Milka Bizovičar, gospodarstvo
Mladinski svet Slovenije (MSS) je organiziral javni posvet o stanovanjski problematiki mladih, saj je po mnenju članov to področje zaradi vloge v procesu osamosvajanja mladih eno ključnih v polju mladinske politike.
Raziskave kažejo, da se mladi v Sloveniji čedalje pozneje odselijo od staršev. Med evropsko sedemindvajseterico smo zdaj že drugi po odstotku mladih med 18. in 34. letom starosti, ki še vedno bivajo pri starših – kar 68 odstotkov te generacije se s tega vidika še ni osamosvojilo –, če pa gledamo samo moško populacijo v tem starostnem obdobju, smo s skoraj 75-odstotnim deležem na neslavnem prvem mestu. V zadnjih desetih letih se je delež mladih med 25. in 29. letom starosti, ki živijo v skupnem gospodinjstvu z materjo, povečal s 44 na 66 odstotkov.
Nepremičnine v številkah
Predstavniki MSS so navedli podatke, ki razkrivajo nekatere ključne vzroke za takšno ravnanje. Raziskava Mladina 2010 je na primer pokazala, da skoraj 42 odstotkov mladih med 15. in 29. letom, ki so se odselili od doma, biva v stanovanju v lasti staršev ali partnerjevih staršev, 31 odstotkov jih stanuje v najetem stanovanju in 27 odstotkov v lastnem ali partnerjevem stanovanju. Skoraj polovica (49 odstotkov) tistih, ki so lastniki, so nepremičnino podedovali, tretjina si je pomagala s posojilom.
Po podatkih Stanovanjskega sklada za nepremičnine iz njihovih evidenc so najemniki stanovanja lahko odkupili, povprečna cena enote – v povprečju je bila velika 89 m2 – je bila 7020 evrov. Zdaj, so navedli predstavniki MSS, je povprečna oglaševana cena trosobnega stanovanja v Ljubljani po izračunih Slonepa 222.175 evrov, na Koroškem, kjer so stanovanja najcenejša, pa 78.472 evrov.
Pred 20 leti je bila povprečna najemnina za družbeno stanovanje v velikosti 56 kvadratnih metrov od 7,3 do 9,1 odstotka povprečnega neto osebnega dohodka, zdaj po nekaterih izračunih za posojilo ali tržno najemnino v povprečju porabimo od 30 do 40 odstotkov dohodka. V MSS so ob tem še povedali, da je že popis v letu 2002 pokazal, da je bilo v Sloveniji takrat nenaseljenih več kot 78.000 stanovanj (brez počitniških objektov) in da je nacionalni stanovanjski program 2000–2007 predvidel zgraditev 13.950 neprofitnih stanovanj. Kot je ugotovilo Računsko sodišče, jih je bilo zgrajenih 4529.
Kupna moč ni sorazmerna z deležem lastniških stanovanj
Med pomembnejšimi razlogi za pozno osamosvojitev so tisti, ki so povezani z nedostopnostjo nepremičnin. Razlogi za to so pozno zaposlovanje in zaposlitve za nedoločen čas, a tudi visoke cene stanovanj – posebno v mestih in okolici, kjer je največ delovnih mest –, pa naj bo najemnih ali za nakup, so ugotovili v MSS z analizo problematike poznega odseljevanja od doma. Opozorili so še na premajhno ponudbo tržnih najemnih stanovanj, tisti, ki oddajajo, pa se ponavadi odločajo za kratkoročne pogodbe, kar za najemnika pomeni neko negotovost.
Omenili so še kršenje pravic najemnikov, nezakonito oddajanje v najem in pozvali odgovorne, naj se pri načrtovanju stanovanjske politike pristojni posebej posvetijo tistim, ki prvič rešujejo stanovanjsko vprašanje. Ugotavljajo tudi »paradoks medgeneracijske solidarnosti«, kot se je izrazil eden izmed udeležencev. To pomeni, da starejši, ki imajo praviloma v lasti nepremičnine in jih oddajajo, niso prav nič solidarni do mladih.
Roko Žarnić je dejal, da se na ministrstvu za okolje in prostor zavedajo problema nezasedenosti stanovanj, slabe mobilnosti in velikega odstotka lastniških stanovanj. Mladim bo po njegovem mnenju treba nameniti posebno pozornost pri oblikovanju stanovanjske politike, vendar pravi, da program in njegova izvedba nista odvisna samo od njegovega ministrstva, temveč tudi od ministrstev za delo, družino in socialne zadeve, visokošolskega, predvsem pa od finančnega. Dejal je, da bo v prihodnje treba premakniti težišče iz lastniške v najemniško strukturo nepremičnin in dvigniti kakovost obstoječega stanovanjskega fonda. Sprejeti bo treba zakon, ki bo uredil najemna razmerja, je zatrdil minister in dodal, da bodo jeseni na mizi prvi osnutki novega stanovanjskega programa.
Država ne bo mogla zgraditi potrebnih najemnih enot
Breda Pečan , poslanka in predsednica odbora DZ za okolje in prostor je povedala, da moramo biti realni in pri načrtovanju vedeti, da denarja v javnem sektorju za gradnjo neprofitnih najemnih stanovanj ni in da bo vire treba poiskati drugje. Kljub temu bi ob aktivnejši vlogi občin lahko storili več, je prepričana na podlagi svojih izkušenj županovanja. Priznala je, da je danes načrt, zapisan v koalicijski pogodbi, da bi zagotovili 10.000 prehodnih najemnih stanovanj po švedskem modelu, ko se družina z večanjem članov seli v večje enote, ko se otroci odselijo, pa se vrne v manjšo, fantazija. Prepričana pa je, da v Sloveniji kupna moč ni dovolj velika, da bi ohranili 90 odstotkov lastniških stanovanj.
