Tiskane izdaje
Ljubljansko podjetje Donar s svojimi stoli pobira najbolj prestižne globalne oblikovalske nagrade. In je tudi sicer vse bolj navzoče na svetovnem trgu. Njegov lastnik in direktor Matej Feguš je prepričan, da bi morala Slovenija »padle« lesne znamke zaščititi. Kot kulturno dediščino.
Že nekaj časa opozarjate, da bi morali nekdanje lesne blagovne znamke, ki so v procesu privatizacije in prehoda v tržno ekonomijo iz slovenskega ponosa postale slovenska sramota, razglasiti za kulturno dediščino. Kako uspešni ste pri tem in kaj menite, da bi ta poteza povzročila?
Številnim slovenskim podjetjem na področju pohištvene industrije se kljub prepoznavnim blagovnim znamkam, kot so Tapo, Javor, Stol Kamnik, Lipa, ni uspelo prilagoditi in so neslavno propadla. Brez jasne vizije in strategije, kaj bi z njimi počeli, so lastniki ğ država ali privatni kapital ğ podjetja raje zapirali, razprodali nepremičnine, blagovne znamke pa so utonile v pozabo.
Številni prepoznavni produkti so končali le v muzejih, kjer so na ogled kot primer zavoženega gospodarjenja. Vprašanje, kaj s propadlimi blagovnimi znamkami, pa je do danes ostalo neodgovorjeno. Prepoznavanje blagovnih znamk kot slovenske kulturne dediščine je za današnjo politiko stvar »pozabljene« zgodovine!
Ob propadu teh podjetij bi lahko država te blagovne znamke prevzela, jih ob dobrem načrtovanju spet oživila in upravljala, s tem pa preprečila propadanje pohištvene in lesnopredelovalne industrije. Vlaganje v krepitev teh blagovnih znamk bi pomenilo ustvarjanje novih delovnih mest z najvišjo dodano vrednostjo, ohranilo bi prepoznavnost Slovenije na tem področju, novonastalim podjetjem pa bi omogočilo boljšo prepoznavnost slovenske pohištvene industrije na globalnem trgu in lažji vstop na nove trge.
Odločitev, da je les ğ kot obnovljivi vir energije ğ ključna surovina, pa bi Slovenijo lahko pozicionirala kot državo s trajnostno vizijo upravljanja, državo, ki skrbi za okolje.
Pred časom ste tudi sami želeli kupiti propadajočo znamko Stol Kamnik, vključno z delom proizvodnje. Znamko bi obudili, ker je še vedno prepoznavna, prevzeli bi tudi del delavcev, o katerih pravite, da še vedno znajo delati globalno konkurenčne proizvode. Tega na koncu niste storili. Zakaj?
Lani je Stol Kamnik obeležil 112 let neprekinjenega delovanja. Ob napovedi, da so se lastniki odločili za zaprtje proizvodnje, je obstajala možnost, da nadaljujemo in ponovno oživimo prepoznavnost podjetja. Napisali smo dolgoročno strategijo, ki je temeljila na vrednotah 112-letne zgodovine, poiskali ekipo strokovnjakov, vendar nam tega, kljub podpori Podjetniškega sklada, zaradi prevelikih finančnih interesov lastnikov ni uspelo izpeljati.
V času pogajanj je podjetje Stol izgubilo še zadnje ključne partnerje v tujini, zato je bilo nadaljevanje projekta nespametno, ker bi lahko ogrozilo poslovanje podjetja Donar. Ob dejstvu, da je oživitev podjetja in blagovne znamke dolgotrajen proces, sta sicer razumevanje in pomoč državnih institucij nujna.
Vaše podjetje je eden najpomembnejših »igralcev« na slovenskem trgu pohištvene proizvodnje, vsako leto imate izjemno rast, za svoje proizvode dobivate najpomembnejše globalne nagrade.
Kako se počuti podjetnik, ki je v državi z izjemnim lesnim potencialom pri letnem prometu okoli pet milijonov evrov eden vodilnih v branži?
To je na žalost realna slika slovenske lesne in pohištene industrije. Dejstvo, da se je število zaposlenih v zadnjem desetletju zmanjšalo za polovico, kaže, da nam v tem času panoge ni uspelo prepoznati kot ključne za razvoj slovenskega gospodarstva. Pomanjkanje dolgoročnega načrtovanja je večino podjetij pahnilo na rob preživetja.
