Mateja Celin, Slovenj Gradec
Na dražbi najboljšega slovenskega lesa so letos tuji kupci z visokimi ponudbami za kakovostne hlode že izrinili domače. Teh je čedalje manj, njihove ponudbe pa čedalje skromnejše, zato izjemen slovenski les večinoma konča v tujih furnirnicah.
Dražba vrednih lesnih sortimentov, ki so jo v Slovenj Gradcu že šesto leto pripravili Društvo lastnikov gozdov Mislinjske doline, Zveza lastnikov gozdov Slovenije in Zavod za gozdove Slovenije, je bila najuspešnejša doslej. Vrtoglave cene, ki jih je mogoče iztržiti za posamezne najbolj kakovostne hlode, so privabile rekordno število prodajalcev, ki so letos pripeljali les iz vse Slovenije, tudi od Koroške najbolj oddaljenih območij. Sodelovali so tudi lastniki iz Avstrije, saj najboljši les na slovenski dražbi že dosega višje cene kot na avstrijskih.
Pri nas cene za najboljše hlode že določajo tujci, ki so zaradi visokih ponudb tudi najuspešnejši dražitelji, večina najkakovostnejšega slovenskega lesa pa konča v nemških furnirnicah. Domače kupce zanima večinoma cenejši les v večjih količinah. Za najboljše hlode se jih je letos potegovalo enajst, iz tujine – Avstrije, Nemčije, Italije, Švice in Hrvaške – pa je prišlo 19 kupcev. Na izbiro so imeli 2482 hlodov ali 2165 kubičnih metrov lesa od 410 ponudnikov. Za najdražji hlod gorskega javorja s Tolminskega je nemški kupec plačal kar 16.578 evrov, gorski javor pa je dosegel tudi rekordno ceno za kubični meter – 9720 evrov ali kar 25 odstotkov več kot na lanski dražbi.
»Dosežene cene so pokazale, da je naš les visokokakovosten, saj najvišje cene iz leta v leto dosegajo nove rekorde,« je povedal Jože Mori, tajnik Zveze lastnikov gozdov Slovenije. Na izjemnost najboljših slovenskih hlodov po Morijevih besedah kaže tudi čedalje večje povpraševanje tujih kupcev.
»Vreden les je izjemno iskan in ga ni na pretek nikjer po Evropi. Zato se po slovenski les izplača pripeljati celo kupcu iz Hamburga in zanj ponuditi skoraj deset tisoč evrov za kubični meter.«
Pri kupcih je bila letos očitna razlika med velikimi lesnimi trgovci, ki hlode nato preprodajo, in kupci, ki les sami tudi predelajo, na primer furnirnice ali izdelovalci glasbil. »Lesni trgovci kupijo velike količine, cene so temu primerno nižje, a še vedno dovolj visoke, da se ta les izplača pripeljati na dražbo,« pravi Mori. Med tovrstne kupce spadajo tudi slovenski preprodajalci lesa, ki so kupovali velike količine in ponujali nizke cene, v glavnem pa kupujejo eno drevesno vrsto, predvsem smreko, javor in brek, in so pri ponujenih cenah precej izenačeni s tujimi lesnimi trgovci.
V nasprotju z njimi pa tuje furnirnice kupujejo posamezne hlode, za katere ponudijo izjemno visoke cene, pri čemer jim slovenski kupci po Morijevih besedah še dolgo ne bodo mogli konkurirati. Tudi zato, ker slovenska lesnopredelovalna industrija s svojimi izdelki ne more ustvariti dovolj dodane vrednosti, da bi si domače lesnopredelovalno podjetje lahko privoščilo kupiti en sam hlod za 16.500 evrov.
»Iz enega hloda je mogoče pridobiti tudi do 1000 kvadratnih metrov furnirja,« pojasnjuje Mori. Če ta furnir nato vdelajo v luksuzne avtomobile, jahte ali pa iz lesa naredijo glasbila, se nakup posameznega zelo dragega hloda po deset, petnajst in več tisoč evrov povrne celo pet- ali večkratno.
