Jožka Hegler: Ob upoštevanju želja in možnosti naj bo mogoča izbira, kako bomo bivali

Kako daleč je izdelava NSP oziroma zakaj – tak je splošni vtis – nastaja tako počasi?

Po mojem vedenju kot članice stanovanjskega sveta je izdelava novega Nacionalnega stanovanjskega programa (NSP) še precej na začetku, saj ni bila dokončno oblikovana niti odločitev, ali naj bi šlo za »dolgoročni (10-letni) program« ali bolj smiselno, npr. 5-letno strategijo, katere izvajanje se letno spreminja. Zadnji predlog, ki smo ga člani dobili (7. marca letos), so bile štiri temeljne smernice za nov NSP, na katere smo verjetno vsi podali svoje pripombe.

Kakšne so po vašem prioritete na stanovanjskem področju v naslednjem desetletju?

Ljudem bi bilo treba omogočiti izbiro načina bivanja glede na njihove želje in možnosti (predvsem finančne). Za uresničitev tega cilja je treba na novo urediti najemninsko politiko ter politiko subvencioniranja ter obdavčitev oddajanja stanovanj v najem, kadar so najemodajalci fizične osebe. Vsekakor pa je treba zagotoviti finančni vir za izvajanje ukrepov stanovanjske politike, ki je sestavni del zagotavljanja ne le blagostanja državljanov in državljank, temveč osnovnih človekovih pravic do primernega bivališča.

Doslej je bil glavni izvajalec državne stanovanjske politike Stanovanjski sklad RS, a so se pojavile resne težnje po reorganizaciji, s katero bi sklad vsaj deloma utegnil izgubiti to funkcijo. Kdo bi moral po vašem mnenju izvajati državno stanovanjsko politiko in kako bi jo morali financirati?

Če hočemo doseči rezultate, bi morali nacionalno stanovanjsko politiko izvajati vsi: ministrstva v okviru svojih pristojnosti in odgovornosti, Stanovanjski sklad RS, lokalne skupnosti in lokalni skladi. Eden izmed virov (vendar pa nezadosten) so prav gotovo sredstva SSRS, ki so se in se še vedno namensko zbirajo na osnovi privatizacije po stanovanjskem zakonu.

Prav zaradi zagotavljanja zadostnih virov je zakonodaja že zdaj predvidevala sodelovanje javnega in zasebnega kapitala pri financira nju stanovanjskega področja, a javno-zasebno partnerstvo ni zaživelo. Kako bi ga lahko spodbudili?

Osnovni pogoj za javno-zasebno partnerstvo so realne (stroškovne s predvidenim donosom) najemnine namesto sedanjih administrativnih. Spodbude pa so možne s tako imenovanimi objektnimi subvencijami, ugodnejšimi krediti, davčnimi olajšavami … (kar so ukrepi, ki so pred mnogimi leti povzročili »razcvet« zadružništva).

Ali bi se morala država umakniti s trga (prenehati gradnjo stanovanj za trg)?

Ker se je izkazalo, da tudi ob sproščanju varčevalnih shem (tudi zaradi relativno nizkih privarčevanih zneskov) povpraševanje po stanovanjih ni tako povečano in ker s temi cenami stanovanj SSRS ni bilo bistvenega vpliva na cene drugih ponudnikov (celo obratno, za sosesko Brdo je bilo napovedano, da naj bi se cena oblikovala določen odstotek niže, kot so tržne, in ne na ravni stroškovne cene). Očitno si država s tržnimi stanovanji ne prizadeva za cilj stanovanjske politike, nižanje cen kvadratnega metra, predvsem tam, kjer so cene najvišje. Torej se strinjam, da je to instrument, ki je preživel svoj namen.

Kriza v gradbeništvu je naplavila tržne presežke stanovanj. Ali bi bilo smiselno, da bi NSP kakor koli vključeval tudi te presežke?

Možnih je več oblik vključevanja tržnih presežkov v ukrepe stanovanjske politike, vse pa je odvisno od ciljev le-te. Vsekakor pa bi morale pri tem odigrati svojo vlogo najpreprostejše in najbolj običajne tržne zakonitosti: blagu, ki ga ni mogoče prodati, je treba znižati ceno (vsi trgovci poznajo razprodaje, posebne akcije …). Ne vem, zakaj le pri stanovanjih ne bi veljali znani tržni mehanizmi. Zgolj zato, da bi banke še naprej prikazovale, da imajo ustrezna zavarovanja? Ali smo res ljudje zaradi bank, ali bi morale biti banke servis državljanov in gospodarstva?