Dr. Pavle Sicherl: Slovenija je po produktivnosti dela 23 let za Evropo

Statistične raziskave, ki rezultate podajajo v časovni dimenziji v obliki let, dopolnjujejo obstoječe metodologije in analize.

pon, 08.08.2011, 07:00
Slovenija je celo na vrhu napihnjenega balona v letu 2008 v BDP na prebivalca zaostajala za povprečjem EU15 za okoli 10 let in za ZDA 24 let, po produktivnosti dela pa za Evropo celo za 23 let, po deležu investicij v raziskave in razvoj pa za 28 let. Kvaliteta ni sledila kvantiteti. To so le nekateri podatki raziskave o produktivnosti dela Kje je Slovenija? dr. Pavla Sicherla.

Prof. dr. Pavle Sicherl, upokojeni redni profesor ekonomije na ljubljanski univerzi, je uvedel v statistične analize na mnogih področjih, novo statistično mero S-časovno-distanco, ki kaže razliko v času, ko primerjani enoti v časovnih serijah dosežeta dano raven indikatorja.

To idejo je razvijal kot gostujoči raziskovalec na eminentnih institucijah kot sta univerza Yale ali London School of Economics, predaval je v ZDA in po Evropi. Bil je svetovalec Svetovne banke in OECD. Je ustanovitelj in znanstveni svetnik neprofitne raziskovalne organizacije Sicenter, ki se ukvarja z raziskavami in svetovanjem na področju analize ekonomskih in socialnih indikatorjev.

Leta lahko povedo več kot zgolj odstotki. Take statistične raziskave, ki rezultate podajajo v časovni dimenziji v obliki let oz. časovnih enot so vsem razumljiva dopolnitev obstoječih metodologij in analiz. Dr. Pavle Sicherl, ki sodeluje pri številnih domačih in mednarodnih raziskavah – iz radovednosti se marsikatere loti tudi sam –, nam je povedal nekaj več o svoji inovaciji na področju ekonomije in statistike, tudi zanimive podatke o tem, kje se nahajata Slovenija in Evropa.

Pri raziskavah, ki jih delate v Si centru, uporabljate metodo časov ne distance, ki je vaša inovacija. V čem se ta metodologija razlikuje od drugih?

S to metodologijo se da nekatere stvari pojasniti bolje, saj so razlike izražene v letih – leta pa ljudje dobro razumejo. Če rečemo, da pred drugimi evropskimi državami po produktivnosti na uro dela zaostajamo za 23 let, bodo ljudje razumeli, da to ni malo. Če to razliko izrazimo v odstotkih, kot je pogosto v statističnih raziskavah, pa morda nekaterim številke ne bodo povedale prav veliko. Običajno v statistikah računamo indekse in primerjamo grafikone časovnih serij v navpični smeri. Moja ideja je, da jih gledamo tudi vodoravno. Ob tem dodajam, da moja metoda ni nadomestilo, ampak je vsem razumljiv dodaten pogled. Če združite oba pogleda – torej v indeksih in v letih, dobite najboljši opis realnega stanja.

Za kakšne vrste raziskav je takšna metodologija primerna?

Primerna je za različne primerjave, denimo med državami, regijami, spoloma, poleg tega je časovna distance zelo primerna za spremljanje izvrševanja ciljev. Imamo neko začetno točko in končen cilj – vmes pa gledamo, kje dejansko smo in kolikšne so zamude (ali prehitevanje) glede na pričakovano pot do cilja. Predstavljajte si, da imate neko podjetje, ki prodaja več vrst izdelkov – rast prodaje teh je zelo različna. Če računamo prodajo samo v evrih oz. odstotkih (odstopanje od predvidene rasti prodaje), je to sicer praktično in nujno, toda če uporabimo še časovno distanco, lahko vidimo, da prodaja nekega izdelka zaostaja eno leto za predvidevanji, kar pove več kot samo evri. Če bi moral oddelek v podjetju nadoknaditi eno leto zaostanka, to ni več tako malo, kot je recimo nekaj odstotkov.

