Tiskane izdaje
Med strokovnjaki, ki prek nevladnih organizacij opozarjajo na neustreznost predlagane dodelave zakona o kmetijskih zemljiščih, je tudi dr. Marina Pintar z oddelka za agronomijo ljubljanske biotehniške fakultete.
Kot dobra poznavalka razmer pravi, da se zaveda določenih pomanjkljivosti lani uveljavljenega zakona, ki bi jih bilo treba smiselno popraviti, a zagotovo ne s popolno odpravo odškodnin za spremembo namembnosti rodovitnih površin.
Kako gledate na to trmoglavljenje za ukinitev odškodnin pri spremembi namembnosti kmetijskih zemljišč?
Ozadja uradno ne poznam, vem pa, da ko je SDS pripravljala koalicijsko pogodbo, so že imeli zapisano, da bodo odpravili odškodnine.
Ampak druge stranke koalicije so imele v svojih programih drugačna izhodišča.
SLS zagotovo, ker ni podpisnica tega predloga zakona.
Med podpisniki predlagane novele so zdaj tudi stranke, ki so lani podprle zakon, ki je uzakonil odškodnine. Kako po strokovni plati ocenjujete odmik od uzakonjene prakse?
Ukinjanje odškodnin žal pomeni velik korak v smeri šibitve varovanja kmetijskih zemljišč. Videli smo, kako je bilo, ko so bila kmetijska zemljišča relativno slabo varovana in se je zelo velikokrat zgodilo, da je investitor z lahkoto prepričal odločevalce o tem, da se gradi tudi na najboljših kmetijskih zemljiščih.
Mislite na kmetijsko ministrstvo?
V končni fazi je bilo ministrstvo za kmetijstvo, ampak po drugi strani so se dogajale kupčije že na lokalni ravni, da je župan podpiral (ali pa ne) kakšno investicijo. Vemo, da je bilo marsikdaj tako, da so se investitorji dogovorili z županom, dobili njegovo načelno pritrditev in potem je šla zadeva naprej, do končnega potrjevanja na ministrstvu, kjer je tudi bila kakšna povezava, kakšen vpliv.
In to bi se zdaj lahko spet dogajalo, če bo predlagana sprememba zakona sprejeta, čeprav se predlagatelji branijo pred napadi nasprotnikov, da je navsezadnje ministrstvo za kmetijstvo tisto, ki je nekakšna varovalka za kmetijska zemljišča?
Tako je. Nekaj je, ali varujemo zelo sistemsko ali pa dopuščamo, da se mora nekdo ukvarjati z vsakim posegom posebej. Jasno, da je tukaj past, ker so potem še zakonsko določeni časi postopka in s tem po nepotrebnem potiskamo ministrstvo za kmetijstvo v položaj, ko bo moralo odločati o množici zadev. In ker jih bodo začeli priganjati kakšni roki, so lahko dogajajo tudi napake in nedoslednosti.
Neumno je ne rešiti sistemsko, s tem da zdaj že veljavni zakon omogoča po eni strani strokovno varovanje na podlagi rodovitnosti zemljišč, bližine vodnih virov...
Določitev tako imenovanih trajno varovanih kmetijskih zemljišč je bila sestavljena iz strokovne ocene, ki je bila potem v nadaljevanju mišljena, da bo pretehtana tudi z vidika rabe prostora lokalne skupnosti.
Torej, če lokalna skupnost potrebuje res velik potencial za širjenje naselja, se potem na podlagi strokovnih ocen morda izločijo tudi rodovitna zemljišča iz sistema trajno varovanega. To je torej vse sistemsko narejeno, v dialogu, s premislekom, in ne stihijsko, ko nekdo želi graditi na določenem območju, čeprav so tam najboljša kmetijska zemljišča.
Odškodnine so bile mehanizem odvračanja investitorjevih želja od najboljših kmetijskih zemljišč. Mislim, da se kmetijski strokovnjaki zelo dobro zavedamo, kaj pomeni najboljše kmetijsko zemljišče, kaj pomenijo rodovitna tla v primerjavi z manj rodovitnimi.
Težko si pa to predstavlja en investitor, če nima občutka in če ni zrasel z zemljo, niti ne razume tega, da lahko na eni njivi pridelaš precej več kot na drugi. Zato hočemo z denarjem to povedati, da so ena tla bolj rodovitna in druga manj.
Zato je zdaj sporno, ker morajo ob spremembi namembnosti plačati toliko več za nameravani poseg na rodovitno zemljo?
Samo tega ne razumejo, da za nekatera zemljišča plačajo zelo veliko, za druga pa izjemno malo. In če se dvakrat obrnejo okrog sebe, vidijo, da jim ni treba trmoglaviti pri gradnji na najboljših kmetijskih zemljiščih, ampak lahko gredo na tista, za katera plačajo zelo malo. To nadomestilo je imelo prvenstven namen, odvračati investitorje od najboljših kmetijskih zemljišč, saj so tista, ki so manj rodovitna, tudi cenejša.
Mi se zavedamo, da vsega ne moremo varovati. Ampak, ali ni najbolj logično, da laični javnosti oziroma investitorjem vnaprej povemo, katera so tista zemljišča, na katerih ni dobro graditi? Ali ni najbolj razumljivo, da to povemo z denarjem, odškodninami?
Toda ob krizi, kakršna je, je to očitno za investitorje prevelik strošek in so zdaj prek politike pritisnili za ukinitev odškodnin.
Bojim se, da je tu predvsem veliko izsiljevanja in želje po popolni odpravi varovanja in po popolni prevladi golega kapitala. Seveda se kot stroka zavedamo določenih pomanjkljivosti zdaj veljavnega zakona. Zdaj je treba plačati za celo zemljiško parcelo, in ne samo za gradbeno. Ampak to so stvari, ki jih je smiselno popraviti, ne pa zaradi tega odpraviti odškodnino.
Saj je bil že pripravljen popravek oziroma dodelava tega zakona, pa se je potem zamenjala oblast, ki zdaj želi ukiniti vse odškodnine.
Tako, ja. Za površine, ki so zdaj ujete v urbane površine in so še zmeraj definirane kot kmetijske, vemo, da ena parcela ne more rešiti kmetijstva. Zato je pametneje, da se tista, čeprav najbolj rodovitna zemlja pozida znotraj urbane površine, kakor da se zemljišče enake velikosti išče zunaj naselja. To je potem samo seme za naslednjo gradnjo.
Pričakujete, da vas bodo pri spreminjanju zakona kaj vprašali za mnenje?
Upam, da bodo pripravljeni na dialog in da se ne bodo požvižgali na strokovne argumente, ki bi lahko zadovoljili tudi njih, če ne gre za neke a priori odločitve, ki nočejo nobenega dialoga. Upam in res si želim, da bi šle stvari v pravo smer.
Argument predlagateljev je, da gredo v tujini vsi ti postopki zelo preprosto in zelo gladko.
Da, ampak tam so načrti narejeni, tam je definirano, kje se lahko gradi oziroma kaj se lahko kje dela, in investitorji se tega držijo. Seveda je potem postopek hiter.
Če pa pri nas začne investitor s tem, kje bi lahko gradil, ne glede na to, da je to sredi najboljšega kmetijskega zemljišča, je treba izpeljati postopek za spremembo namembnosti in je treba to spraviti v občinski načrt. Jasno, da je zato postopek dolg, če se gre vsak investitor pravzaprav svoje prostorsko načrtovanje.
