Tiskane izdaje
Ljubljana – Ustavno sodišče je za lastnike T-2 organ in edino upanje, da jih zaščiti pred plenjenjem, legitimno krajo, do česar bi pripeljal zrežiran stečaj nad v zadnjih letih uspešno telekomunikacijsko družbo. Jurij Krč, ki je skozi povezana družinska podjetja lastnik, je prepričan, da bi T-2 po stečaju pristal v rokah konkurenta, ki mu bo dala prednost DUTB.
Glavni izvršni direktor DUTB Torbjörn Månsson (v Delovem Svetu kapitala, 28. avgusta letos) trdi, da lastniki T-2 »ne čutijo dolžnosti, da vrnejo posojilo, odkar obstaja pravna možnost za izpodbijanje zavarovanj«. DUTB pa naj bi s prodajo dobila veliko več denarja, kot če bi čakala na poplačilo v daljni prihodnosti. Do prodaje pa žal, pravi Månsson, lahko pride le s stečajem.
Kaj je s temi nesrečnimi zavarovanji?
NLB leta 2007 očitno ni zavarovala posojila v višini 120 milijonov evrov, ki ga je kot agent sindikata bank dala takratni T-2 za gradnjo omrežja.
Prav vaša podjetja so takrat gradila to omrežje.
Res je, za to smo specializirani. Že pred tem smo gradili optična omrežja, za T-2 pa smo zgradili, trdim, najsodobnejše optično omrežje v Evropi. Lastnik T-2 je bil takrat Zvon Ena Holding (poslej Zvon, op. a.)
T-2 je torej imel posojilo, vas pa ni plačeval?
Nekaj je plačal, večine pa ne. T-2 namreč že takrat ni dobil na svoj račun celotnega zneska 120 milijonskega posojila, ampak je šlo 45 milijonov evrov neznano kam. To bi bilo res zanimivo izvedeti. Za gradnjo omrežja je šlo le 49 milijonov evrov, za opremo in licence 21 milijonov in za medomrežne povezave z operaterji 5 milijonov evrov.
Kdo je bil direktor T-2?
Takrat je bil direktor Matevž Turk, ki je tesno sodeloval z Miranom Krambergerjem, ki je bil po odhodu s Telekoma Slovenije idejni vodja T-2. Kasneje je T-2 poskušal rešiti Uroš Rožič, a imam občutek, da so si v Zvonu želeli, da bi projekt propadel. Mi pa še sedaj ni jasno, zakaj.
Težko je verjeti, da posojilo ni bilo zavarovano.
Res je to težko verjeti, ampak je to dejstvo. Zavarovan je bil približno slab odstotek. Po pogodbi naj bi bilo posojilo zavarovano z zastavno pravico, vendar so nepremičnine in omrežje ter oprema le v manjši meri vpisane v zemljiško knjigo in v ustrezen register pri Ajpes.
Kako ste se lotili reševanja družbe T-2?
Leta 2010 se je začel postopek prisilne poravnave, a mu je nasprotoval Telekom Slovenije, ki je zahteval stečaj T-2, saj ga je očitno želel spraviti s trga. Začetek prisilne poravnave se je tako zavlekel za osem mesecev in končal konec februarja 2012. Upniki smo iskali rešitev, 23 nas je izrazilo namero za konverzijo terjatev v kapital, česar pa Zvon ni dovolil. Upniški odbor je nato sklical skupščino, kjer smo se odločili za dokapitalizacijo z denarnimi vložki. To možnost so imeli vsi lastniki in upniki, a se ne Zvon ne NLB za to nista odločila.
Koliko denarja je bilo vplačanega?
Denar je vplačalo šest upnikov, tudi naša Gratel in Lokainvest, ki sta vplačala nekaj manj kot pol milijona evrov. Poleg tega sta se še obvezala, da bosta po zaključku prisilne poravnave svoje terjatve pretvorila v kapital družbe, s čemer smo poleg odpisov terjatev v višini 56 odstotkov razbremenili T-2 še za 37 milijonov evrov. Po pravnomočnosti prisilne poravnave je Garnol istega leta T-2 dokapitaliziral s skoraj 18 milijoni evrov in postal večinski lastnik.
Od kod ves ta denar?
Ko sem bil star dvajset let, smo ustanovili družinsko podjetje, ki še danes deluje na področju gradbeništva. Kasneje pa smo ustanovili še druga podjetja, ki so bila vsa leta zelo uspešna. Ko je T-2 prišel v krizo, smo ga z vsemi podjetji reševali, istočasno pa smo reševali tudi svoje podizvajalce. Zato smo prodali tudi nepremičnine v svoji lasti, blok v Kranju s 130 stanovanji, ves denar pa je šel v reševanje projekta. V T-2 sem vseskozi verjel, ker gre za perspektivno družbo. Poleg tega pa me je takrat poklical član uprave NLB Slavko Jamnik in mi dejal, da se projekt ne sme ustaviti, saj naj bi NLB T-2 odobrila nov kredit v višini 80 milijonov evrov. Tega kredita nato ni nikoli bilo in so nas vse pustili na cedilu.
Kakšen je plan poplačila ostalih upnikov?
Navadni upniki z izvršljivim naslovom bodo dobili 15,3 milijona evrov leta 2021.
Koliko je teh upnikov, kdo so?
Nekaj sto, gre za ponudnike televizijskih programov, medoperaterske storitve, tudi Telekom Slovenije je med upniki.
Ločitvena upnika pa sta dva?
Da. Smart.com je imel za 6 milijonov evrov zastavne pravice nad denarnimi sredstvi in ga je T-2 poplačal v letu 2012. NLB pa je skladno s prisilno poravnavo definiran kot ločitveni upnik v ocenjeni višini 55 milijonov evrov, navadni upnik pa v višini 70 milijonov evrov.
