Tiskane izdaje
Slovenski državni holding (SDH) je od poletja podprl prodajo še treh državnih podjetij, s čimer nadaljuje uresničevanje privatizacijskega seznama, pripravil pa je že tudi nov načrt prodaj. Svetovalec za prevzeme in združitve v UniCredit Bank Sergej Požar ugotavlja, da si je Slovenija s tem vendarle povrnila zaupanje vlagateljev.
SDH je v zadnjih dveh letih prodal osem družb, kar nekaj jih je tudi Družba za upravljanje terjatev bank. Kako ocenjujete dosedanje privatizacijske postopke? Vemo, da je bila Slovenija v preteklosti do njih zelo zadržana.
V zadnjih petnajstih letih je bilo narejenih veliko seznamov podjetij za prodajo, vendar se te nato niso uresničile. Po dolgem času je bil narejen privatizacijski seznam, ki ga je politika upoštevala. Gotovo bi lahko rekel, da je ta seznam 15 oziroma 16 podjetij, če k temu prištejemo še Letriko, pozitiven in da je to tisto, kar so tuji vlagatelji podprli. Prodanih je bilo osem družb, nekatere prodaje še potekajo, nekaj družb pač ni bilo prodanih, ampak to je realnost. Prodaja je namreč odvisna tudi od povpraševanja in drugih deležnikov poleg države.
V preteklosti smo prodajne postopke večkrat začeli in jih nato ustavili, spomnimo se samo devetkratne prodaje Mercatorja, zaradi česar smo v očeh vlagateljev postali nekredibilna država. Se je to zdaj spremenilo? Se zanimanje za naložbe v Sloveniji povečuje?
Da, to je posledica uresničevanja tega seznama. Vlagatelji temu najprej niso verjeli, zato je vlada naredila predstavitve po državah, katere družbe bodo na prodaj. Telekom Slovenije ni bil prodan – tega ne bi želel komentirati, ker smo bili v postopek vpleteni –, a tudi Srbija ga ni prodala. Očitno se ti dve državi enako težko ločita od svojih telekomov, ki sta še edini državna v regiji.
Kako pa ocenjujete same prodajne postopke državnih družb? Vemo, da je bilo veliko nasprotovanja privatizaciji in da so na vsak postopek letele kritike o nepravilnostih.
O postopkih, v katerih smo sodelovali, lahko rečem, da so bili vodeni profesionalno. In to je pomembno. Eno je, da imamo seznam, drugo pa je, da prodajalec izbere primerne svetovalce in da se postopek vodi profesionalno. O večini teh večjih prodaj lahko rečem, da so bile vodene profesionalno, na koncu je podjetje lahko kupil najboljši ponudnik. Kot osebo, ki se ukvarja s tem prodajami in nakupi podjetij, me marsikaj preseneča. V Sloveniji včasih v javnost pridejo informacije, še preden zanje izvedo vpletene osebe.
V Sloveniji je preveč špekulacij in »javnost« želi preveč informacij, kar pa za postopke preprosto ni dobro. Velik del tistega, kar se piše, preprosto ni res. Država ima svoje postopke, transparentno izbira svetovalce in tako so izvedeni tudi postopki. Državnega podjetja danes ni mogoče prodati kar tako pod mizo, na podlagi ene ponudbe. In tako je tudi prav.
Se torej premikamo v smeri poslovnih praks, ki lahko zagotovijo, da je špekulacij manj?
Špekulacije niso izraz postopka, ampak posledica določenih interesov. In dokler bodo interesi tako različni in tako izraziti ter dokler bomo državno lastnino obravnavali kot družbeno, bodo špekulacije tudi tako zelo izrazite. Poleg kupcev in zaposlenih, ki so običajni in upravičeni deležniki v postopku prodaje, je pri nas še milijon drugih interesov.
Ena zadnjih privatizacijskih zgodb je Paloma, v katero bo, kot vse kaže, lastniško vstopil poljski Abris Capital. Tik pred dokapitalizacijsko skupščino Palome pa se je v igro vrnil slovaški Eco Invest z višjo ponudbo. Je to običajna poslovna praksa v postopkih, ki trajajo več mesecev, in ali so takšni ponudniki sploh resni?
Naloga svetovalca je, da v takih primerih preveri, ali je to res zavezujoča ponudba in ali je to resen kupec ali ne. Svetovalci vemo, kdo so kupci v regiji in kako se odzivajo. Prodajni postopki se izvajajo več mesecev in vlagatelji lahko izrazijo svoj interes na poseben način, odvisno od njihove strategije. Če se odločijo, da bodo delovali po načelu presenečenja, jim tega ni mogoče preprečiti, seveda v okviru legitimnih postopkov. Pri prodaji državnih družb, pa se je treba držati določenih rokov in predpisov. Vprašanje pa je, kakšne namene ima vlagatelj, ki da ponudbo v zadnjem trenutku (ne govorim konkretno), ali je resen kupec ali pa je njegov namen miniranje postopka. Svetovalci so zato, da to presodijo.
