Tiskane izdaje
Mariborski Amis je zadnji od telekomunikacijskih operaterjev, ki se je podal na področje mobilne telefonije. Pred tem je začel ponujati storitve na optičnem omrežju Telekoma Slovenije. Podjetje še vedno ustvarja izgubo, vendar ima po besedah njegovega direktorja Boštjana Košaka pozitiven EBITDA.
Ste edini od večjih slovenskih operaterjev, ki se še ni odločil za gradnjo svojega omrežja. Se vam ta korak ne zdi smiseln?
Prepričan sem, da ni smiselno graditi četrtega ali petega omrežja v Sloveniji. Pomembno je, da imamo nacionalno pokritost in da lahko naše storitve uporabljajo skoraj vsi prebivalci Slovenije. To nam omogoča najemanje kapacitet na infrastrukturi drugih operaterjev. Trenutno imamo več kot 90 kolokacij na bakrenem omrežju, z razvezavo optične lokalne zanke imamo dostop do vseh optičnih parov Telekoma Slovenije. Pogoji najema infrastrukture niso najboljši, vendar nam omogočajo ponujanje storitev širokemu krogu uporabnikov.
Vendar niti Telekom ni navdušen nad temi pogoji.
Več kot dve leti je Telekom Slovenije preprečeval razvezo optičnega omrežja. V Apeku so si vzeli precej časa, da so razmislili o utemeljenosti zahtev po razvezi lokalne zanke optične infrastrukture in jo lani končno omogočili. Res je, da potem pri sami izvedbi razveze nismo imeli večjih težav. Izhajajoč iz nekaterih kalkulacij Telekoma Slovenije in javno predstavljenih podatkov, ki so sicer drugačni od tistih, posredovani Apeku, smo prepričani, da bi morala biti veleprodajna cena nižja. Vendar se tudi zavedamo celotnih, dejansko visokih vlaganj Telekoma v gradnjo optike. Vsekakor pričakujemo, da se bodo tudi najemni pogoji postopoma izboljševali.
Glede Telekomovega optičnega omrežja so se ves čas pojavljali očitki, da gradnja ni bila najbolj racionalna.
Lepota racionalne gradnje optičnega omrežja je v tem, da v celoti ne moremo predvideti le časa povrnitve investicije. Lahko se povrne v petih, desetih, petnajstih ali dvajsetih letih. Telekom Slovenije gotovo ni gradil tako neracionalno, da bi ogrozil svojo finančno stabilnost in smiselno obdobje povrnitve investicije. Njihova velika prednost je tudi v tem, da je bila naložba precej manjša od popolne novogradnje, saj so uporabili svojo obstoječo infrastrukturo, predvsem kanalizacijo. Toda pomemben element kalkulacije roka povrnitve investicije v optiko je tudi njena izkoriščenost.
Prav to se je izkazalo tako pri T-2 kot pri Telekomu. Obe omrežji sta precej slabo izkoriščeni.
O tem ni povsem zanesljivih podatkov. Predvidevam, da je omrežje T-2 dokaj izkoriščeno, Telekomovo manj. Nikakor pa se ne strinjam s pogostim mnenjem, da je Telekom z gradnjo optike do doma naredil napako. Prepričan sem, da bo prihodnost pokazala, da so se pravilno odzvali na specifični razvoj trga in pravilno izbrali tudi tehnologijo. Pri T-2 po drugi strani ni tolikšen problem v izkoriščenosti omrežja, temveč v tem, da so omrežje gradili z izjemno velikimi stroški. Posledica je bila prisilna poravnava in zelo zapletena finančna situacija.
Ne bi bilo za Telekom bolj smiselno graditi optike do centrale oziroma stavbe?
Podobno vprašanje se pojavlja tudi pri gradnji omrežij na območjih brez širokopasovnega dostopa, tako imenovanih belih lisah. Prepričan sem, da je smiselno graditi optiko od točke do točke. To potrjuje tudi dejstvo, da je bila ta tehnologija uporabljena pri večini uspešnih projektov zasebnih investitorjev. Temeljne prednosti tehnologije so izjemno majhni stroški vzdrževanja in dolgoročno zagotavljanje praktično neomejenih kapacitet prenosa podatkov. Razlika med tehnologijo točka–točka in drugimi tehnologijami je podobna, kot med gradnjo običajne avtoceste in avtoceste s samo dvema voznima pasovoma. »Polovično« omrežje bi bilo treba po nekaj letih razdreti in graditi na novo. Optika do doma zagotavlja infrastrukturo, ki bo zadovoljevala vse potrebe še desetletja, prenosne hitrosti pa se bodo nadgrajevale z zamenjavo opreme na infrastrukturi.
Nasprotno je v nekaterih državah res bil v preteklosti poudarek na skrajšavi lokalne zanke, vendar predvsem iz dveh razlogov. Prvi razlog so bistveno večje dolžine in slabša kakovost bakrenih paric kot v Sloveniji. Drugi, pogostejši razlog pa je kratkoročen vidik prevladujočih operaterjev, da je tako lažje ovirati razvoj konkurence in storitev. Izkazalo se je, da evropska regulacija uspešno preprečuje uresničevanje tega namena. Pogost argument za gradnjo »polovičnih« omrežij je tudi, da zagotavljajo dovolj kapacitet za prihodnost. Protiargument je dejstvo, da potreba po hitrosti in zmogljivosti povezav raste z dinamiko, ki je nihče ne zna predvideti. Nesprejemljivo je torej reči, da bo 20 Mb/s dovolj tudi čez deset let. Prepričan sem, da ne bo.
