Tiskane izdaje
Zagonska podjetja se po denar prevečkrat odpravijo prezgodaj, ko ga je v Sloveniji še težko dobiti. Velikokrat pa se pokaže, da težava ni vedno pridobivanje kapitala, ampak to, da v podjetju niso naredili osnovne domače naloge.
V zagonskem podjetju Mesi, ki razvija in izdeluje naprave za medicinsko diagnostiko, so začeli klasično, z lastnimi vložki soustanoviteljev, ki so jih nabrali s študentskim delom, pojasnjuje direktor Jakob Šušterič. Vsak je prispeval 7500 evrov, kar je zadostovalo za kar nekaj časa, do večjih investicij. V tem času, ko so razvijali in preizkušali prototipe, si niso izplačevali plač, ampak so celo prispevali sredstva fakulteti za elektrotehniko za razvijalca, ki se je ukvarjal z algoritmi za njihove naprave.
Prijavili so se tudi na razpis Slovenskega podjetniškega sklada za sredstva z razpisa P2 za zagon podjetja. Za vsako leto so dobili 20.000 evrov, a so morali naprej izvesti investicijo, šele nato so dobili izplačan denar, zato so jim prvo leto s posojilom pomagali starši. Drugo leto so že prodajali naprave in služili s tem. Da pa so jih sploh lahko začeli prodajati, so jih morali izdelati sto, za kar so dobili bančno posojilo z jamstvom podjetniškega sklada. Imeli so približno 100.000 evrov prihodkov, kar jim je omogočilo povečati ekipo in zvišati plače.
Konec leta 2012 so dobili tudi angelsko investicijo, ki je bila višja kot običajno, ker delujejo v medicinski panogi. To je bilo dovolj za nabavo materiala in proizvodnjo tisoč naprav ter za začetek prodaje v tujini. Od takrat živijo od prihodkov.
Kljub temu so zdaj, zaradi razvoja novega produkta za profesionalno medicino in tekmovanja Qualcomm Tricorder XPrize, v novi investicijski fazi. »Iščemo novo investicijo tveganega kapitala doma in veliko tudi v tujini, Evropi in ZDA. Čim več denarja bi želeli dobiti od skladov tveganega kapitala, ki delajo v medicinskem sektorju, ki jih pri nas ni. S temi namreč pridejo tudi tako imenovani pametni denar, povezave, distributerji ipd.,« navaja Šušterič in nadaljuje: »Idealno bi bilo, če bi imeli po enega evropskega in ameriškega 'medicinskega' investitorja ter enega domačega finančnega investitorja. Ta bi bdel nad nami, kar je laže početi, če je na tej strani luže.«
Vlagajo v zgodbe in ljudi
Zgodba Mesija je uspešna, a ni vedno tako. Največkrat se zatakne pri pomanjkanju domačega semenskega kapitala, zato se podjetja po denar vse pogosteje odpravijo čez mejo. A kot poudarja Tomaž Frelih iz zagonske šole Hekovnik, je ena izmed težav zagonskih podjetij, da se jih po denar preveč odpravi prezgodaj, ko ga je v Sloveniji še težko dobiti.
Za kasnejše razvojne faze ga je na voljo že več, prek različnih razpisov, za tako imenovano early stage tudi prek zasebnih investitorjev in skladov tveganega kapitala. Vmes pa je luknja, ki jo Slovenski podjetniški sklad z novim produktom SK 200 nekoliko rešuje, a težava financiranja ostaja. Zato se marsikatero zagonsko podjetje obrne na tujino. Lahko pa se odloči za optimiziranje ali poskusi zaslužiti s postranskim poslom, vezanim na produkt.
Težava pa ni vedno pridobivanje denarja, opozarja Frelih. »Ponavadi se izkaže, da je težava to, da podjetja niso naredila osnovne domače naloge. Niso pripravila osnovnih stvari, od poslovnega modela, definicije strank, kaj te od njih pričakujejo, do tega, kako in kje bodo prodajala. Investitorji in banke pričakujejo, da te stvari poznaš in imaš razdelane,« razlaga Frelih. Druga napaka pa je, da podjetja, ko se že potegujejo za sredstva, ne znajo dovolj dobro predstaviti svojega potenciala, svoje zgodbe. Investitorji namreč vlagajo v zgodbe in ljudi.
Zadovoljni z bolgarskim Launchubom
Podjetje Enoljse je eno tistih, ki so opravila domačo nalogo, se pogovarjala z več investitorji hkrati in izbrala najugodnejšega. »Moja izkušnja z iskanjem investitorjev je pozitivna. Glede na to, v kateri fazi smo bili, ko smo začeli iskati investicijo, smo imeli srečo, da nam je uspelo dobiti sredstva. Dobili smo 50.000 evrov lastniškega kapitala bolgarskega sklada Launchub, kar nam je zadostovalo za štiri mesece. Zdaj pospešeno iščemo investitorja, ki nam bo pomagal prebiti čas, ko bomo z izdelkom začeli služiti,« razlaga Martin Blazinšek.
Z bolgarskim Launchubom se dogovarjajo še za novo investicijo, prijavili so se tudi na razpis SK 50, novembra pa se bodo predstavili tudi na investicijski konferenci Coinvest, kjer upajo, da bodo dobili kontakt kakšnega dobrega tujega investitorja. »Te iščemo zato, ker slovenski večinoma nimajo tako dobrih pogojev,« na vprašanje, zakaj ravno tuji investitorji, odgovarja Blazinšek.
Start-upom, ki so še v zelo začetni fazi in še nimajo ustanovljenega podjetja, pa svetuje izbiro katerega od tujih pospeševalnikov. »Launchub na primer ima do konca leta na voljo še kar nekaj denarja svojih investitorjev in vsake tri mesece išče nove ekipe,« pravi Blazinšek.