Pred vrati je dokapitalizacija Adrie Airways, v kateri bo sodelovala tudi država, temu pa bo sledila prodaja družbe. Ali je smiselno, da država v podjetja v težavah najprej vlaga denar in se nato lastniško umakne? V Adrii bo država zdaj dobila veliko manj kupnine, kot bo vanjo vložila z dokapitalizacijo.
Menim, da bi bilo to bolje prepustiti zasebnemu kapitalu. To, da država najprej vstopi s kapitalom v družbo in nato čez nekaj časa družbo proda, je to, kar poslušamo že nekaj let za različne družbe, ne le za Adrio.
Obstaja pa več razlogov, da vrednost podjetja lahko postane negativna, z dokapitalizacijo države se podjetje sicer reši in pripravi na poznejšo prodajo. Razlika med vloženo dokapitalizacijo in prejeto kupnino je strošek reševanja družbe. Koliko bi bila Adria vredna čez tri leta, če se ne bo prodala? Tudi za nekatera podjetja, ki so bila v zadnjem obdobju dokapitalizirana, so si določeni krogi prizadevali, da bi družbe najprej dokapitalizirala država in šele nato zasebniki. Na srečo imamo evropsko zakonodajo, ki državo pri tem omejuje. Še posebno v primeru nestrateških naložb.
Menim, da bi morali zasebni kapital pritegniti v čim več podjetij. Ne govorim, da bi morala država prodati vse naložbe, a bi se morala umakniti iz čim več manjših naložb, saj bi bilo potem tudi upravljanje lažje. Če primerjam letni načrt upravljanja SDH s privatizacijskim seznamom, ki je bil sprejet pred dvema letoma, na letošnjem privatizacijskem seznamu ni večjih družb, razen NLB, Geoplina in KDD ter primerov prestrukturiranja, kot so Cimos ter Unior, ki sta ostala še s prejšnjega seznama, vse drugo so majhna podjetja oziroma manjši deleži.
To pomeni, da v prihodnjem obdobju večjih privatizacijskih zgodb, razen NLB, ni mogoče pričakovati?
Privatizacijskih zgodb najbrž res ne, razen v bančništvu: končati se morata postopka NKBM in Gorenjske banke, na prodaj pa bosta tudi NLB in nato še Abanka. V zavarovalništvu, kot je mogoče razumeti vlado, ni mogoče pričakovati lastniških sprememb. Sicer pa poleg privatizacije več lastniških sprememb lahko pričakujemo zaradi prestrukturiranja podjetij. Vprašanje pa je, kaj storiti z energetiko.
To je vedno kočljivo vprašanje, poleg tega so te naložbe opredeljene kot strateške.
Seveda je kočljivo vprašanje, po drugi stani pa energetika potrebuje vlaganja, saj gre za infrastrukturo. Lepo jih je imeti v domači lasti, vendar je treba tudi vlagati v njihov razvoj. Marsikaj bi lahko naredili, da bi zagotovili razvoj. Ne obstaja namreč le pristop prodaje večinskega deleža enemu strategu. Ker so na dolžniški strani možnosti omejene, bo treba razmišljati tudi o tem, če bomo želeli razvoj.
Kakšne rešitve imate v mislih? Javno ponudbo delnic (IPO), razpršeno lastništvo ...?
IPO je le način za vstop na kapitalski trg za doseganje razpršenega lastništva na eni strani ter kupnine za lastnike predvsem pri finančnih vlagateljih. Vprašanje je, kolikšen delež lastništva želimo prodati. Obstajajo namreč različni finančni skladi, ki so pripravljeni biti tudi manjšinski lastniki.
Eden večjih prodajnih zalogajev bo NLB, v kateri naj bi država do konca leta 2017 obdržala le še četrtinski delež. Strategija upravljanja trenutno predvideva umik države prek IPO, lastništvo pa bi moralo biti razpršeno in ne višje od državnega, kar pa po mnenju tako NLB kot SDH pomeni veliko omejitev. Se strinjate z njimi?
Odgovoril bom zelo na splošno. Vsak lastnik si izbere način, o katerem meni, da je zanj najprimernejši. V primeru NLB je ta način politično najbolj korekten in izpolnjuje določene cilje. Se pa tudi strinjam, da je treba imeti odprte vse možnosti. Ni namreč zagotovila, da bodo vlagatelji na kapitalskih trgih tukaj, ko bomo hoteli na borzi prodati delnice NLB.
Že ob prodaji NKBM smo lahko večkrat slišali, da danes ni lahko prodati banke. Je to res? Še posebno če vemo, koliko smo vanje ob sanaciji vložili in bi to hoteli nekako povrniti.
