»Vlada dela dobro, a to premalo jasno pove«

Ljubljana − »Čeprav so vladne politike dobre, je občutek menedžerjev v Sloveniji negativen. Mislim, da morate to spremeniti, se počutiti ponosne, da ste Slovenci,« je včeraj povedal Arturo Bris, predsednik centra za konkurenčnost pri inštitutu IMD, ki izračunava indeks mednarodne konkurenčnosti.

Bris, ki je nastopil na konferenci FDI Summit Slovenia 2105, se je odzval na kritike, da je Slovenija na lestvici konkurenčnosti IMD, kjer je letos zasedla 49. mesto med 61 ocenjenimi državami, neupravičeno nizko.

»Ocena je sestavljena iz merljivih spremenljivk, ki so večinoma makroekonomski podatki, in subjektivnih ocen, ki jih dajo anketirani menedžerji. Slovenija se na primer zelo dobro odreže pri infrastrukturi in usposobljenosti ljudi, glavni neučinkovitosti pa se skrivata v delovanju zasebnega in javnega sektorja – predvsem je med njima premalo sodelovanja. Najbolj opazno pa je, da so slovenski menedžerji zelo pesimistični. Če bi bilo mnenje direktorjev v skladu s tem, kar kažejo realni kazalniki o gospodarstvu, bi bila lahko uvrstitev Slovenije na lestvici IMD tudi za 12 mest boljša,« je prepričan Bris.

Dodatna težava pa je, da ima pesimizem lahko realne posledice. »Če direktorji niso optimistični, ne vlagajo, ne odpirajo novih delovnih mest. Tudi tuji vlagatelji opazujejo, kaj počnejo domači, in potem tudi oni ne investirajo,« je opozoril sogovornik.

Pravite, da je uvrstitev posameznh držav na lestvicah konkurenčnosti relativna, da rang ni pomemben. Zakaj?

Uvrstitev sama po sebi kaže samo relativne spremembe. Države je zelo težko primerjati na tej podlagi. Za Slovenijo je bistveno, da ima dobre osnove za dolgoročno konkurenčnost. Na konkurenčnost namreč ne smemo gledati kot na prizadevanje za nižje stroške, nižje plače, kar bi omogočilo hitro povečanje izvoza, pač pa gre za sposobnost nacije, da vzdržuje dolgoročno ustvarjanje nove vrednosti, delovnih mest in kakovosti življenja. Visoka raven izobrazbe in infrastrukture v Sloveniji so v resnici dobra izhodišča. Problemi, ki jih vidimo, pa so še vedno nekatere vladne politike, ki jih je treba izboljšati, predvsem pa povezava med javnim in zasebnim sektorjem.

Poudarili ste, da zasebni sektor pogosto ne zaupa vladi in javnemu sektorju. V čem je problem?

Javni in zasebni sektor lahko delujeta skupaj, ko gre za strateška vprašanja. Slovenija se s strategijo pametne specializacije odloča za digitalno zeleno ekonomijo. To je treba narediti. Okrepiti morate stične točke med javnimi politikami in zasebnim sektorjem. To se že dogaja, problem pa je, da kar nekaj časa traja, da se uresniči.

Kako pa se lahko takšen proces pospeši?

Na primer s konferencami, kot je ta, kjer je pretok idej. Lahko se zgledujete tudi po najbolj obetajočih vladah v Evropi. V Latviji, Litvi, Estoniji, Avstriji, na Danskem srečaš v vladnih strukturah mlade ljudi, ki prihajajo iz zasebnega sektorja, s tamkajšnjmi izkušnjami.

Kako se lotiti problema pesimizma v slovenskem zasebnem sektorju?

Delno gre za vprašanje kulture in tukaj težko kaj veliko narediš. Poudarjam pa, da vaša vlada dela dobre stvari, ki pa jih družbi ne »prodaja« dobro. Zelo pogosto vidimo, da znajo vlade sebe zelo dobro prodati v tujini, privabiti tuje vlagatelje, pogosto pa spregledajo, kaj se jim dogaja doma,

Je to splošna ugotovitev ali že kar konkretno problem Slovenije?

Je splošna pripomba, a mislim, da nekaj od tega velja tudi za Slovenijo. Ni druge razlage, ko vidim, kaj vlada dela, in to primerjam s pomanjkanjem zaupanja pri direktorjih.

Govorite o rezultatih iz anketnih odbovorov menedžerjev?

Da. Vem, da je bila naša raziskava precej kritizirana. Govorimo o direktorjih, ki so na vodilnih mestih v slovenskih podjetijh.

Anketirali ste sto direktorjev, tudi nekatere tujce, ki delajo v Sloveniji. So ti manj pesimistični?

Na to ne morem odgovoriti. Je pa tujcev manj od pet odstotkov vprašanih. Večina so visoko rangirani slovenski direktorji, ki svojo službo opravljajo vsaj štiri leta. Kar povedo, do neke mere gotovo odseva občutke v poslovnem okolju. Seveda se lahko zgodijo napake v merjenju. Ampak že dejstvo, da je Slovenija pri nekaterih kazalnikih med zadnjimi na lestvici, je skrb vzbujajoč znak, ker kaže na nekaj bolj fundamentalnega. Ne le na pesimizem, mogoče gre tudi za napačno percepcijo oziroma dojemanje tega, kako ravna država.

Mislite pa, da so glavne gospodarske politike dovolj dobre?

Da. Mislim, da ima vaša država dobro vlado. Lestvica konkurenčnosti kaže, kako je to sprejeto. Vendar pa dobro vlado dokažejo samo rezulati, za te pa je potreben čas. Mislim, da je stabilnost ključna.

Politična stabilnost?

Ne v smislu, da bi dolgo vladala le ena stranka oziroma ista koalicija. Gre za stabilnost politik. Da kdorkoli je na oblasti, razume prioritete. Na primer, če je zelena ekonomija prioriteta, da jo uresničuje vsaka vlada.

Kakšna pa je potem vrednost lestvic konkurečnosti, če imajo toliko omejitev?

No, mi se vidimo koristne zato, ker vladam ponujamo nasvet. Identificiramo, kje so vzvodi, s katerimi lahko države izboljšajo konkurenčnost. O Sloveniji mislim, da mora bolje komunicirati navznoter, da pridejo informacije do tistih, ki vplivajo na investicije v državi, do direktorjev, višjih vodilnih.

Katere gospodarske dejavnosti bodo zagotovile konkurenčnost in prinesle prihodnja delovna mest in rast?

V splošnem na to ni odgovora. Vedno gre za to, s kakšnimi viri država razpolaga. Slovenija ima predvsem izboražene ljudi in zato se mora specialzirati v tehnološko-inovacijskem sektorju ali pa v storitvah. Majhno gospodarstvo brez veliko naravnih bogastev ne more graditi obsežne in množične industrije.