Tudi raziskava, na kakšni točki je Evropa pri izpolnjevanju lizbonske strategije, je pokazala, da je močno zamujala pri uresničevanju ciljev. Nekateri seveda nočejo slišati teh rezultatov. Leta 2005 sem za Eurochambres – združenje gospodarskih zbornic – naredil primerjavo Evrope z Ameriko s časovnimi distancami in jo predstavil v Bruslju. Rezultati so bili zelo odmevni, objavilo jih je več kot 80 tujih medijev, med njimi tudi Financial Times, pokazali pa so, da je Evropa še zelo daleč. Za ZDA je zaostajala pri BDP na prebivalca za 18 let, pri izdatkih za raziskovanje in razvoj na prebivalca pa kar za 23 let. Če bi v Evropi ti izdatki rasli pol odstotka hitreje od ameriških, bi Evropa ZDA ujela okoli leta 2120, če bi rasli za en odstotek hitreje, pa okoli leta 2060. To kaže, da so bili kvantitativni cilji lizbonske strategije na trhlih nogah in da bi evropska komisija morala k njej pristopiti bolj poglobljeno.

Sicenter je ob priložnosti 50-obletnice OECD-ja pripravil brošurico »50 years of OECD countries at a glance«, ki omogoča tudi vizualne primerjave med državami OECD kot tudi Slovenijo na daljši rok za izbrane indikatorje., Tako je npr. Slovenija lepo napredovala pri skrajševanju časovnega zaostanka za povprečjem OECD za pričakovano življensko dobo z 11 let na 2 leti. Pri preživetju dojenčkov pa je Slovenija v skupini šestih najboljših držav.


Če na primer statistka pokaže,
da recimo neka država za drugo zaostaja za 10 let, ali to pomeni, da jo bo ujela šele čez 10 let?

Ne, seveda ne. Kako bo v prihodnosti, ne ve nihče, mogoče bo rast hitrejša, mogoče počasnejša. Sam ne predlagam, da se moja metoda uporabi za predvidevanje, ampak ravno obratno. Ko že imate narejeno projekcijo oziroma scenarij, pride prav, da ga opisujete tudi s časovno distanco. V ekonomiji se kot indikator veliko uporablja Ginijev koeficient. Denimo, da nek scenarij regionalnih razlik opišete z njim in pokaže, da bo predvidena sprememba z 0,42 na 0,40. Isto stvar s časovno distanco izrazite, da se bo po enem scenariju razlika s 15 let zmanjšala na 12 let. Predstavljajte si, da rezultate nato predstavite ministrom, županom, novinarjem in javnosti – najbrž bodo leta bolje razumeli kot Ginijev koeficient.


Se lahko rezultati med indeksi (odstotki) in leti močno razlikujejo?

Seveda. V Sloveniji imajo ženske za šest do sedem let daljšo pričakovano življenjsko dobo kot moški, to je za okoli devet odstotkov. Najbrž se vam razlika ne zdi velika. V časovni distanci pa to pomeni 24 let razlike, kar pomeni, da je pričakovana moška življenjska doba v letu 2009 na isti ravni, kot je bila ženska leta 1985. To pove, da se stvari ne tem področju najbrž še ne bodo tako hitro spreminjale. Civilni družbi moramo dati take mere oz. rezultate, da jih lažje razumejo. Če izberete samo en tip statističnih mer, se vam lahko zdijo razlike majhne in nepomembne, če pa gledate drugo, vas ta opozori, da je nekje morda velik problem. Toda prav je, da vemo, kje smo. To pomaga tistim, ki se odločajo (vladi), tako kot tudi civilni družbi – mislim, da bi prav ta, tako kot tudi mediji, morala več uporabljati takšne nove opisne statistične mere, ker bi jim bila lahko orožje oz. bolje rečeno orodje za realnejše ocene.