Slovenska lesna industrija pa se ukvarja predvsem z zagotavljanjem surovine in podjetij, ki bi bila sposobna najboljšemu lesu tolikokrat pomnožiti vrednost, sploh nimamo. Tudi Avstrijci ne, ki zato svoj najboljši les prav tako večinoma izvozijo. »Glede najkakovostnejšega lesa se mi ne zdi nikakršna tragedija, če ga izvozimo v tujino,« pravi Mori, »saj v Sloveniji nimamo možnosti oplemenititi njegove vrednosti.«
Zelo skrb vzbujajoče pa so razmere v izvozu srednje- in manjvrednega lesa ter hlodovine, ki bi ju lahko porabili doma, namesto da les kot surovino prodajamo v tujino, nato pa od tujih podjetij odkupujemo polizdelke. »Lesnopredelovalna podjetja, pohištvena industrija, gradbena podjetja, ki izdelujejo lesene hiše, za končne izdelke potrebujejo polizdelke, prav na tem področju pa je v Sloveniji največja kriza. Manjka nam izdelovalcev polizdelkov,« pojasnjuje Mori. Kot primer navaja Jelovico, ki lesene gradbene elemente uvaža iz Avstrije.
Zato nastaja veliko nesorazmerje med gozdarstvom in lesnopredelovalno industrijo. »Gozdarstvu sploh ne gre slabo, saj cene določajo Italijani in Avstrijci, lastniki gozdov pa tako visokih cen, kot so jih za manjvreden les dosegli lani, niso dosegli še nikoli. Hkrati pa kot po tekočem traku propadajo lesnopredelovalna podjetja, na primer Javor Pivka ali Novoles, ki je bil največji odjemalec bukovega lesa v Sloveniji. Imamo pa tudi kup zelo dobrih manjših, družinskih lesnopredelovalnih podjetij, ki pa so popolnoma razpršena in nepovezana.«
Gozdarji ocenjujejo, da Slovenija izvozi že več kot milijon kubičnih metrov srednje- in manj kakovostnega lesa. »Gozdarstvo je opravilo svoje poslanstvo, letna zaloga se je v štiridesetih letih povečala za 50 odstotkov. Imamo najboljši les v tem delu Evrope, porabiti pa ga ne znamo,« ugotavlja Miran Tretjak iz Zavoda za gozdove Slovenije. Rešitev vidi v sprejetju jasne državne strategije razvoja lesne industrije, kot jo imajo na primer baltiške države. »Država bi si morala postaviti jasne cilje, kako postaviti lesno industrijo na takšno raven, da bi poleg primarne predelave imeli še kaj več. Nekoč smo to znali, danes pa so razmere porazne.« Cilj bi po Tretjakovih besedah lahko dosegli tudi z davčnimi olajšavami in primernimi finančnimi spodbudami, vendar meni, da bo to »glede na krizne razmere zelo težko, saj je vse drugo pomembnejše od lesa«.
Prvi sta že ukrepali ministrstvi za kmetijstvo in gospodarstvo, ki sta lani ustanovili skupino Gozd-les, kamor so vključene vse institucije, ki delujejo v lesarstvu in gozdarstvu v Sloveniji, pa tudi gospodarstvo. »Šele po dvajsetih letih smo se gozdarji in lesarji usedli za isto mizo in se začeli pogovarjati o problemih in jih poskušati reševati,« pravi Jože Mori, a poudarja, da marsikateri vmesni člen še manjka. Predvsem imamo zelo šibko žagarsko industrijo. »Ker je Slovenija 60-odstotno poraščena z gozdom, bi morala politika že sama spoznati, da bi gozdno-lesna industrija morala postati prednostna naloga in da bi morali več vlagati v reševanje njenih težav.«