V podjetju Donar smo tako po 25 letih delovanja eni vodilnih, ustvarjamo prepoznavno blagovno znamko, predvsem v tujini. Z jasno vizijo in strategijo se, kljub majhnosti, uspešno predstavljamo na najbolj zahtevnih trgih. Ob dejstvu, da se je pohištvena industrija osredotočila le na dodelavne posle z nizko dodano vrednostjo in brez kakovostno oblikovanih končnih izdelkov, je propadanje te industrije neizbežno.
Kljub temu ostajam optimist − z vlaganjem v oblikovanje in z jasno trajnostno strategijo dajemo zgled, da rešitve obstajajo. S pomočjo različnih institucij se poskušamo povezati ter vzpostaviti sistem, ki bo omogočil večjo prepoznavnost Slovenije na tem področju. Eden takih primerov je nedavna predstavitev pohištvenikov na londonskem sejmu 100% Design, kjer se je devet podjetij predstavilo pod skupno blagovno znamko Slovenia Design. To bomo letos v okviru agencije Spirit in združenja lesarjev nadgradili še s predstavitvijo v Moskvi in Parizu.
Država bo zdaj z gozdnim podjetjem, obljublja, pomagala lesni industriji. Politika, ki je boter temu projektu, obljublja, da bo šlo manj kakovostne hlodovine v tujino, da je bo več ostalo doma, za spodbujanje kakovostne proizvodnje.
A nekateri strokovnjaki opozarjajo, da je v tej računici preveč neznank, da bi se izšla. Začenši s preveč razdrobljenimi žagami, nato pa še z vrsto drugih dejavnikov, ki bi v tej verigi morali slediti, a niso dorečeni ali pa jih sploh ni. Kakšen je vaš pogled na to?
Država je z ustanovitvijo direktorata za lesarstvo in državnega podjetja za upravljanje z državnimi gozdovi naredila le prvi korak k dolgotrajnemu in sistemskemu reševanju problematike lesne in pohištvene industrije. Brez jasne vizije, strategije in akcijskega načrta, ki bi jih vključili tudi v strategijo za razvoj slovenskega gospodarstva, ta projekta ne prinašata nobene rešitve.
Verjamem, da so rešitve možne le ob dogovarjanju in vzpostavitvi krožnega gospodarstva ter lesne verige, ki bo pohištvenim podjetjem zagotavljala dostop, konkurenčno ceno in najvišjo kakovost surovine. Pomembna je tudi vloga oblikovanja in načrtovanja, ta sta ključna za proizvodnjo končnih izdelkov pod prepoznavnimi blagovnimi znamkami.
Če bi vam dali priložnost, da za državo spišete načrte, ki bi učinkovito uredili sistemski okvir za ta pomembni del gospodarstva, kateri bi bili glavni poudarki?
Za uspeh sta ključni jasna vizija in strategija, ki poleg vloge oblikovanja in načrtovanja vključujeta tudi poudarek na trajnostnem razvoju in skrbi za okolje. V Sloveniji imamo številne institucije, ki delujejo na področju raziskav in razvoja, vendar so med seboj nepovezane in jih gospodarstvo ne prepoznava.
Nujno je povezati izobraževalno-raziskovalne institucije s podjetji. Strokovnjake imamo, podjetja tudi, potrebna je »le« sistemska rešitev, ki bo podjetjem omogočila vlaganja v razvoj in predstavitev na tujih trgih. Po vzoru številnih držav, ki so »design management« po drugi svetovni vojni vpeljale kot rešitev (Anglija, Italija, Danska, Švedska, Nizozemska), bi lahko Slovenija prva na svetu vpeljala ogljično izkaznico za izdelke in tako začela opozarjati na sistemsko uničevanje okolja ter množično proizvodnjo »smeti«, kar je povzročila potrošniška družba.
Na vodilnih položajih potrebujemo ljudi z vodstevnimi sposobnostmi, take, ki razumejo trajnostne produkte, vlogo tehnoloških in netehnoloških inovacij ter njihovo vrednost, take, ki se ne osredotočajo le na zmanjševanje stroškov dela, ampak razumejo priložnosti, ki jih takšna usmeritev ponuja.
Nujno je treba vzpostaviti tudi drugačen izobraževalni sistem, zdaj namreč mladi na osnovni ali srednji stopnji sploh nimajo možnosti spoznati vloge oblikovanja, arhitekture, urbanizma in s tem načrtovanja družbe. Brez tega je razvoj družbe v trajnostni smeri nemogoč.