Koliko je vaša metoda uveljavlje na v svetu statistike?

Moja metoda sicer še ni širše uveljavljena, ampak za takšne stvari in spremembe so potrebna leta. Nobelov nagrajenec za ekonomijo profesor C. Granger je razširil uporabo statistične mere časovne distance celo na evalvacijo modelov predvidevanja. Organizacija ZN v Ženevi International Telecommunication Union je S-časovno-distanco uporabila za oceno digitalnega neskladja za okoli 200 držav v poročilu o informacijski družbi za leto 2010. Poleg tega so mojo metodologijo uporabili v več mednarodnih raziskavah, tudi Eurostat jo omenja kot možno gledanje na statistične podatke za monitoring trajnostnega razvoja. Več informacij je mogoče najti na spletni strani.

Če pogledate razmere v Sloveni ji v zadnjih nekaj letih – kaj kaže jo podatki, pri katerih ste uporabili časovno distanco?

Mi smo se v zadnjem desetletju zelo zadolžili, ogromno vlagali in malo dobili. Zdaj, ko moramo dolgove vračati, nastane problem. Po BDP na uro dela recimo za EU15 zaostajamo kar za 23 let. Podatki kažejo, da relativno dosti delamo, a malo naredimo. Osnovni problem Slovenije je torej, da smo neučinkoviti – način razmišljanja pri nas je, da je najboljše čim hitreje dobiti denar, ne pa premisliti, koliko iz njega narediti. V takšnih razmerah je nerealno zahtevati evropske plače. Potreben je družbeni konsenz – Slovenija je tako majhna, da se mora zavedati, da je zelo odvisna od vpetosti v mednarodno delitev dela. Moramo biti bolj prilagodljivi, se prilagajati dejanskim pogojem v svetu, ključno pa je, da razumemo realnost in da, če nečesa ne ustvarimo, tega ne moremo deliti.

Omenjate družbeni konsenz – kako si ga predstavljate v Sloveniji?

Že ekonomist Lundvall, ki je govoril o na znanju temelječi družbi, je rekel, da je težko doseči konsenz v družbah, kjer ni zaupanja, uporabljanje potencialov in resursov pa je močno ovirano. Sam dodajam, da je nujno najprej oceniti realni položaj in imeti strategijo, ki povezuje državo, socialne partnerje, gospodarstvo in civilno družbo. Znanje ne obstaja samo v posameznikih, ampak tudi v podjetjih in ustanovah, v regijah. Imamo tudi nekaj težav, povezanih s preteklostjo. Privatizacija, denimo, je bila pri nas prehitra, predvsem pa nenadzorovana – država bi takrat morala bolj nadzorovati, kaj se dogaja s podjetji. To je omogočilo razcvet napačne miselnosti, da so mnogi razmišljali, kako bi lastninili, ne pa, kako bi ustvarjali nove produkte in storitve. Vse naj bi se razdelilo, češ da državna lastnina ni dobra. Sam pravim, da je zasebna lastnina boljša, če je bolj učinkovita. Nihče ne gleda na narodno gospodarsko učinkovitost. Še v socializmu se je dalo računati produktivnost kapitala za celo gospodarstvo. Danes – ironično – v kapitalizmu ocene produktivnosti kapitala nimamo. Potem pa pride do velikih vlaganj in majhnih donosov, nihče pa ne ve, koliko je padla produktivnost kapitala za celotno slovensko gospodarstvo. V svetu prevladujoče teoretske modele in prakse so zanimali predvsem kratkoročni dobički zasebnih enot, svetovna kriza pa je pokazala pogubne učinke takih opredelitev. Prav integracija in celovitost sta po mojem mnenju največji problem pri usmerjanju družbenih in gospodarskih procesov v Sloveniji. Zato je družbeni konsenz v tej smeri nujno potreben za izhod iz krize.

Prijavi sovražni govor