Tiskane izdaje
Letošnje binkošti so Nemčiji podarile izjemno energijsko darilo za državo, ki ne slovi po preobilju sončnih žarkov: solarne naprave so prvič proizvedle energije za zmogljivosti dvajsetih jedrskih elektrarn. Strokovnjaki pa kljub temu svarijo pred energijsko katastrofo v gospodarsko najmočnejši državi Evrope.
Za Nemčijo so doslej trdili, da je zanašanje na sončno energijo enako gojenju ananasov na Aljaski, 25. maja pa so sončne celice za nekaj ur pokrile vse energijske potrebe skoraj 82-milijonske države. Ima Nemčija, ki se je že pod prejšnjo socialdemokratsko-zeleno vlado začela pospešeno spodbujati obnovljive energijske vire, po jedrski katastrofi v japonski Fukušimi pa sklenila še postopno slovo od atoma, vendarle prav?
Nemčija je pri tem edinstvena, nobena druga država na svetu ni sposobna proizvajati toliko sončne energije, veter lahko poskrbi še za 8000 do 10.000 megavatov. Po drugi strani na binkošti tradicionalno stoji industrijska proizvodnja, vreme pa je bilo letos lepo ne le za sončne celice, ampak tudi za prebivalstvo, ki se je množično odpravilo v naravo. In tudi sicer Nemci na ta dan običajno porabijo le 30.000 kilovatov energije, kar je tretjino manj kot na delovne in ne tako tople dni.
Bi bilo torej treba le zgraditi milijon novih fotovoltaičnih elektrarn in bo Nemčija kljub svojim oblakom v energijskem sončnem raju? Nasprotno, mnogi strokovnjaki resno svarijo in že za to zimo napovedujejo ali energijske mrke ali pa hudo podražitev energije z veliko škode za vse gospodarstvo. »Energetski obrat« bo zato morda enako kot evro odločil o prihodnjih parlamentarnih volitvah in gospodarski ter zato tudi politični in socialni usodi osrednje evropske države. Angela Merkel je upravičeno zaskrbljena, maja je zato zamenjala svojega ministra za okolje, ohranitev narave in jedrsko varnost. Kanclerka bo zdaj sama redno nadzorovala energetski sektor, novi minister za okolje Peter Altmeier pa je že povedal, da sta z ministrom za gospodarstvo Philippom Röslerjem »sklenila, da se bosta imela rada«. Nemška vlada je odločena, da z energetskimi spremembami ne bo prizadela gospodarstva.
S tem si je naložila herkulsko nalogo, saj jo gospodarstveniki že obtožujejo vmešavanja v gospodarstvo s spodbujanjem obnovljivih virov energije. »Sistem naraščajočih državnih intervencij ni tržno-gospodarsko smiseln in je tudi za potrošnika predrag,« verjame Hildegard Müller iz organizacije za energetsko in vodno gospodarstvo. Ker ta predstavlja klasične energetske veje, ki zdaj zaradi novih obnovljivih energij izgubljajo delež subvencij, je morda zadnja kritika interesno obarvana, a so zaskrbljeni tudi drugi. Še posebno podjetniki, ki morajo tako kot vsi nemški porabniki del svoje energije kupovati pri proizvajalcih obnovljivih energij. Nemci za vsako kilovatno uro plačajo do 3,59 centa za spodbujanje proizvodnje energije iz sončnih celic, vetrnic in bioplina.
Podjetje Vowalon iz saškega Treuena, ki proizvaja tekstilne izdelke iz umetnih materialov, zaposluje komaj 185 delavcev, a se je vodstvo odločilo, da bo državi pokazalo energetsko lekcijo. Focus piše, da že od maja od 10.000 do 15.000 evrov na mesec ne nakazujejo več lokalni energetski družbi za razvijanje obnovljivih energij, kot ukazuje energetska zakonodaja – in upajo na tožbo, ki bo dilemo o prisiljenem subvencioniranju obnovljivih energijskih virov in s tem povezanim ogrožanjem konkurenčnosti predala v presojo sodišču. Ocenjujejo, da so podjetja za proizvodnjo obnovljivih energijskih virov samo lani od porabnikov pridobila več kot enajst milijard evrov, čeprav, merjeno v vsem letu, ne le v dobrih sončnih in vetrovnih dneh, celo v Nemčiji s sončnimi celicami pridobijo le 3,2 odstotka električne energije in z vetrnicami osem odstotkov.
Kako zahtevno je takšno spodbujanje obnovljivih energijskih virov, kaže tudi dejstvo, da ti električno energijo za zdaj dražijo. Zakon namreč določa, da mora država odkupiti vso tako proizvedeno energijo, pa če jo potrebujejo ali ne, strokovnjaki pa ocenjujejo, da bo zato povprečna štiričlanska družina prihodnje leto za obnovljivo energijo doplačala okrog 240 evrov. Nemci so te velikopotezne načrte vse manj pripravljeni plačevati. Električna energija je dražja samo na Danskem, nemška država pa še ni poskrbela za 3600 kilometrov daljnovodov, da bi lahko vetrno energijo s severa pripeljali na jug države, za kar predvideni stroški znašajo 32 milijard evrov.
Ker so Nemci sklenili, da bodo do leta 2022 postopoma odklopili jedrske elektrarne, se mnogi bojijo energijskih mrkov, morda že prihodnjo zimo, zadnjo pred parlamentarnimi volitvami. Če bo na teh zmagala socialdemokratsko-zelena opozicija, bo stvar še bolj zapletena, saj ta želi opraviti tudi s premogovno in drugo umazano energijo in doseči, da bi do leta 2050 kar osemdeset odstotkov vse energije pridobivali iz sonca, vetra, bioplina in vode. Dodatne potrebe bi pokrili z elektrarnami na zemeljski plin.
Bo Nemčiji pri reševanju teh energetskih dilem na pomoč priskočila tehnologija? Dresdensko podjetje Heliatek sporoča, da lahko s sončnimi folijami z oligomerskimi molekulami v električno energijo spremenijo kar desetino sončne, to je do 25 odstotkov več od izkoristka sedanjih sončnih celic. Sončne folije je tudi veliko lažje namestiti in jih lahko položijo na balkonske ograje, avtomobilske strehe, hišne fasade, proizvodnjo pa nameravajo začeti že jeseni.
