Kako ohraniti proizvodnjo modulov

Nemčija je vse manj center fotovoltaike, ko gre za proizvodnjo. Za hude težave solarne industrije obtožujejo politiko.

Objavljeno
14. april 2012 21.23
Barbara Kramžar, Berlin
Barbara Kramžar, Berlin

Še pred nekaj leti je nemška solarna industrija veljala za enega paradnih konjev evropske gospodarske velesile in še novembra 2010 so pri pristojni zvezi BSW za to panogo napovedovali več delovnih mest kot v proizvodnji avtomobilov.

Vrsta podjetij, ki jih izdelujejo, je zdaj v stečaju, trg prevzemajo poceni kitajski proizvajalci.
Solon AG, Arise, Odersun, Solar Millennium in Solarhybrid so imena bankrotiranih nemških podjetij solarne industrije, pred kratkim pa so nesposobnost plačevanja svojih obveznosti razglasili tudi pri podjetju Q-Cells, ki je bilo še pred petimi leti največji proizvajalec sončnih celic na svetu.

Delež nemških podjetij v solarni industriji se je le v nekaj letih zmanjšal z dvajsetih odstotkov na 6,7 odstotka, a ne zato, ker bi bil svetovni apetit po teh proizvodih manjši. Nasprotno, svetovna industrija sončnih celic in elektrarn doživlja pravo eksplozijo, a ne »Made in Germany«, ampak »Made in China«. Delež kitajskih podjetij se je v istem obdobju povečal na 57 odstotkov in med najpomembnejšimi podjetji panoge je po bankrotu Q-Cells zdaj bonski Solarworld na dvajsetem mestu. Med prvimi desetimi jih je osem iz Kitajske in Tajvana.

Mnogi v Nemčiji za hude težave solarne industrije obtožujejo politiko. Spodnji dom parlamenta je subvencije za sončne celice pravkar znižal za dvajset do trideset odstotkov, zgornji dom bo o tem odločal maja. Drugi nasprotujejo. Med tistimi podjetji, ki se še držijo nad vodo, so predvsem takšna, ki se niso zanašala na doslej sto milijard evrov vredne državne subvencije, ampak so skrbela za svojo konkurenčnost v primerjavi s tujimi tekmeci.

Med temi podjetji je po pisanju časopisa Die Welt Solarworld, a tudi ta družba se mora sprijazniti z drastičnim padcem prometa in dobička, vrednost njenih delnic je tako s štiridesetih evrov padla na komaj dva. »Dnevi proizvodnje sončnih celic v zahodnih državah so šteti,« časopis navaja Michaela Schmela iz strokovne revije Photon International. Nekaj več upanja dajejo strokovnjaki projektantom velikih solarnih parkov, a tudi ti bodo po njihovem prepričanju solarne celice kupovali na Kitajskem in drugod po Aziji ali celo svojo proizvodnjo selili v tujino – slab argument za nadaljevanje državnih subvencij.

Nemčija v skrbeh zaradi solarne industrije ni osamljena. V ZDA so stečaj pravkar razglasili pri Solar Trust of America, hčerinskem podjetju bankrotiranega nemškega podjetja Solar Millennium, da o Solyndri, pri kateri si je prste pošteno opekel tudi demokratski predsednik Barack Obama, sploh ne govorimo. Kalifornijsko podjetje je razglasilo stečaj in odpustilo vseh svojih 1100 delavcev samo leto dni po vladni odobritvi več kot petsto milijonskih dolarskih subvencij. Tisto, kar naj bi bilo po prepričanju številnih evropskih in tudi mnogih ameriških politikov nov, trajnostni industrijski temelj, se je izkazalo za še posebno dojemljivo poceni tuji konkurenci.

Ameriška administracija, ki jo vodi obnovljivim energijam še posebno naklonjeni predsednik Obama, se noče sprijazniti s tem dejstvom, konec marca so uvoženim sončnim celicam kitajskih proizvajalcev nabili od 2,9 do 4,73 odstotka carin. Američani s tem odgovarjajo na pritožbe domačih in nemških proizvajalcev, da so cene kitajske konkurence tako nizke tudi zaradi tamkajšnjih subvencij. Pri podjetjih s sedežem na Kitajskem pa opozarjajo, da solarni industriji dajejo subvencije povsod po svetu, poleg tega je proizvodnja tako globalno integrirana, da se tarife vračajo domov kot bumerang. Podjetje Suntech navaja, da tudi zveza ameriških podjetij solarne industrije nasprotuje carinam – tudi zato, ker je Kitajska največja potrošnica ameriških solarnih proizvodov.

Sporov s tem morda še ne bo konec. Nekajodstotne tarife niso veliko, ameriški Commerce Department pa bo maja presojal še eno podobno pritožbo, in če se bodo spet odločili za kaznovanje kitajskega uvoza, tega morda v Pekingu ne bodo več spregledali. Kratko bodo v vsakem primeru potegnili potrošniki. Prav zaradi poceni kitajske proizvodnje so lani v ZDA namestili rekordno število sončnih celic in nekateri poznavalci so industrijo sončne energije že začeli primerjati s proizvodnjo elektronskih izdelkov in informacijske tehnologije, pri kateri je poceni konkurenca spodnesla mnoga uveljavljena podjetja, končni zmagovalec tekme za vse cenejše in vse boljše izdelke pa je bil potrošnik.

Za tiste, ki želijo ustvarjati novo, je še vedno dovolj dela, opozarjajo strokovnjaki. Sklad Desertec, ki so ga ustanovili v Hamburgu in v katerem sodelujejo številna nemška podjetja, želi doseči, da bi do leta 2050 petnajst odstotkov evropske potrošnje energije pridobivali s pomočjo sončnih elektrarn v severni Afriki. In v Belgiji so med Antwerpnom in nizozemsko mejo zgradili 3,4-kilometrski železniški predor s šestnajst tisoč sončnimi celicami, ki ustvarijo dovolj energije za štiri tisoč vlakov na leto.