To je torej denar, ki naj bi ga dobila NLB s prodajo premoženja. Kdaj so začeli s prodajo?
Mi smo prišli v T-2 šele z zaključkom prisilne poravnave. NLB je začela z izvršilnim postopkom januarja 2013, a premoženja, razen treh kletnih prostorov v Ljubljani in 2022 kosov opreme, sodni izvršitelj ni mogel prodati, ker ni bilo ustrezno zastavljeno (zavarovano). Oprema je še vedno shranjena, nedotaknjena in neprodana.
Kakšna je vrednost tega, kar bi se le dalo prodati?
Cenilci so ocenili vrednost na 700.000 evrov.
Če prav razumem, je potem postala NLB navadna upnica?
Načeloma, vendar se še ne ve v kakšni višini, ker izvršilni postopek še ni končan in se ne ve, koliko denarja bo dobila v polni vrednosti in koliko v višini 44 odstotkov, kolikor ji pripada po prisilni poravnavi. Tudi pravno mnenje, ki smo ga naročili pri Nini Plavšak je bilo tako: najprej prodaja zastavljenega premoženja, razliko pa se potem izplača pod enakimi pogoji kot ostalim upnikom, 44 odstotkov, leta 2021.
Dejansko bi NLB na ta način dobila okrog 55 milijonov evrov. Ste se o problemu z NLB kaj pogovarjali?
Seveda, dogovarjali smo se, kako se bodo poplačali, prišel je sodni izvršitelj in začel postopek, potem pa se je nenadoma vse ustavilo. Lani aprila je NLB svoje terjatve prenesla na DUTB. Tudi z njimi smo se pogovarjali. Imeli smo štiri sestanke, a smo ob prihodu z drugega izvedeli, da so že naslednji dan po prvem sestanku vložili zahtevo za stečaj. Kakšna je to morala, da zariješ sogovorniku nož v hrbet? Oni prisilne poravnave sploh ne priznavajo.
Stečaj je bil potem septembra lani potrjen in novembra preklican?
DUTB je zahteval prednostno poplačilo iz denarnih sredstev, a mi ga po predhodnih sklepih sodišča nismo smeli poplačati, saj bi tako oškodovali ostale upnike. Ločitveni upniki, torej DUTB, pa bi se morali najprej poplačati iz zastavljenega premoženja. DUTB je zahteval in na okrožnem sodišču dosegel začetek stečajnega postopka, češ da T-2 nič ne plačuje. Višje sodišče je sprejelo naše dokaze in stečajni postopek razveljavilo. DUTB živi v prepričanju, da je ločitveni upnik, kar v resnici ni. Zato je njihova zahteva za začetek stečaja protipravna. DUTB je s svojimi podzavarovanimi terjatvami s špekulacijo, da imajo več zavarovanega, kot je v resnici, na sodišču dosegla stečaj T-2.
Letos je sledila nova zahteva za stečaj?
Ki jo je sodišče junija zavrnilo, saj je ugotovilo, da je T-2 izvajal vse potrebne ukrepe predvidene v načrtu finančnega prestrukturiranja, čemur je pritrdila tudi sodna izvedenka ekonomsko-finančne stroke Viktorija Vehovec.
Vendar DUTB ni odnehal?
Julija se je ob sklicevanju na zakonsko novelo, ki je bila sprejeta po zaključku prisilne poravnave, torej gre za retroaktivno delovanje zakona, pritožil na višje sodišče. Skrajno neobičajno in nedopustno je, da je sodišče čez noč in brez razloga spremenilo senat, o čemer ne lastnikov in ne T-2 niso obvestili, sicer bi se na to pritožili in zahtevali izločitev sodnice. S tem nam je bila kršena ustavna pravica do zagotovljenega enakega varstva pravic in poštenega sojenja. Zanimivo je, da je višje sodišče, ki je zasedalo sredi poletja, odločilo v osmih delovnih dneh od vložitve pritožbe DUTB in to povsem drugače kot pol leta prej ter spet začelo stečajni postopek in odvzelo vsa redna in izredna pravna sredstva.
Zanimiva so tudi strokovna stališča Nine Plavšak. Leta 2012 je trdila, da mora T-2 ločitvenega upnika poplačati izključno iz prodaje zavarovanega premoženja, za preostalo razliko pa ta postane navadni upnik, v letu 2015 pa v mnenju, ki ga je pripravila za DUTB trdi, da ga mora T-2 ne glede na zavarovanje poplačati iz katerega koli premoženja.
Pred začetkom stečajnega postopka ste pričakovali Ebitda v višini skoraj 19 milijonov evrov, sedaj so pričakovanja pri 17 milijonih evrov. Z enoletnim Ebitda bi lahko poplačali navadne upnike, s triletnim pa tudi tistih 55 milijonov evrov za DUTB?
Tako je. Vendar hoče DUTB denar takoj in pri tem želi prikriti napake in malomarnost bankirjev, sedaj zato špekulira in zavaja javnost. Načrt finančnega prestrukturiranja izpolnjujemo in ne vidimo nobenih težav. Napake NLB in Zvona želijo prenesti na nas, ki smo kopali jarke in polagali kable. Ne vem, zakaj DUTB misli, da nihče v Sloveniji ni opazil, da dela za znanega kupca in hoče z razlastitvijo nas, odgovornih lastnikov, po ugodni likvidacijski ceni hitro prodati T-2. DUTB uničuje dobra slovenska podjetja. Žal je tako, da če ne poslušaš DUTB, greš v stečaj. Če pa jih poslušaš, kršiš zakonodajo in greš v zapor.