To je podobno kot izjava Billa Gatesa v začetkih osebnega računalništva, da bo 640 KB pomnilnika dovolj.
Tako je. Ali pa začetna skeptičnost do tabličnih računalnikov. Predvidevamo lahko, denimo, da bo velikost televizorjev še naprej rastla. Verjetno na dimenzije zidov. Za zagotavljanje kakovostne slike takšne velikosti je nujna ustrezna pasovna širina. V EU zavest glede tega hitro raste in najpogostejši model bo verjetno, da bo gradnjo omrežij prevzel prevladujoči operater. Predvsem zato, ker ima velik del potrebne infrastrukture že zgrajene. Učinkovita regulacija in jasna pravila glede dajanja infrastrukture v najem lahko in mora zagotavljati konkurenco ponudnikov in izbiro operaterjev in storitev. Glede na celoto porabljenega denarja za gradnjo omrežij FTTH v Sloveniji bi danes po tem modelu že najmanj 70 odstotkov gospodinjstev imelo optični priključek.
Bi bilo nujno izvesti funkcionalno ločitev takšnega operaterja, upravljavca in lastnika omrežja FTTH?
Ne nujno. Bistveno je zagotoviti stroškovno racionalno gradnjo omrežja, najučinkoviteje z vnaprej določeno ceno in pogoji najema. Drugi bistven element je načrtovano ukinjanje bakrenih omrežij in s tem zmanjševanje vzdrževalnih stroškov. Za vse navedeno ni prepozno, čeprav je veliko zamujenega in veliko denarja porabljenega neracionalno.
Če pogledamo nazaj v čase, ko se je začela graditi optika, nimam občutka, da je obstajala kakršnakoli pripravljenost za tovrstne dogovore med operaterji.
Zagotovo je ni bilo. Zato niti ni presenetljivo, da je T-2 začel graditi svojo optiko. Imeli so sredstva in so jih izkoristili. Verjetno se bo šele s stečaji nekdanjih lastnikov v celoti pojasnilo, ali je denar za investicije res prihajal iz cerkvenega premoženja ali pa so pravzaprav glavne investitorke državne banke.
Kako uspešni ste, odkar ste začeli ponujati storitve na Telekomovi optiki?
Tržni delež na optiki se nam je ob koncu lanskega leta primerjavi z istim obdobjem leta 2010 povečal na 4,9 odstotka, kar pomeni, da smo zrasli za 3,1 odstotne točke. In smo bili s tem edini, ki smo na optiki povečali tržni delež. Zavedamo pa se, da moramo narediti še veliko za povečanje zadovoljstva uporabnikov.
Gre to povečanje na račun Telekomovih uporabnikov?
Praviloma gre za nove naročnike, ki niso imeli naročene optike pri Telekomu Slovenije. Del novih naročnikov so tudi uporabniki, ki so prešli z DSL na optiko. Nočem ugibati, zakaj Telekom ni dosegel večjih tržnih deležev. Zgodnejši vstop Amisa na optično omrežje Telekoma bi zagotovo imel pozitiven učinek na njegovo izkoriščenost.
So slovenske cene res tako zelo nizke, kot bi nas radi prepričali operaterji? Večina primerjav kaže, da niso.
Niso. Deloma zato, ker je nabor storitev v osnovnih paketih v Sloveniji precej večji kot marsikje drugje. Pri digitalni televiziji so velik problem tudi izjemno visoke in rastoče cene avtorskih pravic, ki so izrazito višje kot, denimo, v Nemčiji. Dodaten vzrok za precej visoke cene v Sloveniji je tudi razdrobljenost operaterjev.
Pričakujete konsolidacijo?
Da, vendar ne vemo, kdaj se bo zgodila.
Tudi mi jo pričakujemo že nekaj let. Lahko takšna partnerstva, kot je vaše povezovanje s Simobilom za ponujanje mobilne telefonije, nakazujejo na njen začetek?
Ni jasno, kako in kdaj se bo konsolidacija zgodila. Partnerstvo pri ponudbi mobilne telefonije ni znamenje konsolidacije, je samo razumno sodelovanje. Konsolidacija bo učinkovita, če se bo zgodila hitro in bo obsežna.
Verjetno lahko na dolgi rok pričakujemo dva ali tri operaterje.
Mislim, da bi morali biti trije. To zagotavlja konkurenčne tržne razmere. Manj je možnosti za moralni hazard, ki bi vodil v ravnanja operaterjev, nasprotna interesom uporabnikov. Monopol bi bil gotovo škodljiv, zelo verjetno tudi duopol. Pri treh sta konkurenčno trenje in vrenje zagotovljena.
Vi niste v pogovorih z nikomer.
Trenutno ne.
Koliko tožb imate odprtih proti Telekomu?
Že pred leti smo sporazumno zaprli vse tožbe, mi proti njim in oni proti nam. Kljub mnogim medsebojnim sporom in težavam ti niso vodili v nove tožbe.