Vprašanje je, kdaj so dobri časi za prodajo banke. Če gledamo nazaj, bi lahko rekli, da je to bilo leta 2002, ampak takrat nismo hoteli prodati NKBM. Očitno nikoli ne bo pravi trenutek. Lahko pa se vprašamo, koliko bo še treba v banko vložiti davkoplačevalskega denarja v prihodnje, kljub temu da je zdaj v redu.
Ali torej ne smemo imeti previsokih pričakovanj glede kupnine za NLB?
NLB je po tržnem deležu vodilna banka v državi in to ima svoje prednosti, zato zanjo pričakujem ustrezen interes.
Tudi Telekom Slovenije bi v preteklosti že lahko prodali. Lanska prodaja se je končala neuspešno, vendar te družbe ni na letošnjem prodajnem seznamu, saj jo hoče SDH prej prestrukturirati. Je to smiselno ali se nam lahko zgodi, da bomo za to družbo v novem poskusu na koncu iztržili še manj?
Težko komentiram konkretno. Treba se je vprašati, kaj je tisto, kar bi lahko zvišalo ceno. Dvomim, da bi to lahko bilo zgolj prestrukturiranje, to omogoča le ohranjanje vrednosti. Treba je upoštevati, da družba potrebuje določena vlaganja v infrastrukturo. Vprašanje pa je, ali se lastnikom po letu dni izplača ponoviti postopek, razen če bi prišel nekdo s precej višjo ceno. Tudi v Srbiji so ustavili postopek in prav tako sklenili, da bodo sami prestrukturirali družbo.
Slovenija je med državami vzhodne Evrope veljala za najuspešnejšo, širila se je na druge jugovzhodne trge. Zdaj pa se nam dogaja, da vlagatelji iz vzhodne Evrope in nekdanje Jugoslavije prevzemajo naša podjetja (denimo Žito, Paloma, Adria Airways Tehnika …). Ali so nas te države torej na tem področju prehitele?
Težko govorimo, da so nas prehitele države. Res pa je, da so se v teh državah oblikovali določeni progresivni lastniki kapitala. Srbski Nektar je, denimo, kupil našo dobro blagovno znamko Fructal, Atlantic Grupa pa Drogo Kolinsko. S tem sta obe družbi naredili preskok v lastni filozofiji. To pomeni, da imajo določena podjetja v regiji in njihovi lastniki vizijo, kaj želijo, in tudi strategijo, kako to doseči.
Slovenska podjetja so bila na začetku zelo aktivna pri nakupih v regiji. Žal se je izkazalo, da niso izvedla dovolj konsolidacije znotraj lastnih skupin, in ko se je rast ustavila, so ostali stroški iz dobrih časov in čakanje na boljše čase.
Strateško gledano so slovenska podjetja v slabšem položaju, kot so bila na začetku. Zasebni kapital iz drugih držav je veliko bolj strateško usmerjen, ima vizijo in kupuje podjetja iz različnih sektorjev. Mislim, da bi morala slovenska podjetja razmisliti, kako si z naložbami, ki jih imajo v tujini, med sabo lahko pomagajo. Da bi določene naložbe, kjer se podvajajo, konsolidirala.
Spet gre za problem slabega sodelovanja in skupnega nastopa na tujih trgih.
Tako je. Včasih gre celo za podjetja v državni ali delni državni lasti.
V Sloveniji smo na splošno bolj naklonjeni tako imenovanim strateškim lastnikom, ker v njih vidimo zagotovilo za stalnost in razvoj podjetja, ki je na prodaj. Ampak v zadnjem času je med kupci vse več skladov zasebnega kapitala. Ali to pomeni, da za stratege naše družbe preprosto niso zanimive?
Naše družbe so zanimive za strateške kupce, ne nazadnje je bila Letrika prodana družbi Mahle, Aerodrom Fraportu, Mercator Agrokorju, Pivovarna Laško Hainekenu ter Radenska Kofoli, če naveden le nekaj transakcij. Skladi zasebnega kapitala so v regiji aktivni že več časa, vendar jim do pred kratkim ni uspelo konkurirati strateškim investitorjem.
Denarja je v svetu prek teh skladov zelo veliko, zato so začeli veliko bolj agresivno iskati naložbe. Slovenija se je v tem času stabilizirala, zato se je tudi povečalo zanimanje zanjo. Poleg tega sklade pogosto zanimajo podjetja, ki jih je treba prestrukturirati. Sklad najame ljudi, ki družbo prestrukturirajo, tako da je potem zanimiva za strateške kupce in jo lahko dražje prodajo.
Za ta podjetja pa to pomeni, da bodo šla če nekaj let spet v prodajo, o kateri pa vemo, da je vendarle stresen proces za družbo.
Ta postopek je naporen, predvsem v fazi priprave podatkov, ki so potrebni pri prodaji. Sklad zasebnega kapitala bo prav gotovo poskrbel, da bodo takšni podatki vedno na voljo tako, da ob naslednji prodaji ne bo večjih pretresov.
