodnosti iz vladnega kabineta preselila tudi v realnost in vsakdan slovenskega potrošnika? Vsaj na prvo vprašanje bomo odgovor dobili kmalu, predvidoma že v začetku prihodnjega tedna, napoveduje oče projekta in državni sekretar v kabinetu predsednika vlade Tadej Slapnik.
Z idejo potrošniške zadruge Tuš se bo predvidoma v prihodnjih dneh znova ukvarjal tudi premier Miro Cerar, ki še čaka odzive nekaterih svojih ministrov, denimo ministra za finance Dušana Mramorja in ministra za kmetijstvo Dejana Židana, ki bosta s projektom seznanjena v tem tednu, pravi Tadej Slapnik. Ko bodo znani odzivi članov vlade, bo Cerar skupaj z ministrom za gospodarstvo Zdravkom Počivalškom (ki je tudi naročnik elaborata) sprejel odločitev o nadaljevanju projekta.
»Končna odločitev bo predvidoma znana v začetku prihodnjega tedna. Če bo sprejeta odločitev za nadaljevanje projekta, bomo študijo v naslednjem koraku predstavili še drugim deležnikom, tudi bankam upnicam,« napoveduje Slapnik.
Tušu teče voda v grlo
Čeprav je podpora predsednika vlade in pristojnih ministrov za oblikovanje potrošniške zadruge še kako dobrodošla, pa bo za morebitno nadaljevanje projekta Tuš Coop še precej bolj ključno, kaj si o tem mislijo banke upnice. Usoda tretjega največjega trgovca je namreč v celoti odvisna od volje bank, do katerih ima Tuš po neuradnih informacijah za kar 380 milijonov evrov dolga.
»Iskreno, bankirji ne razmišljamo o zadrugi, ker se ukvarjamo predvsem z zapleteno proceduro odločanja o reprogramu posojil Tušu,« je te dni razlagal eden od bankirjev. Banke naj bi načeloma že privolile v reprogram dolgov do leta 2018, a menda ne brezpogojno, saj je neuradno slišati, da želijo upnice tudi svojega prokurista, ki bi v imenu bank bedel nad Tuševim poslovanjem.
Ali to drži, pri bankah ni bilo mogoče preveriti, velja pa opozoriti, da Tušu že teče voda v grlo, saj ima na voljo le še slabih deset dni (do konca prihodnjega tedna), da sodišču predloži usklajen in podpisan načrt preventivnega prestrukturiranja.
Hkrati naj bi banke že pripravile tudi podlago za morebitno novo podaljšanje posojil Tušu do leta 2020; kar nakazuje, da se tudi banke zavedajo, da v zgolj dveh letih ne bo mogoče sanirati previsoke zadolženosti tretjega največjega domačega trgovca.
Najprej reprogram, potem boj za prodajo terjatev?
A tudi če bodo banke dale Tušu nov odpustek in se tako izognile najslabšemu scenariju, to še ni zadosten pogoj za oblikovanje zadruge Tuš Coop. Eden od predpogojev za vlaganje v zadrugo je namreč sanirano podjetje, kar pa Engrotuš oziroma njegov 100-odstotni lastnik holding Tuš ni. Kakšen je torej načrt v ozadju, za katerim v imenu slovenske živilskopredelovalne industrije stojita tudi predsednik vlade in minister za gospodarstvo?
Neuradno je slišati, da je eden od možnih scenarijev takšen: ker je verjetno, da bodo banke po sprejetem dogovoru o reprogramu posojil Tušu začele iskati kupca za njegove terjatve (neuradno je slišati, da naj bi na mizi že imele ponudbe tujih skladov za odkup terjatev s 70-odstotnim diskontom), naj bi snovalci ideje o zadružništvu preigravali pravzaprav podobno idejo – o ustanovitvi posebnega finančnega sklada, ki bi z določenim diskontom odkupil terjatve bank do Mirka Tuša.
Lastnik sklada bi bila lahko katera od bank ali denimo vabljene mednarodne finančne ustanove, kot so Evropska banka za obnovo in razvoj (EBRD), Evropska investicijska banka (EIB) ali drugi možni finančni partnerji. Ko bi sklad odkupil terjatve Tuša do bank ali bi banke konvertirale terjatve v lastništvo sklada, bi (teoretično) dobili finančno sanirano podjetje in s tem tudi podlago za nadaljnje dogovore z vsemi drugimi deležniki, ki bi jih zanimalo sodelovanje v zadrugi; tudi dobavitelji, potrošniki itn.
