Tiskane izdaje
Z nastopom socialističnega predsednika Françoisa Hollanda je nemško-francoska lokomotiva spet zastala; razlike v pogledih, kako reševati finančno, gospodarsko in dolžniško krizo sedanjega trenutka, so ta čas prevelike.
Kako bo to vplivalo na dogajanje v evrskem območju in kateri pogled bo zmagal, tisti, ki zagovarja večje ukrepanje države, ali drugi, ki je prepričan, da že omejitve državni potrošnji prinašajo spodbude gospodarski rasti? O tem smo se po telefonu pogovarjali z vrhovnim ekonomistom ING Group v Bruslju Carstenom Brzeskim.
So po sredinem vrhu Evropske unije nova razmerja med Nemčijo in Francijo, ki so nastala po izvolitvi socialističnega predsednika v Parizu, bolj jasna?
Približevanja še ni videti, ta teden so samo ponovno ugotovili, da si njihova stališča še vedno zelo nasprotujejo. Francija še vedno igra nepopustljivo in hoče dobiti vse, kar so zahtevali v zadnjih tednih: več rasti, evrske obveznice. Vse to je zelo kontroverzno, ne vidim, da bi se Nemci vsaj malo približali Franciji, odnosi so še videti zelo napeti. Mogoči so kompromisi pri pobudah za rast, mislim, da bomo videli več dejavnosti pri evropskih strukturnih skladih in Evropski investicijski banki, saj se tu Nemci pomikajo v francosko smer. Pri večjih vprašanjih, kot so evrske obveznice, pa ostajajo pri svojem.
Kaj pa vi mislite o evrskih obveznicah, so lahko zdravilo za sedanje težave?
Evrske obveznice bi lahko uvedli šele na koncu procesa večje integracije, ne pa na njegovem začetku. Tveganje bi bilo preveliko. S sedanjimi reševalnimi skladi in paketi lahko države dobijo dovolj poceni kapitala, financirajo se lahko s skoraj ničelnimi obrestmi, a pod strogimi pogoji. Z EFSF torej že imamo nekakšne evrske obveznice, ki so sicer le začasne in imajo stroge pogoje, Francija pa hoče stalne in skoraj brez omejitev. Te se lahko pojavijo šele, ko bo proračunski pakt uresničen, ko bodo vse države pokazale, da so zavezane proračunskemu varčevanju. Ko bomo dobili večjo integracijo javnih financ, lahko govorimo tudi o evrskih obveznicah, prej pa ne.
Videti je, da bo morala Nemčija prestati še en »Mitterrandov sindrom«, obdobje v Elizejski palači, ko predsednik poskuša gospodarstvo reševati z več državne potrošnje. Tudi François Hollande razmišlja o nižanju starosti upokojevanja, več državnega zaposlovanja in tako naprej. Pričakujete, da bodo nemško-francoski odnosi v prihodnjem obdobju na majavih temeljih?
Vsaj do francoskih parlamentarnih volitev bodo odnosi bolj majavi, saj se do tedaj francoska politika ne bo spremenila. Po volitvah pa bo morala tudi Francija priznati, da mora delovati z Nemčijo, kar so spoznali še vsi predsedniki in kanclerji zadnjih desetletij. Ne mislim, da bo trajalo toliko časa kot pri Mitterrandu, ki je vztrajal pri svojem nekaj let; mislim, da bo šlo tokrat hitreje. Pritiski trgov so preveč intenzivni, da ne bi bili prisiljeni sodelovati.
In kaj se bo zgodilo z Grčijo?
Menim, da bodo Nemci, Francozi in vsi drugi poskušali Grčijo obdržati v evrskem območju, dokler bo mogoče. Če bodo lahko Grki po volitvah pokazali, da so zavezani reformam, bo tudi Evropska unija raje pokazala nekaj fleksibilnosti, kot da bi Grčijo potisnila iz evra. Bo šlo pa zelo na tesno.
Se vaša banka že pripravlja na najhujše v primeru grškega izstopa iz evra in še večjih težav v Španiji, Italiji, Portugalski, Irski in v drugih državah?
Ne morem komentirati naše politike. Na splošno pa se mora seveda vsakdo pripraviti na vse, saj imate vedno scenarije tveganj, pa naj gre za banke ali podjetja. Tisti, ki so odgovorni, se bodo vedno pripravili na vse možne scenarije in grški izstop iz evra gotovo sodi mednje.
Na ravni Nemčije in Francije pa imamo zdaj spet zaostrene razprave o tem, kaj lahko evrsko območje potegne iz sedanjih težav. Nekateri zagovarjajo keynesijanske državne spodbude za gospodarstvo, drugi varčevanje – kaj je pravi pristop?
Mislim, da bo zmagala kombinacija obeh pristopov, spopad med enim in drugim ne bi smel biti nujen. Zadnja štiri desetletja so pokazala, da dobri stari Keynes s svojo proračunsko potrošnjo in investiranjem z novim zadolževanjem ne deluje. Če si pogledamo proračune držav, vidimo, da je plačevanje obresti za državne dolgove pogosto druga največja postavka, torej drži, da mora večina zmanjševati svoj dolg, s čimer si bodo pridobile tudi več svobode pri porabi javnega denarja in bodo to lahko počele bolj učinkovito. V večini evropskih držav se prebivalstvo vse bolj stara, torej bodo stroški za vlade še večji, rast v evrskem območju pa bo v prihodnjem desetletju prej nižja kot višja. Tudi zato ne bo veliko prostora za večjo potrošnjo, boljša pot so reforme gospodarstva in strukturne spremembe. To seveda ne izključuje, da države kot Španija ne bi mogle dobiti nekaj več časa za prilagoditev svoje proračunske politike, a tudi ne pomeni, da bi morali spremeniti sedanje usmeritve in se proti dolgu spet bojevati s še več zadolževanja. To ne bo delovalo.
Če to drži, v težavah ni samo Evropa, tudi v ZDA razvoj plačujejo z zadolževanjem, Kitajska pa je gospodarstvo subvencionirala z velikimi finančnimi spodbudami.
Po volitvah v ZDA se bo spet začela razprava o tem, kako zmanjšati državni dolg in kako bolje uravnotežiti javne finance.
Kaj pa ukrepi za spodbujanje gospodarske rasti, o katerih se zdaj pogovarjajo v Evropi in s katerimi lahko soglaša tudi Nemčija? Bodo zadostovali?
Če se bodo o tem dogovorili, bodo ti ukrepi bolj »sladkorčki«. Strukturnih težav ni mogoče rešiti z ukrepi, o katerih se zdaj pogovarjajo, saj zaradi njih potreba po reformah ne bo nič manjša.
To najbrž ne drži le za Grčijo ali Španijo, ampak tudi za Francijo in druge večje države?
To velja za skoraj vse evropske države, razen morda za Nemčijo in Finsko.