Po njenem mnenju bi del težav na stanovanjskem področju rešil tudi davek na nepremičnine, ki zdaj spet čaka v predalu. Sprejet bi moral biti v takšni obliki, da bi lastniki navidezno praznih stanovanj imeli motiv, da jih zakonito dolgoročno oddajo, ker bi sicer morali plačati visok davek na prazno stanovanje. Odpreti bi morali oči in si priznati, da oderuški najemni trg deluje, kakor mu ustreza, je še dejala in omenila številna prazna in neurejena stanovanja v lasti ministrstev.
Andraž Zgonc z urada za mladino je poudaril, da pozna selitev mladih od doma poslabšuje demografsko strukturo prebivalstva. Raziskave kažejo, da ima 50 odstotkov mladih do 30 let, ki živijo v svojem gospodinjstvu, otroke, medtem ko jih ima le 15 odstotkov toliko starih, ki živijo pri starših.
Tanja Šarec, predsednica združenja najemnikov Slovenije je dejala, da smo v preteklosti podpirali lastništvo, ne glede na to, ali je posameznik imel denar za nakup nepremičnine. O najemnikih v tržnih stanovanjih je dejala, da niso dovolj pravno zaščiteni in da bi morala inšpekcija opravljati svojo vlogo. Neprofitna stanovanja, ki so tudi po njenem mnenju rešitev iz zdajšnje stanovanjske zagate, pa so do zdaj veljala kot manjvredna – gradijo se na slabših lokacijah, s slabšim materialom, brez garaž.
Nesorazmerje med najemnino in nakupno ceno
Nepremičninski strokovnjak in častni član združenja FIABCI Franci Gerbec je dejal, da po zdajšnjih pogojih za neprofitna stanovanja ne more biti interesa za oddajanje. Najemnine so prenizke glede na nabavno ceno, poleg tega je obdavčenje oddajanja veliko, zato ni čudno, da črni trg cveti. Gerbec je dejal, da se ne moremo slepiti, da bo država dala denar za vzpostavitev neprofitnega najemnega trga, mora pa vzpostaviti pogoje za to.
Z ministrstva so takoj odgovorili, da bodo v novi stanovanjski strategiji na novo določili cene neprofitnih najemnin, ki se morajo dvigniti in odražati tudi lokacijo. Gerbec je mladim predlagal, naj se tudi sami aktivno vključijo v sistemsko reševanje vzpostavitve neprofitnih najemnih stanovanj. Ustanavljale bi se lahko zadruge, semenski denar pa bi morali prispevati študentski servisi, namesto da denar vlagajo drugam. Gerbec je še dodal, da bi morali v Sloveniji najprej sploh ugotoviti, kje, koliko in kakšne nepremičnine pravzaprav sploh potrebujemo. Podatkov o tem namreč ni. Vprašal se je še o vlogi stanovanjskega sklada, ki bi moral delovati predvsem v prid mladine in drugih »kritičnih« skupin.
Robert Spendl, direktor podjetja, ki se ukvarja z okoljskimi naložbami, je omenil omejitve gradnje: »Ščiti se kulturna dediščina, kmetijske površine itn. – občine zaradi takšnih stvari ne dobijo soglasij k prostorskim načrtom (OPN), nihče pa ne pogleda, ali prostorski načrt zagotavlja dovolj prostora za gradnjo. V postopkih pridobivanja bi morali preverjati tudi to.
Andreja Cirman z ljubljanske Ekonomske fakultete je k razpravi dodala, da je edina prava pot reševanja stanovanjskega vprašanja mladih vzpostavitev najemnega trga. Vprašala se je, zakaj kljub vsej infrastrukturi, ki že omogoča vzpostavitev zadrug, ki so jih po modelu nekaterih zahodnih držav v razpravi predlagali udeleženci, do zdaj ni nastala nobena. Poudarila je ceno stanovanj in dejala, da stanovanjski sklad, ki deluje po načelu gradbene cene – torej enako kot stanovanjske zadruge, ki nimajo druge konkurenčne prednosti –, stroška za kvadratni meter ne more znižati pod 2000 evrov, čeprav je gradbena cena 800 evrov. Draginjo pri nas povzročajo dolgotrajni postopki, ne gradbeniki, je prepričana Cirmanova. Po izračunih dan postopka za 57 m2 veliko stanovanje investitorja stane sedem evrov.
Poleg že omenjenega davka na nepremičnine je Cirmanova poudarila še, da se moramo zavedati, da javni sektor ne more graditi najemnih stanovanj, ampak se bo treba opreti na zasebnega. Posamezniku bi morali prepustiti odločitev, kako bo bival. Če si želi in si lahko privošči, naj si stanovanje kupi, če pa se odloči za najem, naj bo to v skladu z njegovimi zmožnostmi. Subvencije bi morale biti odmerjene, posamezniki pa bi jih morali dobiti kot vaučer, ki ga bi izkoristili po svoji presoji.