S takšnim načrtom pa bi se vlada izognila tudi očitkom o političnem vpletanju in reševanju zasebnega podjetja, kar je danes eden od najbolj glasnih očitkov proti zadrugi.
Vsaj za zdaj se banke v pogajanjih s Tušem sicer niso odločile za možnost delnega odpisa ali konverzijo dolga v Tuš holding, kar je po svoje logično. Če bi se banke namreč že v tej fazi odločile za odpise svojih terjatev, bi s tem največ pridobil Mirko Tuš, ki je še vedno edini lastnik trgovskega holdinga. Na podoben način – s konverzijo terjatev v lastništvo – se je denimo reševal kranjski Merkur, kjer pa v igri ni bilo zasebnega kapitala kot v primeru Tuša.
Kopica pomislekov
Predstavitev študije je odprla kopico vprašanj, na katera sta poskušala odgovoriti sekretar Slapnik in (so)avtor študije dr. Bogomir Kovač. Verodostojnost take zamisli je načel že obupani poskus iz sredine leta 2014, ko je sekretar Slapnik s Slovenskim forumom za socialno podjetništvo poskušal rešiti Mercator iz rok Ivice Todorića – tik pred zaključkom posla s konzorcijem prodajalcev.
Na javnem posvetu o možnostih alternativnega odkupa Mercatorja in prednostih zadružništva so tudi ministri, ekonomisti, gospodarstveniki, sindikalisti ... ves dan zlivali žolč na prodajalce Mercatorja, prodaja pa se je vseeno zgodila, saj je pobuda prišla absolutno prepozno.
Tokrat je pobudnik ubral resnejši pristop, podprl ga je s strokovno ekspertizo, a je ta kljub vsemu trčila ob nekaj neovrgljivih dejstev, ki ne govorijo vprid realnosti ponujenega scenarija. Na primer:
– Slovenci nimamo odnosa do zadružništva, razen v kmetijstvu ni razvito.
– Slovenski potrošnik ni zvest enemu trgovcu, ampak kupuje tam, kjer je ceneje, v nezvestobi je v evropskem vrhu, saj kupuje v povprečju pri petih trgovcih.
– Že sami avtorji v študiji priznavajo, »da je več primerov, ko se kooperativni sektor rešuje s pomočjo zasebnih kapitalskih prijemov, zelo redki ali izjemni pa so primeri, ko finančno ali poslovno prestrukturiranje zasebnega sektorja rešujemo s pomočjo kooperativ.«
– V tujini so zadruge rasle organsko, počasi, z majhnimi vložki, ne pa iz podjetja, ki mu grozi stečaj.
– Podatki o tekočem poslovanju in za leto 2014, ki naj bi bili slabi, še vedno niso objavljeni in vsaj javnost – potrošniki, ki naj bi postali člani zadruge – ne vedo, v kaj bi se spustili. Prazaprav slutijo polomijo.
Podobni pomisleki prihajajo od vsepovsod. Ekonomist Jože Mencinger, sicer prvi zagovornik nacionalnega interesa, pravi, da je scenarij preoblikovanja teoretično možen, problematično pa se mu zdi »začeti tako na veliko«.
Vzporednico potegne s takoimenovanim socialnim podjetništvom. Temu smo bili pravzaprav najbliže s samoupravljanjem. To smo popolnoma uničili, zdaj pa bi radi imeli socialno podjetništvo, se zgraža Mencinger. A to ne more nastati čez noč. V projektu preoblikovanja Tuša v potrošniško-dobaviteljsko zadrugo ekonomista skrbi, kako bodo pobudniki prepričali 200.000 potrošnikov, posebej potem, ko so se opekli z nakupom delnic NKBM.
Poskusili smo izvedeti tudi, ali so preoblikovanju naklonjeni dobavitelji, vendar očitno v cehu, v Zbornici kmetijskih in živilskih podjetij pri GZS še niso uskladili stališč.
